Tjaša Zajc

10. 2. 2012  |  Mladina 6  |  Družba

Nedosegljive Zoisove štipendije

Merila za štipendije, namenjene nadarjenim, so postala zgolj obsedenost z ocenami, štirice v srednji šoli ali devetice na fakulteti pa so slabe ocene

© Tjaša Zajc

Kmalu bo minilo trideset let, odkar so začeli podeljevati Zoisove štipendije. Glavno vodilo sistema je bilo odkrivanje in podpiranje nadarjenih, nadpovprečnih otrok, ki bi s spodbudo družbi lahko zagotovili najboljši kadrovski potencial. V več kot dvajsetih letih se je vse skupaj spremenilo v nagrajevanje najbolj pridnih. Lani so med učenci osnovnih šol na novo pridobili štipendijo tisti, ki so imeli povprečje ocen 5,0, dijaki s povprečjem 4,85, med študenti pa tisti s povprečjem 9,75. V nekaterih primerih tudi ti ne.

Lana Semečnik je študentka drugega letnika arhitekture. V osnovni šoli je v sedmem in osmem razredu dobila zlata priznanja na državnih tekmovanjih iz matematike, logike, slovenščine, angleščine, nemščine, kemije, nekatera celo dvakrat. Imela je povprečje 5,0 in je morala dvakrat na testiranje nadarjenosti, saj ocenjevalci niso bili prepričani, da je dobra kandidatka za štipendijo. V srednji šoli je dobila tri zlata priznanja iz matematike in dve zlati priznanji iz logike, za povrhu vsega je bila na maturi z dosegom vseh možnih točk še diamantna maturantka. Odločila se je za študij fizike, po letu dni pa je ugotovila, da ji ta ne ustreza, in se je prepisala na arhitekturo. Kljub menjavi študija je prvi letnik fizike končala z visokim povprečjem 8,64, kar je za izbrano smer dokaj visoko, sploh glede na to, da ogromno študentov letnika tega študija sploh ne izdela. Zaradi zamenjave fakultete je štipendijo izgubila in se ob končanem prvem letniku arhitekture ponovno prijavila za pridobitev. Tokrat neuspešno. Njeno povprečje ocen je znašalo „zgolj“ 9,69. Bila je med petimi odstotki najboljših svoje generacije, kjer so bili tudi tisti s povprečjem 8,9, zato o ponovni pridobitvi štipendije ni dvomila. Vendar pa je bil količnik povprečja njenih ocen v primerjavi s povprečjem generacije (to je znašalo 7,89) le 1,23. Moralo bi biti 1,26. Povedano drugače: Na Fakulteti za arhitekturo bi morala imeti v okviru najboljših petih odstotkov in tega količnika povprečje 9,94. Lana ni edini primer, ki dokazuje zgrešenost sistema podeljevanja. Njen prijatelj je bil v prvem letniku drugi na mednarodnem natečaju, kamor so se prijavljali študenti vseh starosti iz celega sveta. Njegovo povprečje je bilo 9,3, spada med pet najboljših odstotkov, štipendija pa se mu je izmuznila, ker njegovega dosežka niso obravnavali kot dosežek v stroki.

Kaj sploh je nadarjenost?

Boštjan Gombač je eden najbolj aktivnih in uspešnih slovenskih glasbenikov. Igra več različnih inštrumentov, sodeluje z vrsto različnih glasbenih skupin, bil je del profesionalnega vojaškega orkestra, je skladatelj gledališke glasbe (eden njegovih zadnjih projektov je glasba za gledališko predstavo Bertolta Brechta: Ustavljivi vzpon Artura Uia, kjer nastopa tudi kot igralec). Večji del njegovega ustvarjanja se je začel med obiskovanjem Akademije za glasbo, med katerim je tudi štiri leta pavziral. V času izobraževanja se ni izključno predal študiju klarineta. Kot pravi, bi z vztrajanjem samo v klasični glasbi imel možnost bolj ali manj za igranje v orkestru ali poučevanje klarineta na kakšni glasbeni šoli. Gombač ni bil Zoisov štipendist, a ga to tudi ni pretirano zanimalo. Zaradi načina študija bi štipendijo gotovo izgubil, če bi jo imel. A ob njegovi današnji karieri ni dvoma o njegovem smislu in nadarjenosti za glasbo, ki ju izpopolnjuje s trdim delom na svojem specifičnem področju.

Eden najbolj aktivnih in uspešnih glasbenikov Boštjan Gombač je večji del svojega ustvarjanja začel med obiskovanjem Akademije za glasbo. Ker je štiri leta pavziral, bi zaradi načina študija Zoisovo štipendijo, če bi jo imel, gotovo izgubil.

Eden najbolj aktivnih in uspešnih glasbenikov Boštjan Gombač je večji del svojega ustvarjanja začel med obiskovanjem Akademije za glasbo. Ker je štiri leta pavziral, bi zaradi načina študija Zoisovo štipendijo, če bi jo imel, gotovo izgubil.
© Borut Krajnc

Koncept za odkrivanje nadarjenih učencev predvideva več stopenj odkrivanja. Upoštevajo se učni uspeh, izjemni dosežki pri likovni, glasbeni, tehnični, športni in drugih dejavnostih, mnenje učiteljev, ki učence spremljajo, tekmovanja, hobiji, nato svoje doda še šolska svetovalna služba. Znotraj te skupine se opravijo še dodatni testi sposobnosti in ustvarjalnosti. Po vsem tem pa pridejo v procesu selekcije za pridobitev štipendije na vrsto še ocene. Tanja Bezić, ki se na Zavodu za šolstvo ukvarja s področjem spodbujanja razvoja nadarjenosti v šolah, meni, da Slovenija sodi med države z dobro izdelanim državnim konceptom za odkrivanje nadarjenosti: »Večina nadarjenih je identificiranih že v osnovni šoli, dodatno pa se to lahko zgodi tudi pozneje, v srednji šoli. Tu se lažje izkaže nadarjenost za nekatera specifična področja, za katera nadarjenosti v primarnem izobraževanju še ni mogoče prepoznati.« Odkrivanje nadarjenih učencev je namenjeno predvsem učiteljem, da lažje načrtujejo delo z učenci, ki izstopajo. »Ko pa pride do vprašanja deljenja denarja, kot se zgodi pri Zoisovih štipendijah, govorimo bolj o političnem kot o strokovnem vprašanju. Ker je iz zgodovine in na podlagi sodobnih spoznanj jasno, da obstajajo nadarjeni ljudje, ki v šolskem izobraževanju niso bili učno uspešni, koncept odkrivanja nadarjenih poudarja, da je treba biti pozoren tudi na tiste s slabšimi ocenami. In čeprav je res, da pridnosti in nadarjenosti ne moremo enačiti, pridejo v procesu selekcije nagrajevanja najprej na vrsto tisti, ki združujejo oboje,« dodaja Bezićeva.

Lani so med učenci osnovnih šol na novo pridobili štipendijo tisti, ki so imeli povprečje ocen 5,0, dijaki s povprečjem 4,85, med študenti pa tisti s povprečjem 9,75. Pri nekaterih je bilo tudi to premalo.

V oči poleg primerov v praksi bode dejstvo, da v strokovni literaturi ni enotne definicije nadarjenosti, ker nadarjeni niso neka homogena skupina, ampak se nadarjenost kaže v različnih oblikah in obsegih. Da težava pri dodeljevanju štipendij nastaja že pri osnovni opredelitvi, kaj to je, je prepričana redna profesorica za razvojno psihologijo na Filozofski fakulteti dr. Ljubica Marjanovič Umek: »Pri Zoisovih štipendijah si nikoli nismo bili povsem na jasnem, koga želimo pri postopkih najti. Hkrati so veliki tudi pritiski staršev, ki bi radi imeli poleg odličnih vsi še etiketo nadarjenih otrok.«

Četudi se vsi strinjajo, da vsak nadarjen učenec ne more biti odličen in da vsak odličen ni nadarjen, so danes nagrajeni le tisti, ki so oboje. Jure Godler je komik, komponist, pisec, igralec in še kaj. Pri sedmih letih je pisal skladbe in govoril tekoče nemško in angleško, igra več inštrumentov. Sprva je študiral angleščino na Filozofski fakulteti, nato pa se prepisal v Salzburg na študij kompozicije. Godler je bil Zoisov štipendist od konca osnovne šole, štipendijo pa je dobil na podlagi dosežkov. Kot pojasnjuje, so se njegove ocene gibale okoli prav dobrega uspeha, kar pomeni, da bi danes zaradi tega mimogrede lahko padel iz sistema.

Marjanovič Umekova opozarja še na druge kritične točke pri ocenjevanju: od tega, da ocene z različnih šol med sabo ne morejo biti enakovredne, do sporov med družboslovjem in naravoslovjem: »V kontekstu štipendij je vse omejeno na raven ocen, predvsem na področju družboslovja. Vedno znova prihajamo do zelo napačne predstave, da lahko neka inovacija, ki bi kazala na nadarjenost, nastane samo v tehniki ali naravoslovju. Tam učitelj ali profesor lahko napiše, da si nekaj naredil, v družboslovju pa so vsi razumljeni kot enaki, kar je daleč od resnice. Uspeh pa je nato omejen na raven ocen.« Težava ocen je tudi v tem, da so različne šole in fakultete različno zahtevne in posameznik pri nekem standardiziranem pisnem izpitu, namenjenem 300 študentom, ne more pokazati istega znanja, povezovanja ali načina razmišljanja, kot ga profesor ali učitelj lahko prepozna s spraševanjem. Pri bolonjskem sistemu študija, kjer veliko predmetov študent izbere sam, se mladi za predmete ne odločajo na podlagi znanja, ki bi ga lahko nekje pridobili, temveč na podlagi profesorjev, pri katerih je lažje dobiti dobro oceno. Že devet je lahko slaba ocena, nižje ocene pa so sploh »nedopustne«. Ema Hozjan študira na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in je študentka zadnje generacije, ki še ni del bolonjskega sistema. Štipendijo je dobila v drugem letniku fakultete, kot nagrado za visoko povprečje. Čeprav je je bila vesela, pa ji prinaša tudi več stresa. »Ker v letniku nimam veliko izpitov, vsaka ocena močno vpliva na končno povprečje in zato si ’slabih dni’ ne morem privoščiti,« pravi. Do določene mere pa se študentje zaključnih letnikov študija lahko znajdejo: ker jim pripada absolventski staž, do oddaje vloge za štipendijo opravijo le lažje izpite, ki prinašajo visoko povprečje, težje pa pustijo za absolventsko leto.

Jure Godler je komik, komponist, pisec, igralec in še kaj. Bil je Zoisov štipendist, a ker so se njegove ocene gibale okoli prav dobrega uspeha, bi danes mimogrede lahko padel iz sistema.

Jure Godler je komik, komponist, pisec, igralec in še kaj. Bil je Zoisov štipendist, a ker so se njegove ocene gibale okoli prav dobrega uspeha, bi danes mimogrede lahko padel iz sistema.
© Matjaž Tančič

Manj sredstev, višanje meril

Kot drugje je zgodba tudi s štipendijami povezana z omejenostjo finančnih sredstev, ki jih Javni sklad za razvoj kadrov in štipendij lahko razdeli. Prvi način spopadanja s tem je postopno zniževanje višine Zoisovih štipendij. Leta 2000 se je osnova dijakom znižala za deset, študentom pa za sedem odstotkov. Leta 2007 so se z novim zakonom o štipendiranju zvišali pogoji za pridobitev štipendij. Ob tem novi štipendisti dobivajo le dodatek za učni uspeh, dodatka za napredovanje v višji letnik pa ne. Tako pridemo do primerov, kot je podiplomska študentka molekulske biologije Tina Bukovnik. Diplomirala je iz biotehnologije in je ena tistih, ki ima štipendijo od začetka srednje šole. Do konca prve stopnje bolonjskega študija jo je dobivala po »starem sistemu«, na drugi stopnji pa jo dobiva po novem, iz leta 2007. Čeprav ima na višji, drugi stopnji bolonjskega študija enako povprečje kot na prvi, ima sedaj paradoksalno nižjo štipendijo. Iz četrtega v peti letnik se ji je štipendija zvišala za en evro in trideset centov. Če ne bi bila na naravoslovni smeri, bi imela od trenutnih 267 evrov še 30 evrov nižjo štipendijo. Če pa bi bila na katerem izmed programov, ki so še del starega (torej ne bolonjskega) sistema – štiri leta + diploma, bi bila njena štipendija 50 evrov višja od sedanje.

Trenutno imamo torej »stare in nove« Zoisove štipendiste. Starih z višjimi štipendijami, ki za ohranitev štipendije potrebujejo povprečje najmanj 7, je v letošnjem šolskem letu še 1776, od tega 917 absolventov. Na Zavodu za zaposlovanje, ki vodi evidenco teh prejemnikov, predvidevajo, da bo teh štipendistov »zmanjkalo« do šolskega leta 2014/15. V nasprotju s starimi štipendisti, ki so pogodbe o štipendijah dobili pred novim zakonom, potrebujejo novi štipendisti za ohranitev štipendije povprečje 4,1 na srednješolski in 8,5 na visokošolski ravni ali pa morajo biti uvrščeni med najboljših pet odstotkov študentov v posameznem letniku nekega študijskega programa ali izkazati izjemni dosežek.

Vsak nadarjen učenec ne more biti odličen in vsak odličen ni nadarjen, a danes so s štipendijo nagrajeni le tisti, ki so oboje.

Na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve so že večkrat leteli očitki o pretiranem poudarjanju ocen in zgrešenem načinu podeljevanja teh štipendij, ki v osnovi niso socialni korektiv, temveč nagrada ali motivacija za posameznike. Sedaj pa zaradi anomalij pri podeljevanju postaja vir nezadovoljstva med posamezniki. Kot so sporočili z ministrstva, se zavedajo, da »sistem Zoisovega štipendiranja ne sledi več zahtevnim potrebam razvoja naše družbe, zato je jeseni 2011 začela delovati medresorska skupina za pripravo novega Zoisovega štipendiranja, ki bo temeljil predvsem na spodbujanju dodane vrednosti znanja in kompetenc posameznika«. Kako?

Minister za delo v odhajanju Ivan Svetlik pravi, da bi bilo odgovornost za izbiranje nadarjenih treba preložiti na same izobraževalne ustanove, sploh pa je po njegovem Zoisovih štipendij preveč in ne zajemajo zgolj tistih, ki bi si jih resnično zaslužili. Tanja Bezić pa ob tem še pravi, »da če bi bila sredstva za financiranje neomejena, bi se družbi splačalo, da bi ’štipendirali’ tudi tiste, ki niso odlični, a so prepoznani kot nadarjeni. Tako bi bil denar najbolje razdeljen. Realnost je drugačna. Za zdaj so za vse odgovorne le šole s pripravo individualiziranih programov. Najverjetneje smo pred temeljito spremembo sistema štipendiranja, pri katerem v ospredju ne bo toliko posameznik. Nekateri razmišljamo o štipendiranju in financiranju programov, taborov, tematskih vikendov, v katerih bi sodelovali tisti z visokim interesom. O reševanju tega problema se veliko razmišlja, idealno pravičnega sistema verjetno še dolgo ne bomo našli«. In tako razdeljevanje omejenih sredstev temelji na najpreprostejšem načinu, z birokratskim postavljanjem meril, ki temeljijo na povprečju ocen. Jasno, to je pač najlažje merljivo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.