Cankarjanski recept

Pravo ceno Šušteršičevega neoliberalizma bodo plačali predvsem tisti, ki imajo najmanj, za vse druge pa bo tesnobno, čeprav znosno

Železni Janez

Železni Janez
© Borut Krajnc

Varčevanje je nujno, več porabimo, kot ustvarimo, trend ni vzdržen, tujina nas gleda, nam zvišuje obresti na posojila, zato čas, v katerem nič ne naredimo, plačujemo po vse višjih tarifah, zaradi nesposobnosti bivše Pahorjeve vlade, ki so jo blokirali sindikati in Janševa opozicija, je zdaj na oblasti Janša, ki ga blokirajo sindikati in opozicija itd.

Ob tem klobasastem stavku soglašamo, da gre za dejstva. Pri razlagah pa nastanejo razlike.

Zakaj je minister Šušteršič sindikate postavil pred nesprejemljivo stališče, da državnih financ ni treba izboljšati na prihodkovni, ampak zgolj na odhodkovni strani? In zakaj so na odhodkovni strani najbolj na udaru javni sektor in upravičenci do socialnovarstvenih prejemkov? Mogoči odgovori so trije. Kateri je pravi:

a) minister Šušteršič ne ve, kaj dela, nima idej, improvizira,
b) minister Šušteršič ve, kaj dela, a taktizira,
c) minister Šušteršič ve, kaj dela, in ne taktizira.

Prvi odgovor je napačen. Šušteršič ve, kaj dela, in ni brez idej. V zelo kratkem času je ponudil dolg in temeljit varčevalni seznam, s katerim se bomo ukvarjali še dolgo. Navsezadnje je različnih zamisli povsod veliko, sindikati jih nenehno ponavljajo, neoliberalci prav tako, v zadnjem letu je vse več tudi tistih vmesnih, hkrati pa vse tri vrste idej postajajo bolj elaborirane, kot so bile kadarkoli. Večinski problem niso ideje, ampak izbira med njimi, za tiste, ki s(m)o že odločeni, pa je težava konsenz. Odgovor pod a ne velja.

Cena zniževanja minimalnih prihodkov najrevnejšim, ki so že sedaj na meji revščine ali pa pod njo, je trojna. Neposredna, posredna in dolgoročna. Neposredna je v človeškem trpljenju.

Druga možnost je verjetnejša. Drugače od Pahorjeve vlade, ki je nad sindikate štartala z optimalno varianto in bila zato pri pogajanjih nepopustljiva, je Šušteršič začel z maksimalno varianto. To so mu že v nekaj dneh sindikalisti opazno obrusili, razvpito 15-odstotno znižanje plač se je zmanjšalo na osem do deset odstotkov, na mizi pa je tudi zvišanje nekaterih davkov. Prvotna Šušteršičeva maksimalna zahteva in razburjenje zaradi nje nista nič drugega kot zgolj pogajalski strošek, da se reši vladni koncept in doseže konsenz s sindikati. Kdor verjame, da je ta drugi odgovor (b) verjeten, sicer lahko reče, da torej Šušteršič ve, kaj dela, a še vedno ostaja težava, da mi ne vemo, kakšen je njegov koncept. No ja, vemo, da je neoliberalen, toda pogajanj še ni konec, torej ne vemo, kaj bo od njega ostalo. Če verjamemo, da Šušteršič ve, a taktizira, da bi nazadnje nekaj iztržil, je ključno vprašanje, do kod je pripravljen zmehčati prvotni predlog in od kod ne več. Rečeno drugače: če je projekt varčevanja odločilno pogojen s soglasjem socialnih partnerjev, ali bi Šušteršič res privolil v sindikalistične predloge, če sindikati ne privolijo v njegove minimalistične predloge, ker jih imajo še vedno za maksimalistične? Zakaj to ne bi bilo mogoče? Navsezadnje – tako kot v vsaki tipični zapornikovi dilemi – obstaja tudi tu racionalen izhod, ki se glasi: če Šušteršič ne more pred sindikati rešiti niti minimalne variante svojega koncepta, je še vedno bolje, da obrusi sindikalistični koncept in ga sprejme, kot pa da trmari s svojim nesprejetim konceptom in zakuha demonstracijo, interpelacijo, referendum. Seveda imajo bonitetne hiše Šušteršičev koncept najraje, a če ta ni mogoč, imajo raje sindikalističnega kot pa razredno vojno (ne pozabimo, tudi sindikalistični koncept je finančno vzdržen!). Kako bo torej Šušteršič ravnal, da bo verodostojen, da bo boljši od prejšnje vlade, da bo zvozil sporazumevanje s sindikati, da nazadnje bonitetne hiše ne bodo rekle, glej glej, na ulicah boji, minister Šušteršič pa nič! Videti je, da imajo privrženci odgovora b prepričljive argumente za svoj prav, zgodovinske in eksaktne. Če je Šušteršič (neoliberalizem) konstanta, sindikati pa spremenljivka, potem je rezultat pogajanj odvisen zgolj od moči sindikatov, to pomeni od enotnosti. Njihova enotnost je edina karta, ki jo imajo v rokavu. Kako vzdrževati enotnost med različnimi sindikati v razmerah, ko je vse več brezposelnih (neprimernih za sindikalno organiziranje), ko tehnično-informacijske iznajdbe vse bolj deprofesionalizirajo poklice, ki so nekoč veljali za ugledne, potrebne, avtonomne, pomembne in dobro plačane, ko se ista proletarizacija še intenzivneje dogaja pri nižjih poklicnih skupinah, iz katerih so sindikati sploh nastali, ko se globalizira neoliberalizem in ne marksizem, ko so nacionalne države v rastočih minusih in ko so mednarodne migracije najnižjih slojev, ki konkurirajo najnižjim »avtohtonim«, bolj množične kot kadarkoli doslej? Sindikati, to slepo črevo industrijske revolucije, so v času deindustrializacije lahko enotni le še pogojno, le na skupnem imenovalcu (dokler ga imajo): pri odpravljanju revščine. Če s sindikalistično izborjeno, veljavno, uzakonjeno minimalno plačo ni mogoče doseči praga preživetja, če s takšno plačo znotraj številnih profesij vegetira opazen delež njihovih pripadnikov, če država socialne pravice tistih, ki so izvrženi iz dela, eksplicitno, konsenzualno, sistemsko, formalno, zakonodajno drži pod pragom minimalne plače, ki je pod pragom preživetja, potem imajo sindikati skupni imenovalec. Vsi, ne glede na to, ali so sindikati policistov ali carinikov, medicinskih sester ali kovinarjev, šolnikov ali vojakov, upravnih delavcev ali marsovcev. Dokler obstajajo minimalna plača pod pragom preživetja in socialni transferji še bolj pod minimalno plačo, imajo sindikati skupni temelj za enotnost. In nasprotno. Če bi v Šušteršičevi agendi varčevanja minimalni prag preživetja ne bil ogrožen – tj. preživetveni prag večine brezposelnih in manjšine zaposlenih –, potem bi ne bilo skupnega imenovalca. Ker sindikati ne bi bili v strahu za svoje najnižje plačilne razrede, bi se z vsemi štirimi zaciklali v slovito Virantovo reformo plačnih nesorazmerij, kjer bi se vsak zase in proti vsem drugim pogajali za večji kos istega kolača. Zero-sum-game ni primerna podlaga za solidarnost, zato so tam, kjer gre še bolj zares (Grčija, Italija), sindikati že razcepljeni na javnosektorske in druge, eni demonstrirajo mimo drugih ali proti njim. Slovenija z razmeroma nizko stopnjo neenakosti je v razmerah gospodarske krize, ko se vlade zaganjajo v varčevanje najrevnejših, idealna za enotnost sindikatov, ker so najrevnejši povsod, tudi med zaposlenimi v javnem sektorju. A to ni nujno mora za Šušteršiča. Priložnost neoliberalne agende, da uresniči svoje mokre sanje o oslabitvi sindikalne enotnosti, je eksaktna. Če bi se Šušteršič odrekel vsakršnim posegom v socialne pravice, bi se sicer odrekel stotim milijonom prihrankov, a ta izpad je že zdaj kompenziral z narejenimi koncesijami sindikatom, ki so od njega v zadnjih pogajalskih dneh izsilili 14 davčnih ukrepov z enako težo stotih milijonov, ki lahko napolnijo proračun. Zakaj torej še vedno trmariti z zmanjšanjem socialnih pravic? Če Šušteršič privoli še v zvišanje DDV-ja za zgolj eno samo ušivo odstotno točko, pripelje v proračun spet novih sto milijonov (celo takoj, brez odloga). Če se lahko odreče udaru na socialno margino brez stroškov, če lahko erodira legitimnost opozarjanja na najrevnejše, če lahko načne sindikalistični temelj, zakaj bi še naprej tiščal prst v rano najrevnejših? Ne zvišati davkov in udariti po najrevnejših – bo ta dva simbolna aksioma neoliberalne agende Šušteršič res pripravljen žrtvovati za uspeh fiskalne konsolidacije? Je Šušteršič taktik?

Povprečen odstotek upokojenih žensk, ki živijo v revščini, je v Evropi 18, v Sloveniji je ta odstotek kar 27, večji je samo še v Bolgariji in na Cipru, povsod drugod je manjši.

Kdor nikalno odgovarja na ta vprašanja, verjame v pravilnost odgovora c. Privrženci odgovora c vemo, da Šušteršič ve, kaj dela, in da ne taktizira, saj je to povedal že prej, v Izhodiščih za strateški razmislek. Dokument je izpred dveh let, torej še preden je Virantovo listo Janša uporabil za trojanskega konja in še preden so neoliberalci – tisti »fejst fantje« – za trojanskega konja uporabili Virantovo listo.

V Šušteršičevih Izhodiščih beremo, da je »pričakovan obseg socialnih transferjev vse težje vzdrževati« in da ga »je v danih razmerah mogoče vzdrževati le z visokim obdavčenjem srednjega razreda. Toda to naj nas ne zavede. Čeprav se danes glavni problemi kažejo kot socialna kriza, pa njeni vzroki niso socialni (v smislu napačne porazdelitve dohodka, premalo aktivne države blaginje, nebrzdanega pohlepa in podobno). Nasprotno, vzroki sedanje gospodarske in socialne krize v Sloveniji so globoko v ekonomiji.« Kako iz tega? Ne s prerazdelitvami med zgornjimi in spodnjimi, ampak z novo ekonomijo, nasprotno mencingerjanskemu gradualizmu, torej z novim gospodarskim modelom, »ki bo vključeval več pomembnih elementov liberalnega tržnega gospodarstva«. Skratka, Šušteršičeva diagnoza je:

– kdor govori o socialni krizi, se moti, ker ne gre za napačno porazdelitev dohodka, ne gre za nebrzdan pohlep in podobno,
– rešitev je v novi ekonomiji, ki bo še bolj liberalno tržna od sedanje,
– dodatna obdavčitev srednjega sloja je nedopustna.

Seveda Šušteršičeva »skrb« za srednji sloj ne pomeni, da bi hotel njegova bremena zmanjšati z večjo obdavčitvijo zgornjih slojev, nasprotno. Zaskrbljenost za srednji sloj je alibi za dodatno varčevanje pri spodnjih slojih, da bi lahko še bolj razbremenil zgornje (socialna kapica itd.).

Vse to ni nič novega, a poanta navedenih alinej je drugje. Poanta je v kumulativnosti, kot pri ruskih babuškah. Če izpustiš eno alinejo – katerokoli od treh –, izvotliš preostali dve. Če popustiš in zvišaš davke, nisi več liberalno tržen, če ne udariš po najnižjih, boš moral po srednjih ali najvišjih, če govoriš o socialni krizi, priznaš, da je s sedanjo porazdelitvijo dohodka nekaj narobe, če narediš karkoli od tega, nisi alternativa gradualizmu itd. Bi lahko Šušteršič malenkost zvišal splošne davke in bolj privil zgornje sloje, da bi pustil pri miru spodnje sloje? Lahko ultraliberalec postane socialen in ostane neoliberalen? Ne. Kot pravi filozof Cvetan Todorov, »oblasti nikoli ne sme prevzeti človek, ki je privrženec kakšne velike ideje«.

Pravo ceno Šušteršičevega neoliberalizma bodo plačali predvsem tisti, ki imajo najmanj, za vse druge pa bo tesnobno, čeprav znosno. Spodnji sloji so pod mejo revščine in brez vsakršne moči, vsi drugi smo nad mejo revščine in imamo sindikate, da se prerekamo za Virantove plačilne izravnave.

Cena zniževanja minimalnih prihodkov najrevnejšim, ki so že sedaj na meji revščine ali pa pod njo, je trojna. Neposredna, posredna in dolgoročna. Neposredna je v človeškem trpljenju. Posredna je v državnih stroških, saj zmanjšanje socialnih sredstev ne poceni države, ker sredstva prevali na represivne izdatke. Ljudje, ki nimajo dela in tudi ne sredstev za preživetje, so bolj dovzetni za sivo in črno ekonomijo. Za vso družbo pa so najhujši dolgoročni stroški. Ko tiste, ki padejo pod prag revščine, pustite pod tem pragom dlje časa, generacijo ali dve, se zgodi še nekaj hujšega od revščine, to je kultura revščine. Pustiti ljudi dlje časa v revščini pomeni, da se jim tudi otroci rodijo v revščini, da jo dobijo tako rekoč že z materinim mlekom, v revščino se socializirajo in prevzamejo kulturo revščine. Na družbeni ravni je takšna kultura subkultura, s tendenco v kontrakulturo. Slovenski državljan, pripadnik revne družine, rojen v revnem okolju in vzgojen od revnih staršev, bo imel glede na vedenjske vzorce in življenjsko filozofijo več skupnega s kitajskimi in ameriškimi člani revnih družin kot pa s preostalimi slovenskimi državljani. Politična razlika med navadno revščino in kulturo revščine je, da prvo lahko preprosto sanirate s socialnimi transferji, druge pa ne več. Ker problem kulture revščine ni zgolj revščina v smislu pomanjkanja, ampak tudi v kulturnih vzorcih, sta družbeni odziv na kulturo revščine segregacija in represija, nič drugega ni na voljo. Edina svetovna primerjalna prednost Slovenije je odsotnost kulture revščine. Teh težav nimamo, jih ne poznamo, ker jih imamo le za vzorec. Pri nas je ta problem omejen le na nekaj romskih družin na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju (ne pa v Prekmurju). Pa že pri tej občutljivi margini se naša država ne znajde. Še pred Šušteršičem so začeli varčevati pri izdatkih za Rome tako, da so jih na podlagi registra nepremičnin razglasili za lastnike na črno zgrajenih barak, jim te barake šteli za premoženje, vrednoteno po »tržnih cenah«, ter jim ukinili socialno pomoč, ker imajo premoženje. A ne gre le za Rome. Ne pozabimo, da je bilo varčevanje najprej, da je bilo najhitrejše in ga je bilo največ pri najrevnejših. Višina socialnih pomoči – čeprav te ne dosegajo niti polovice zneska, ki zaznamuje statistični prag revščine – je bila z začetkom letošnjega leta že znižana za 10 odstotkov, in to še pred Šušteršičem, brez pogajanj, brez političnih prerekanj in brez referendumskih groženj. Sicer pa za zdaj še vedno velja, da v Sloveniji nimamo celih slojev v kulturi revščine, nimamo slumov, favel, getov. Res je slovenski delež navadne revščine evropsko podpovprečen (okrog 13 odstotkov prebivalstva), tako kot neenakost med zgornjimi in spodnjimi sloji, vendar pa smo evropsko nadpovprečni v porastu tistega, kar statistiki imenujejo vztrajanje v revščini. Ko se enkrat znajdeš med 13 odstotki revnih, si tam dolgoročno, se ne izkoplješ iz revščine. To je humus za kulturo revščine. V zadnjih dveh desetletjih smo pridelali povsem nove in stalne kategorije revežev, ki jih prej nismo nikoli poznali: polovico upokojencev in zaposlene revne; druge kategorije so manj vidne, ker so manj številne. Še bolj od upokojencev so na udaru upokojenke. Povprečen odstotek upokojenih žensk, ki živijo v revščini, je v Evropi 18, v Sloveniji je ta odstotek kar 27, večji je samo še v Bolgariji in na Cipru, povsod drugod je manjši. Delež tistih starejših, ki se iz revščine ne morejo pobrati dlje časa, je v Evropi 11,5 odstotka, v Sloveniji pa 16,5 odstotka, slabših od nas (med EU 27) je le pet držav. Smo pa zato evropsko nadpovprečni po deležu ljudi, ki trdijo, da so za njihovo deželo značilne velike napetosti med mlajšimi in starejšimi generacijami.

Edina in najboljša ponazoritev razumevanja tega, kar se dogaja, je Cankarjevo delo Nina. Gre za najbizarnejšo, najtemnejšo, najprovokativnejšo, najmorbidnejšo, najbolj pesimistično in najbolj prezrto literarno besedilo.

Kultura revščine je tragedija za tiste, ki so v njej, za vse druge pa travma, ker je ne morejo niti dojeti. Če nisi del kulture revščine, je ne moreš razumeti. Zato imajo težave z razumevanjem revščine tudi specialisti, na primer socialni delavci ali pa socialni antropologi. Ko pridejo z njo v stik, doživljajo kulturni šok, ker so tujci, še vedno omejeni z razumevanjem od zunaj. Lahko pričakujemo, da bodo ta problem razumeli politiki? Ne. Moramo pa od njih terjati, da ga ne ustvarijo.

Pri nas je edina in najboljša ponazoritev razumevanja tega, kar govorim, Cankarjevo delo Nina (1906). Gre za najbizarnejšo, najtemnejšo, najprovokativnejšo, najmorbidnejšo, najbolj pesimistično in najbolj prezrto literarno besedilo, ki ga je Cankar napisal, ko je živel v dunajskem obubožanem predmestju Ottakring. Tam se je seznanil prav s tem, kar tu imenujem kultura revščine. Ni šlo le za revščino izkoriščanega proletariata, ampak že za intergeneracijsko revščino, v kateri se rojevajo in umirajo otroci. Delo Nina je razdeljeno na sedem poglavij, sedem noči, v katerih Cankar sedi ob postelji bolnega dekleta, da bi mu umiranje lajšal s pripovedovanjem zgodb – lajšal seveda po cankarjansko. Teh zgodb niti takratna niti kasnejša javnost niti literarna teorija ni mogla prebaviti. Težava ni bila v tem, da bi bile zgodbe nerazumljive, stavki so jasni, poante večinoma, ni pa jasen kontekst. Kajti Cankar je opisoval usode revnih od znotraj, z njihovega vidika, ki je od zunaj nerazumljiv. Tu pa tam je v zgodbe vrinil še morbidne sarkazme. Eden od njih je kulinaričen oziroma, kot bi danes rekli, varčevalen. Točno v času nastajanja tega Cankarjevega besedila so na Slovenskem potekale intenzivne razprave o vprašanju revščine, kako zagotoviti, da bi ljudje imeli sredstva za preživetje, od kod vzeti denar in kakšna naj bo vloga države pri tem. No, Cankar v eni od zgodb umirajoči Nini (tretja noč) naplete svoj načrt, kako bi »z enim mahom«, kot pravi, rešil socialno vprašanje. Začne z diagnozo: »Največja nevarnost za moderno družbo je velikanski prebitek delavskih otrok.« Delavci jih ne morejo preživljati, kosijo pomanjkanje, lakota in visoka smrtnost, še huje, delavca odvračajo »družinske skrbi od poti zadovoljstva in poslušnosti ter ga delajo dovzetnega za uporne misli«. Nakar Cankar ponudi rešitev za varčevanje:

»Prebitek delavskih otrok se ne da uporabiti boljše človeštvu v blagor, nego da se ta nežna, fina telesca po pametni reji in vestni metodi pripravijo v delikatno hrano višjim krogom. Človeško meso nima nič manj redilnih snovi nego živalsko in vrhu tega je slastnejše … posebno okusno in nežno je meso tolstih otroških lic in rok; pomisliti je dalje potreba, da bi se dale z marljivo rejo vzgojiti nove, redke in drage pasme, kakor se je posrečilo živinorejcem pri perutnini in govedi … Treba je priznati, da bi bila to le hrana višjih krogov; že samo blago bi ne bilo poceni, reja tistih izsušenih trupelc pa bi bila draga in kočljiva stvar. Od začetka bi se morda komu upiralo, če bi videl pred sabo, med salato in omakami, jasne oblike svojega rodu; zato bi bilo koristno, da bi uživala prva generacija to delikateso na nekoliko obzirnejši, tako rekoč prikrit način, recimo s papriko v gosti omaki. Sčasoma bi pomisleki utihnili; človeštvo je storilo že toliko znamenitih korakov, zakaj bi ne storilo še tega?«

Varčevalni sveženj vlade je v tistem delu, ki varčuje pri socialnih stroških, cankarjanski. Pri udaru na socialne pravice sta možnosti samo dve: ali načrt brezkompromisno zavrnemo ali pa bo sprejet in sčasoma bodo pomisleki potihnili. Na socialnem področju smo storili že toliko znamenitih korakov, zakaj bi ne storili še tega?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.