Po rušenju Gadafijevega režima Libija pred državljansko vojno

Svobodna Libija: uporniške skupine ne spoštujejo vrhovnega poveljstva, uporniki iz Misrate in Zintana ne zaupajo Bengaziju, Gadafijev sin je “pohabljena trofeja”, vojska pa že štiri mesece ni dobila plač

Voditelja libijskega prehodnega sveta Mustafa Abdul Džalil trdi, da je vlada pred “grenko izbiro”, ko poskuša uvesti red med tisoči oboroženih upornikov, s pomočjo katerih so zrušili Moamerja Gadafija. ”Ali se bomo dosledno spopadli s temi kršitvami in Libijce spravili v vojaški spopad, ki ga ne želimo, ali pa se bomo razdelili in bo prišlo do državljanske vojne,” so njegove besede.

Naša ocena ob začetku spopadov Libiji, da bodo največji poraženci vojaške intervencijev Libiji “seveda predvsem Libijci, ki so se zapletli v državljansko vojno, iz katere ni videti enostavnega izhoda in jih skoraj zagotovo čaka soočenje z življenjem pod še hujšim režimom, kot pa je bil to doslej,” se je (žal) izkazala za pravilno.

V libijskih oboroženih silah, sestavljenih iz različnih, predvsem plemensko povezanih skupin in klanov, obstajajo globoka nasprotja, ki so bila med skupinami prisotna že med samimi spopadi proti Gadafiju. Ta nasprotja v času, ko so imele vse skupine skupnega sovražnika, niso bila tako izražena, zato pa so izbruhnila na plano takoj zatem, ko bi se posamezne uporniške skupine morale podrediti “vrhovnemu poveljstvu”, ki ga niso spoštovale niti med spopadi. Mnogi uporniki se preprosto sploh ne želijo podrediti nikakršnemu poveljstvu, pač pa hočejo še naprej nadzorovati svoja področja delovanja, predvsem zaradi materialnih koristi. Že prejšnji mesec so se uporniki iz gorskega mesta Zintan spopadli s pripadniki Libijske ljudske armade na nadzorni točki na cesti, ki vodi do letališča v Tripolisu. V četrtek je prišlo do novega spopada med uporniki iz Tripolisa in uporniki iz Misrate, v katerem so umrli štirje uporniki. Vse to zaradi banalnega razloga, ko so uporniki poskusili osvoboditi svojega kolega, aretiranega zaradi kraje. Pri tem sogovorniki Guardiana opozarjajo, da je v Pakistanu Al Kaida praktično “zbrisana”, da pa se zato njeni pripadniki že selijo v Libijo, prav zaradi anarhije in pomanjkanja efektivne oblasti.

“Bojim se, da je to videti kot državljanska vojna,” je eden od upornikv iz Misrate ob tem incidentu dejal novinarju Associated Pressa. Toda takšni spopadi so v zadnjem času postali vse pogostejši. Kljub temu pa v Libiji še zmeraj ni opaziti nikakršne resne osrednje oblasti, ki bi bila sposobna v celoti nadzorovati dogajanja v državi. Vojaške skupine so pogosto razdeljene plemensko, včasih pa tudi zaradi različnih interesov. Med seboj si nasprotujejo celo poveljniki različnih okrožij in sosesk. Poveljniki iz Misrate in Zintana že tadicionalno ne zaupajo poveljnikom iz Bengazija. Zato tudi ne želijo predati svoje “trofeje”, na primer Gadafijevega sina Saif al-Islama, vse dokler se ne izpolnijo njihovi pogoji. Uporniki so ob pomoči ameriške vojske nezakonito ubili samega Gadafija in enega od njegovih sinov, hkrati pa so pohabili – s tem da so mu odsekali tri prste, s katerimi naj bi menda “preveč grozil” – tudi njegovega sina Saifa al - Islama. Zahodni svet se na to ni odzval. Pred mesecem dni je skupina, ki trdi, da predstavlja 70 odstotkov upornikov, zahtevala, da ji libijski prehodni svet zagotovi 40 odstotkov mest v prihodnji oblasti. Pri tem pa so podporniki libijskega prevrata iz Libije svetovni javnosti doslej pozabili povedati, da se sploh ne ve, kako prehodni svet, ki trenutno vodi Libijo in ga države sprejemajo kot legitimno libijsko vlado (in naj bi predstavljal zametek demokratične vladavine), sploh izbira svoje člane? Pred kratkim predstavljena pravila prihodnje oblasti izključujejo ne samo sedanje in nekdanje “oblastnike”, pač pa ne določajo niti nikakršnih pravi glede regionalizacije države, kar bi lahko sprožilo nove spore.

Ob tem se Libija sooča s še eno neprijetno zadevo - štetjem civilnih žrtev zračnih napadov zveze NATO. Veleposlanik Južne Afrike v OZN Baso Sangqu, ki januarju predseduje VS OZN, je že zahteval preiskavo. Južna Afrika je sicer ves čas akcije zveze NATO nasprotovala široki interpretaciji resolucije VS OZN, s katero je VS OZN zvezi NATO dovolil zaščito civilnega prebivalstva. To resolucijo pa je NATO nato uporabil tako, da je aktivno podprl upornike, kar ni bilo v skladu z določili omenjene resolucije. “To bi morali biti natanči udarci, toda jasno je, da niso bili tako natančni,” je ob začetku razprave o tem problemu v VS OZN zatrdil veleposlanik Sangqu. Vse več težav pa je tudi med tistim delom oboroženih sil, ki se razglaša za “libijsko vojsko”. Vojaki trdijo, da niso dobili plač že štiri mesece, tranzicijski prehodni svet pa “marginalizira libijsko vojsko in podpira milice”. Vse to kaže, da je veliko laže zrušiti nek režim kot pa zgraditi delujočo državo.