Prikrita kriza demokracije

Koalicije padajo. Politiki letijo skozi vrata. Prvič v zgodovini se v Grčiji kaže možnost, da bo po novih junijskih volitvah vlado oblikovala koalicija skrajno levih strank Syriza. Francoski predsednik po skoraj dveh desetletjih ponovno prihaja z leve strani političnega odra. Levica v Evropi še diha. In brca.

Slavoj Žižek je dva večera zapored v Zagrebu govoril o Evropi, demokraciji in kapitalizmu. Ni bil sam. Slovenski filozof poudarja nujnost oplemenitenja reprezentativne demokracije z neposredno. »Reprezentativna, institucionalna demokracija, ki jo imamo, ni dovolj močna, da bi se lahko soočila z ekonomsko krizo in ponudila primerne rešitve. Samo zmaga na volitvah ni več dovolj. Potrebujemo tudi jasen pritisk državljanov z ulic. Če ne bomo našli skupnega demokratičnega odgovora, je upravičen strah, da bomo dobili totalitarizem. Kajti kapitalizem z azijskim, pa z madžarskim obrazom že poznamo. Imamo tudi že kapitalizem z italijanskim obrazom Maria Montija.«

Tako so se začeli trije dnevi Subversive foruma v Zagrebu, posvečeni Prihodnosti Evrope. Zgodovinar Tariq Ali je poudarjal, kar ugotavljamo tudi v Sloveniji. »Parlamenti sami po sebi ne ponudijo rešitev. Sedanja oblika demokracije ne more ponuditi in prinesti odgovorov, ki jih ljudje zahtevajo. Zato so mladi odtujeni od politike.«

To, kar se danes dogaja mladim Evropejcem, je genecid – namerno uničevanje celotne generacije mladih, izobraženih ljudi od Portugalske do Romunije in Grčije, pravi Costas Douzinas, grški profesor prava na londonski univerzi Birbeck.

Filozofi, politologi, analitiki, ekonomisti in mladi aktivisti, zbrani v prestolnici bodoče nove članice EU, so si enotni, da je namesto o neoliberalizmu treba govoriti o sedanji obliki kapitalizma. Dokler bo ta vztrajal, so prepričani, bo trajala tudi sedanja kriza. Hkrati je ekonomska kriza sovpadla s krizo demokracije. Volja ljudi, njihove želje in potrebe se več ne prevajajo in upoštevajo na politični ravni sprejemanja odločitev.

Elisabeth Gauthier, direktorica Espaces Marx, članica nacionalnega komiteja francoske komunistične stranke in organizacije transform!Europe, poudarja, da smo dandanes spet v velikem razrednem boju. »Strategija levice ne more biti sesutje EU, ampak mora biti drugačna, boljša Evropa.«

Costas Douzinas, grški profesor prava na londonski univerzi Birbeck, govori o genecidu – namernem uničevanju celotne generacije mladih, izobraženih ljudi od Portugalske do Romunije in Grčije, ki jim danes kapitalizem ne more ponuditi ničesar več. Zato govori o nujnosti državljanske intervencije na več ravneh. O tem govori tudi Thomas Seibert, ki že več kot pol leta organizira zasedbo Frankfurta in tamkajšnjega evropskega bančnega gnezda. Pred nekaj dnevi so aktivisti nemške oblasti spravili v tako paniko, da so te posegle po najbolj avtoritarnih ukrepih doslej. Prepovedale so vsakršne demonstracije za teden dni in nekaj sto posameznikom prepovedale vstop v Frankfurt zaradi napovedanih shodov in ohromitve dela bank. Seibert govori o nujnosti vzporednega večfrontnega delovanja: poleg zasedanja javnega prostora se mora zgoditi tudi zavzemanje političnega prostora. Hkrati mora delovanje postati transnacionalno, evropsko. Kajti nasprotnik je trans–nacionalen in enoten. Egipčanski ekonomist Samir Amin govori o globalnem monopolu kapitala, ki tudi na kapitalski ravni ne prenese več nobene relativne avtonomije.

Povezati »konfliktno« intervencijo manjšin in nevidnih ter nereprezentiranih z ulic s hegemonistično intervencijo zavzemanja političnega prostora, kot proces opisuje Douzinas, je uspelo Grkom. Podobni ohrabrujoči znaki se nakazujejo na francoski levici. Elisabeth Gauthier poudarja, da je zmaga v eni državi zmaga za vse. Gre za pridobljen nov prostor, ki je naš skupni. Če je Grčija zadnji dve leti laboratorij, kako razvito državo spremeniti v državo tretjega sveta in razstaviti na prafaktorje njeno socialno mrežo za zagotavljanje dostojanstvenega življenja vsem, je lahko tudi laboratorij, kako nezadovoljstvo ljudi s politiko vladajočih elit preliti v parlamentarno moč oblikovanja drugačnih rešitev.

Če ne bomo našli skupnega demokratičnega odgovora, je upravičen strah, da bomo dobili totalitarizem. Kapitalizem z azijskim, pa z madžarskim obrazom že poznamo. In imamo kapitalizem z italijanskim obrazom Maria Montija, svari Slavoj Žižek.

Alessandra Mecozzi že štiri desetletja dela v italijanskem sindikatu delavcev v kovinarski industriji. Pravi, da je občutek evropske solidarnosti s študenti in drugimi delavci danes pomembnejši kot kdaj prej. Preživela je poraze in slavila zmage, a česa takega, pravi, še ni doživela. Odločna, a dobrodušna gospa ne more skriti zaskrbljenosti. »Četudi je vselej obstajal razredni boj, razredne razlike, smo skozi pogajanja vedno imeli vzvod, da smo lahko izboljšali situacijo za delavce s kompromisi, z mediacijo interesov. Sedaj pa je napad radikalen. Sploh se niso pripravljeni pogajati. Avsteritarni sistem, ga imenujejo francoski kolegi. Na eni strani veliki lastniki tovarn, na drugi strani vlada in diktat EU. Vse to ustvarja okolje, v katerem ni možna nobena oblika pogajanj. Ne na družbeni ravni ne na ravni podjetij. Če se jim upreš, te izključijo iz procesa pogajanj. Nikoli si nisem predstavljala, da je kaj takega sploh mogoče.«

EU se je zdela zaželeni klub bogatih, demokratičnih in prijaznih družb. A so jo državljanom izpred nosa ukradli finančne institucije in kapitalski interesi. Njim za demokracijo in prijaznost ni mar. Treba je biti jasen. EU se še vedno splača imeti rad in ji posvečati pozornost. Treba je govoriti o njeni prihodnosti in ne o njenem koncu. A zavihati bo treba rokave in resno sodelovati v definiranju boljše politične in družbene evropske realnosti. Sicilijanski aktivist Giovanni Allegretti, ki dela na Portugalskem, pravi, da moramo uporabiti instrumente, ki so na voljo, da izboljšamo sistem. Delo ne bo lahko, domišljija in inovativnost sta nujni. Evropa že določa nas in prostore, v katerih živimo. Vprašanje, ali bomo dovolili, da nas dokončno določi le s kapitalistično govorico stroškov in izgubljenih dobičkov, pa je za zdaj še na mizi.