Evropa: Usodne volitve

V Franciji, Grčiji, Srbiji in še v nekaterih državah potekajo »usodne volitve«, med katerimi bi lahko bile že kmalu najbolj pomembne za EU prav predsedniške volitve v Franciji

V Franciji potekajo usodne predsedniške volitve, ki bi po vsemu sodeč lahko pomenile nov evropski preobrat v smeri levice. Po vsej Evropi je sicer mogoče prebirati ocene, da ekonomska kriza skupaj z varčevalnimi ukrepi krepi možnosti populistične desnice. Vendar spopad sedanjega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja in Françoisa Hollanda kaže, da bo od danes nov predsednik Francije socialist Holland. Sarkozy bi tako postal tudi prvi francoski predsednik, ki mu ni uspelo osvojiti drugega mandata.

Vse to bi lahko vplivalo tudi na volitve v Nemčiji, ki ji v tem trenutku sicer še vedno kaže dobro, bi pa se lahko znašla v težavah prav leta 2013, ko bi evropski projekt lahko doživel hude udarce zaradi naraščajoče gospodarske krize. Nemška levica je res še razcepljena na štiri stranke, toda tudi FDP, koalicijski partner CSU-CDU se nahaja v procesu razpada in tako ni verjetno, da bi Merklova uspela znova sestaviti vlado. Če bi levi center prišel na oblast v Nemčiji, Franciji in Italiji, treh največjih državah območja evra, potem bi lahko nastopile dalekosežne posledice.

Holland je že napovedal nekatere spremembe – večje davke za premožnejše, izenačevanje davkov med državami članicami, na mesto gospodarske konkurenčnosti pa bi lahko na prvo mesto prišlo vprašanje standarda življenja. Ne bi bila več izključena niti ideja o Evropi »dveh hitrosti«, okrepila pa bi se lahko tudi skupna evropska obrambna politika.

V Franciji je že visoka volilna udeležba v prvem krogu – okoli 80 % - dokazala, da gre za zelo pomembna vprašanja. François Hollande je z 28.63 % glasov dosegel zmago v prvem krogu volitev in stopa v drugi krog volitev v veliko boljšem položaju kot njegov tekmec Sarkozy. Sarkozy velja za »predsednika bogatih« in je to dokazoval tudi s številnimi svojimi izjavami, ravnanjem in ukrepi. V nasprotju z nji pa Hollande neguje svoj »socialistični« videz človeka iz množice. Za Sarkozyja je položaj zelo zapleten tudi zato, ker bo zanj v drugem krogu volitev glasovala samo okoli polovica volilcev skrajne desnice, medtem ko Hollande lahko računa na leve glasove Jean-Luc Mélenchoa in Fronte levice z okoli 11 % glasov, pa tudi na Zelene in druge majhne stranke z okoli 3,5 % glasov. Leve stranke v Franciji so prvič po letu 1981 znova tako močne.

Zmaga Hollanda bi bila hud udarec za Angelo Merkel in sedanjo politiko varčevanja in stiskanja pasu v Evropi, saj je Holland že napovedal, da se ne strinja s sedanjo nemško politiko . Zmaga Hollanda pa prav tako ne bi bila dobro sprejeta v ZDA, saj je bil Sarkozy tesen zaveznik vseh ameriških administracij, še posebej zvest pa je bil v okviru ameriške ekspanzivne politike oziroma »vojne proti terorizmu.« Sarkozy je odločilno prispeval k temu, da se je Francija leta 2009 znova vrnila v polnopravno članstvo zveze NATO in s tem prekinil politiko, ki jo je začrtal De Gaul, prav tako pa je podpiral tudi številne ameriške vojaške intervencije v svetu, od Afganistana do Libije.

To seveda niso edine »usodne volitve« to nedeljo – zelo usodne bodo tudi volitve v Grčiji, kjer se obema dosedanjima tradicionalnima vladajočima strankama (Pasoku in Novi demokraciji) obeta poraz. Na volitvah v Grčiji se je za 300 poslanskih mest prijavilo rekordno število 32 strank, toda več kot 30 odstotkov glasov se obeta skupini levih strank med katerimi je tudi Komunistična stranka Grčije, medtem ko naj bi doslej vodilni stranki dobili okoli 20 in pod 20 odstotkov glasov.

Pomembne volitve potekajo tudi v Srbiji, kjer poteka spopad med blokom strank okoli Demokratske stranke Borisa Tadića ter Napredne stranke Tomislava Nikolića. Stranke na oblasti poskušajo obdržati oblast s popolnim nadzorom medijev, ki je celo bolj rigidna kot v času Miloševićevega režima, v zadnjih mesecih pa so poskusili razočarane volivce pridobiti tudi z razdelitvijo delnic Telekoma, povečanjem socialnih izdatkov in pocenitvijo bencina. Srbski predsednik Tadić je zato, da bi imela njegova stranka večje možnosti na volitvah celo deset mesecev pred iztekom svojega mandata dal ostavko, kar se je v Evropi doslej zgodilo samo v primeru izrednih razmer (npr v Gruziji) ali podobnih izjemnih dogodkov )npr. ob smrti poljskega predsednika leta 2010). V Srbiji pa si je predsednik sam, čeprav Ustava te možnosti ne predvideva, »skrajšal« mandat zgolj zato, da bi s svojo stranko dosegel boljši uspeh DS-a na volitvah, kar je posledica povečanja nezaposlenih za okoli 200 000 ljudi v mandatu te vlade, ukinitve 130 000 podjetij, padca standarda, razočaranja zaradi prelomljenih obljub in splošnega nezadovoljstva z vlado, ki ga izraža okoli 80 odstotkov vprašanih.