Presenetljiva zmaga Nikolića

Nikolić je zmagal kljub Tadićevem nadzoru medijev in nadzornih mehanizmov države, rezultat pa pomeni konec svojevrstne »demokrature« dosedanje oblasti

Kljub napovedim telefonskih anket ter skorajda vseh analitikov in medijev (razen londonskega Economista), ki so bili prepričani, da bo na predsedniških volitvah zmagal Boris Tadić, je v Srbiji z 49, 51 odstotka glasov zmagal Tomislav Nikolić. Borisu Tadiću se je torej zgodilo natanko to, kar se je zgodilo tudi Slobodanu Miloševiću in na kar so ga opozarjali le redki analitiki v Srbiji – da je deset mesecev pred iztekom svojega rednega mandata po nepotrebnem izgubil predsedniško funkcijo.

Nikolić: Da Evropi, toda bliže Rusiji

Po objavi rezultatov je Tadić, ki je prejel 47,35 odstotka glasov, Nikoliću čestital in dejal da je bila to »fer in zaslužena zmaga« ter mu zaželel veliko sreče. Zase pa je dejal, da ne bo premier v novi vladi in da se bo z volivci »srečal v nekem drugem filmu«. Nikolić se je Tadiću zahvalil za čestitke in dejal, da »obstaja tudi božja pravičnost«, ker so bili vsi mediji proti njemu in se je zato počutil kot da je v ringu »z eno zvezano roko zvezano«. Kljub temu je dejal, da bo Srbijo peljal še naprej po evropski poti, razvijal dobre odnose z vsemi državami ter ne bo zameril nikomur, ki je dal podporo prejšnjemu predsedniku Tadiću. Napovedal je tudi, da se bo za razliko od Tadića takoj odpovedal mestu predsednika Srbske napredne stranke.

Odzivi na presenetljiv preobrat v Srbiji so različni. New York Times je zapisal, da je v Srbiji zmagal »grobar« (Nikolić je delal tudi kot upravnik pokopališča), ki bi lahko Srbijo bolj obrnil proti Rusiji, predsednik socialdemokratov v Evropskem parlamentu Hannes Swoboda pa je ocenil, da zmaga Tomislava Nikolića pomeni "težak udarec evropski politiki na Balkanu in regionalni stabilnosti". Politični analitik Dušan Janjić ocenjuje, da je bilo glasovanje o predsedniku države bolj » glasovanje proti Borisu Tadiću kot pa za Tomislava Nikolića« ter da je Tadić storil »vrsto protiustavnih potez« - od zakona o političnih strankah do ravnanja z mediji in volitvami. »To se mu je maščevalo. Kot izjemno napačna in protiustavna se je pokazala tudi odločitev, da se razpišejo predčasne volitve in zgodilo se mu je to, kar se je zgodilo Miloševiću in kar se bo zgodilo verjetno vsakomur, ki bi želel biti trikrat predsednik. Veleposlanik Rusije v Srbiji Aleksandar Konuzin je dejal, da Moskva »s spoštovanjem« sprejema odločitev srbskega naroda ter napovedal, da ima rusko-srbsko sodelovanje zagotovljeno prihodnost, ter da imajo »načrte za milijarde in desetletja«. Nekdanja sodelavka Zorana Đinđića in ena od voditeljic DOS-a, ki je leta 2000 premagal Miloševića, je ocenila, da so z zmago Nikolića »kaznovali protikandidata in Borisa Tadića zaradi njegovega arogantnega vodenja oblasti« in ob tem pozabili na navadne državljane.

Tadić je v prvem krogu volitev 6. maja, ko so državljani Srbije volili tudi nove skupščinske poslance, lokalne oblasti in oblasti v Vojvodini, prejel 25,31 odstotka glasov, le malo več kot Nikolić, ki jih je zbral 25,05 odstotka. Tadić je imel po prvem krogu volitev tako okoli 10.000 glasov prednosti, vendar so mu ankete in analitiki napovedovali že tretjo zmago na predsedniških volitvah. Prvič se je tudi zgodilo, da je Tadić že v prvem krogu zbral več glasov kot Nikolić, leta 2008 je največ glasov dobil Nikolić, vendar ga je nato Tadić premagal v drugem krogu. Ankete in stavnice so napovedovale, da naj bi se to zgodilo tudi tokrat in da naj bi 54-letni Tadić pobral »od 8 do 16 odstotkov glasov več kot 60-letni Nikolić«. Tako je vsaj napovedoval provladni časnik Blic, ki ga obvladuje podjetje v nemški lasti. Vrhunec volilnega spopada je predstavljal televizijski duel Tadića in Nikolića. Tadić je Nikoliću očital nestanovitnost v izjavah in neiskrenost pri zagovarjanju evropske poti Srbije, Nikolić pa je Tadića obtožil da je lagal, uzurpiral celotno oblast v državi in državljane pozval, da naj ga na volitvah zato zamenjajo in kaznujejo, kar se je tudi zgodilo.

»Volivcev iz groba ni imel niti Sloba«

Boris Tadić kljub temu ni bil brez adutov. Srbijo je brez dvoma popeljal na evropsko pot, saj je država pod njegovim vodstvom postala kandidat za članstvo v EU. Odločilno je prispeval tudi k aretaciji Mladića, Karadžića in Hadžića, še zadnjih beguncev, ki jih je zahtevalo haaško sodišče za vojne zločine. Tadić je glede Kosova zagovarjal iskanje pragmatičnih rešitev in ob pomoči EU dosegel sporazume, ki so omogočili svobodo potovanja za prebivalce Kosova in Srbije ter izmenjavo blaga.

Kljub temu je krčevit boj za oblast in popoln nadzor države s strani Demokratične stranke državo pripeljal v krizo. Predvolilni boj pred drugim krogom je potekal v znamenju volilne prevare na volitvah 6. maja, za katero je Nikolić okrivil Tadića in njegovo DS. Volilne prevare so prijavili tudi v novi stranki Dveri, Demokratični stranki Srbije, pa tudi v stranki LDP in madžarski stranki Ištvana Pastorja. Posnetki nepooblaščenih oseb, ki v Zajčarju odpirajo zapečatene kuverte z glasovi ter nepravilnosti na nekaterih drugih mestih v Srbiji, so bili objavljeni tudi na svetovnem spletu, vendar so v republiški volilni komisiji in v tožilstvu že zatrdili, da je bilo vse v najboljšem redu, čeprav organi še niso pojasnili, kam je izginilo najmanj 20 vreč z volilnimi lističi. Volitve se tako v Beogradu na primer ponavljajo samo v 16 občinah, kjer prihodnja članica nove koalicije (LDP) ni uspela preseči volilnega praga. Tožilstvo v ponedeljek sporočilo, da volilne prevare ni bilo, kar se že prej zagotovili tudi v volilni komisiji. V Beogradu so zato pred volilnim molkom potekale demonstracije, v katerih je več tisoč državljanov protestiralo proti »volilni kraji«. Na začetku kolone so nosili napis, da »Volivcev iz groba ni imel niti Sloba«, kar je bila jasna aluzija na volilne kraje Slobodana Miloševića in njegovih pristašev leta 1996/97 in leta 2000. V primerih volilnih kršitev je bilo namreč veliko primerov, ko naj bi na volitvah glasovali že davno pokojni volili, ki so jih »pozabili« izbrisati iz volilnih imenikov. To naj bi bilo krivo za to, da je volilni seznam samo za okoli 100.000 ljudi krajši od seznama prebivalcev Srbije, kar pomeni, da bi na volitvah lahko glasovali skoraj vsi prebivalci Srbije – kar pa je nemogoče, saj bi najmanj okoli 15,5 prebivalstva morali predstavljati mladoletni brez volilne pravice.

Ker je srbski predsednik Tadić šel v volilni boj po predčasnem odstopu, deset mesecev pred koncem mandata, je tudi to sprožilo veliko polemik. Predčasen odstop namreč ni predviden za to, da bi predsednik države lahko »popravil« rezultat svoje stranke na volitvah, ampak če zaradi bolezni ali drugih izrednih okoliščin ne bi mogel več opravljati svoje funkcije. Primera odstopa, kot si ga je privoščil Tadić, v svetu - preprosto ni. Tadić je s svojim postopkom tudi prekršil ustavno odrejen rok mandata, ki je namerno daljši od mandata poslancev, saj mora predsednik podeljevati mandat za sestavo vlade in voditi posle tudi tedaj, ko ni dejavne vlade. Ob izvolitvi bi torej Tadić predsedniški mandat tako rekoč podelil svoji stranki oziroma »sam sebi«, kar je še toliko bolj res zato, ker Tadić v nasprotju z zakonom, ki mu prepoveduje opravljati katerokoli drugo javno funkcijo, ostal tudi predsednik DS-a. Tretji problem je dejstvo, da se je Tadić potegoval za svoj tretji predsedniški mandat. Vmes se je država sicer spreminjala, toda po drugi strani strokovnjaki opozarjajo, da zakon, ki naj bi mu to menda dovoljeval, ne more biti nad odredbami ustave, ki tretji mandat prepoveduje.

Dodaten problem je Tadićev nadzor medijev. Srbija je danes po indeksu svobode medijev danes še veliko na slabšem kot pred nekaj leti. Leta 2007 nje bila po indeksu svobode medijev “Reporterjev brez meja” na udobnem 4. mestu, nato pa je po prevzemu »demokratične« oblasti zdrsnila za 22 mest. Sledil je nov padec, tako da je ob koncu Tadićevega mandata Srbija pristala na 80. mestu – daleč za Slovenijo, Hrvaško, Makedonijo in celo BiH. Boljša je le od Kosova in Albanije. Pred Srbijo so tudi Jamajka (16. mesto), Kostarika (19. mesto), Namibija (20), Surinam (22), Mali (25), Nigerija (29), Tanzanija (34), Gana (41), Botsvana (42), Butan (70) in mnoge druge države. Državni mediji so pod strogim nadzorom, Tadiću pa pomagajo tudi mediji v večinsko tuji lasti. Novinarji Politike so glavnega urednika Dragana Bujoševića leta 2009 obtožili cenzure. »Kot tehnološki višek odpuščajo vse, ki so v Politiko prišli iz neodvisnih medijev in se niso hoteli ukloniti oblasti,« je pisalo v sporočilu, ki ga je podpisal nekdanji namestnik odgovorne urednice Politike Vladimir Radomirović. Samo v tej čistki je bilo odpuščenih preko 200 zaposlenih.

Tadićev popoln nadzor nad mediji

Opozorila o cenzuri medijev potrjuje tudi poročilo srbske komisije za boj proti korupciji, ki je pokazalo sprego marketinških organizacij, tajkunov in politike. V poročilu piše, da se »na medije v Srbiji močno pritiskajo« tin jih oblast »popolnoma nadzira«. Javna televizija RTS je postala »servis političnih strank in vladajočih elit, kar ima za posledico zaprtost medijev za številne probleme, s katerimi se sooča Srbija, pa tudi za problem korupcije«. Komisija za boj proti korupciji je opozorila, da imajo na pomembnem trgu reklam »pomembno mesto agencije, ki so v lastništvu visokih funkcionarjev Demokratske stranke (DS) in tesnih sodelavcev predsednika republike Borisa Tadića«. Na poročilo komisije je vlada odgovorila z molkom. Javno predstavitev poročila je spremljalo 15 novinarskih ekip, vendar sta kratki zabeležki objavila samo dva manjša medija. Tudi to je bil dokaz o nadzoru medijev v Srbiji.

Na to opozarja tudi Vesna Pešić, nekdaj tesna sodelavka Zorana Đinđića, ki je ljudi pozivala, da naj glasujejo za Nikolića že zgolj zato, da bi preprečili avtoritaren nadzor nad vsemi institucijami v Srbiji iz enega samega centra. »Danes imamo novega Miloševića, nekoga, ki nadzira vse. Narejena je bila celotna piramida oblasti, na vrhu pa je glavni »smrkec«, Boris Tadić. Ko se ta piramida zruši, se ne ve, kaj bo, ker je izkušnja z Miloševićem pokazala, da ko zrušite center moči zrušite celotno oblast. Mi smo 12 let po Miloševiću torej prišli do točke, da imamo znova oblast enega samega človeka, ki je vse spravil pod svoj nadzor, to pa je Boris Tadić ... Vsi vemo, da je bil predsednik vlade Cvetković navadna marioneta, za vse se je spraševal Tadićev kabinet. Mi torej nismo imeli vlade, čeprav državo po ustavi vodi predsednik vlade, ne pa predsednik republike. Toda če se zgodi, da predsednik države dobi večino v parlamentu in obdrži še predsedniško mesto v stranki, lahko imenuje svoje ministre in premiera, potem s tem uzurpira celotno oblast. Vrhunec tega je, da je s svojo uzurpacijo oblasti uničil tudi neodvisnost pravosodja. In če uničite tri osnovne veje oblasti, predvsem pa nadzorne mehanizme, tožilstvo pa dela po navodilih, ki jih dobiva preko SMS-ov, če ni neodvisnega sodstva – tega pa ni, ker sem bila v parlamentu in vem, da so partije dajale svoje sodnike – potem je to totalna uzurpacija oblasti, ki jo je izvršila skupina ljudi, katere center je Boris Tadić in njegov kabinet. Skupina ljudi, ki vlada, vendar je ni mogoče kaznovati,« opozarja Vesna Pešić.

Volitve v Srbiji imajo zato tudi za evropsko prihodnost Srbije vsaj eno dobro plat – dokazujejo, da je vendarle mogoče »kaznovati« in zamenjati avtokratsko elito, ki je uzurpirala oblast, in to kljub temu, da se je ta elita zavila v »evropski« in na prvi pogled moderen ter EU izjemno všečen celofan.