Kavelj 22

Vsaka gradnja ima svoj začetek. V Sloveniji je začetek pridobivanja gradbenega dovoljenja vezan na pridobitev t. i. lokacijske informacije, ki jo izda občina. Pred desetimi in več leti, ko sem opravljal napol uradniško službo na Ljubljanskem urbanističnem zavodu, je lokacijska informacija obsegala dva do tri liste. Iz tega je bilo mogoče zelo natančno opredeliti, kaj in pod kakšnimi pogoji se bo dalo graditi na posamezni parceli. Včasih je šlo tudi kaj narobe, a to so bile izjeme, človek je v glavnem vedel, kaj ga čaka, arhitekt pa je zlahka vzdrževal verodostojnost. Danes je vse drugače. Zadnja lokacijska informacija, ki sem jo pridobil pri Mestni občini Ljubljana, ima 32 strani. Prava mala brošura, zelo neekološka seveda, katere glavna težava je, da mi niti četrt stoletja prakse branja prostorskih dokumentov ne omogoča, da bi povsem razumel napisano. Vsebina je mehanični »copy-paste« odlokov iz občinskega prostorskega načrta, objavljenih na spletu, torej tako ali tako javno dostopnih, v veljavi za zelo veliko območje mesta.

Ljudje večinoma prav uživajo v destruktivnosti in tisti, ki odločajo o prostoru, žal niso nobene izjeme – če se je treba odločiti med da in ne, skoraj vedno obvelja ne.

Odloki se izgubljajo v neskončnem naštevanju, posploševanju na eni strani in dlakocepskih izjemah na drugi, konkretnih odgovorov pa ni najti. Ni mogoče razbrati, ali se sme obstoječa hiša na primer nadzidati, ji lahko spremenimo namembnost ali jo celo porušimo in zgradimo novo. Vse preprosta in razumljiva vprašanja, ki jih naročniki arhitektom postavljajo vsak dan – a nanje na podlagi sedanjih lokacijskih informacij ni mogoče odgovoriti. Vsaj ne zanesljivo. Pa bi lastnik parcele moral vedeti, pravzaprav ima celo pravico do tega. Ker se odloča za veliko investicijo, navadno življenjsko naložbo. In iz tega izhaja odgovornost tistih, ki pripravljajo lokacijsko dokumentacijo. Da opravijo redakcijo gradiva občinskega prostorskega načrta in naredijo povzetek, ki bo jasno opredelil pogoje gradnje na prav določenem zemljišču, za vsaj nekaj prihodnjih let. Brez birokratske izmuzljivosti in prelaganja odgovornosti.

Agencija za okolje

Znameniti ARSO. Sposoben ustaviti drugi tir železnice v Koper, kakšno odlagališče odpadkov, igrišče za golf in menda kar 850 gradenj na poplavnih območjih. To zadnje ima dve plati. Prva je grobo ekonomska, še kako aktualna za dotolčeno gradbeništvo. Vsaka zidava veže nase vsaj 20 zaposlitev (projektanti, material, gradbišče …) za dobo kakega leta, to je 17 tisoč delovnih mest. Povprečna investicija je 200 tisoč evrov, kar znese 170 milijonov, davkov pri tem je kakšnih 30 milijonov. Očitno si doslej še nihče ni vzel deset minut za tak izračun. Druga plat je strokovna in prav tako škandalozna. ARSO z enim zamahom negira vse znanje projektantov, tehnološki razvoj in izkušnje, ki si jih je gradbeništvo pridobilo v tisočletjih. Poplavna območja so namreč naseljena od nekdaj. To velja za Benetke, pol Nizozemske, porečje Rena v Nemčiji in seveda za Ljubljansko barje. Možnosti sta dve – ali živeti z občasno poplavljenostjo in temu primerno bivalne prostore dvigniti v prvo nadstropje ali pa celotno stavbo preprosto dvigniti. Bodisi na nasutje ali točkovno, na kole, pilote, zidce. Murgle so bile ob zadnjih poplavah suhe, ker je celotno območje nasuto za skromen meter. In kaj je danes drugače kot pred pol stoletja, ko so to vzorčno naselje načrtovali? Izgubili smo zdravo pamet, dobili pa uradnike, ki so za talca vzeli približno desetino mesta (skoraj celoten jugovzhodni del, ki je obenem najbolj cenjeno bivalno okolje Ljubljane) in uveljavljajo svojo inertnost, neodzivnost in brezkompromisnost. Tako na Viču ni mogoče narediti niti mansardnega stanovanja, kaj šele zgraditi novo naselje. Pa čeprav je zemljišče obdano z gosto pozidavo z vseh štirih strani, dvig nad poplavno koto pa ne bi nikomur poslabšal razmer, dokazano. Ker niso izpeljani celoviti protipoplavni ukrepi od Polhovega Gradca navzdol, 30 let niso bili in tudi nadaljnjih 20 ne bodo, to je jasno vsem, soglasja h gradnji do takrat pač ni mogoče pridobiti.

Zimski vrtovi

Bivši kandidat za premiera dr. Gojko Stanič je v nedavnem intervjuju predstavil nadvse zanimiv protikrizni program, ki ga je vredno ponoviti. Predlaga »ustavno pravico do vrta« za vsakogar, ki si to želi. Mali najemni vrtovi, last lokalne skupnosti ali države, bi zagotovili možnost samooskrbe s sadjem in z zelenjavo tudi urbani populaciji. Pomenili bi izdaten prihranek, zmanjšali bi prevoz živil in omogočili uživanje neprimerno kakovostnejše hrane, kot je tista iz trgovin. Stavi na kulturo vrtnarjenja, ki vključuje vsakodnevno zadovoljstvo ob spremljanju lastnih pridelkov, varčnost in iznajdljivost pri izrabi virov in spoznavanje osnov rastlinskega sveta. Poleg tega navrže nekaj urbanistično-arhitekturnih pobud, na primer izvedbo pergol s sadnim drevjem nad parkirišči, spodbujanje ravnih streh z možnostjo ozelenitve, množično energetsko sanacijo stavb z dodatno toplotno izolacijo ter izvedbo zimskih vrtov na strehah in ob vseh štirih stranicah blokov pri obnovi. To bi izdatno povečalo površino majhnih stanovanj, izboljšalo izolacijo in zagotovilo prostor za gojenje zelenjave. Tak način revitalizacije socialne gradnje že od leta 2004 uspešno promovira francoski arhitekturni biro Lacaton & Vassal. S prenovo tipičnih modernističnih sosesk mu je uspelo polepšati njihov videz, izboljšati energetsko bilanco stavb in ponuditi dodaten bivalni prostor po dostopni ceni. Prav pri zimskih vrtovih pa se v Ljubljani pojavi manjša težava. Občinski prostorski načrt in zakon o graditvi objektov teh hvalevrednih posegov nikakor ne poenostavljata, včasih pa jih celo preprečujeta. Steklenjak je načeloma preprost objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje. A ne, če stoji na strehi. Takrat je zahtevano gradbeno dovoljenje, z vsemi stroški projekta in soglasji sosedov. Odločno prezapleteno za 20 kvadratnih metrov stekla. Poleg tega je glede na predpisane faktorje izrabe parcele dozidava steklenjakov ob fasadah objektov marsikje nemogoča, saj so že dosežene mejne vrednosti pozidanosti. Projekt dr. Staniča je tako v značilnem območju slovenskega kavlja 22.

Urbanizem po Janezu

Pod sedanjim županom in podžupanom je stari del mesta doživel pravo renesanso, to že moramo priznati. Toliko mostov, trgov, ulic, prenovljenih hiš, nabrežij, igrišč in parkov bi bilo lep uspeh za 20 let mandata, kaj šele skromnih šest. Prav neverjetno je, kaj vse je ekipa dosegla, posebej ob zavedanju, kako težko je v državi karkoli pripeljati do konca. Ljudje večinoma prav uživajo v destruktivnosti in tisti, ki odločajo o prostoru, žal niso nobene izjeme – če se je treba odločiti med da in ne, skoraj vedno obvelja ne.

Zato o povedanem le najboljše. Kljub vsemu pa to ne sme biti razlog, da se ne sme pojaviti pomislek. Moj je vezan na trenutek, ko je lepo pripravljeno lupino (v mislih imam mestno središče) treba napolniti z vsebino. Tu se pojavi težava. Vsebina je obupno banalna. Odri za karaoke na Kongresnem in Prešernovem trgu, disneylandovske zabave z maturanti, bruci in raznoraznimi radijskimi postajami, za kar bi bili veliko primernejši travniki BTC-ja. Vse to ubija mestni utrip. Najbolj pa ubija prometni režim. Temu je že uspelo pregnati tako rekoč vse trgovce iz mesta, ostalo je le še prenapihnjeno gostinstvo. Stanovalci so že davno obupali, saj si še špecerije ne morejo svobodno pripeljati, da o obiskih ne govorimo. Prenova mestnih jeder ne sme biti taka. Občutek imam, da za posegi stoji daljni odmev doktrine znanih nemških »fusgengeric«, ulic brez avtomobilov, in romantično favoriziranje kolesarjev. To je preživeto. Namreč ločevanje in togo omejevanje prometa v času, ko bo velik del avtomobilov kmalu vozil brez izpustov in ko so dobro znani poskusi s površinami, kjer si udeleženci površine delijo in se samoregulirajo (primer Londona). Dosti razumnejši se zdi italijanski model, kjer je malo omejitev in veliko spoštovanja drug drugega – v vsesplošno zadovoljstvo in za ekonomsko prekrvljenost. Mesto je namreč enačba: sestavljeno je iz hiš, javnega prostora, prometa, trgovine, prebivalcev in programa, ki zadovoljuje potrebe stanovalcev. Če kaj od tega ni upoštevano, se račun ne izide.

Odri za karaoke na Kongresnem in Prešernovem trgu, disneylandovske zabave z maturanti, bruci in raznoraznimi radijskimi postajami, za kar bi bili veliko primernejši travniki BTC-ja. Vse to ubija mestni utrip. Najbolj pa ubija prometni režim. Temu je že uspelo pregnati tako rekoč vse trgovce iz mesta, ostalo je le še prenapihnjeno gostinstvo.

Jakličeva kmetija

Mladega povzpetnika ne poznam, o lekarnah nimam mnenja. A hiša, ki si jo je postavil sredi Polhograjcev, je pravzaprav lična in kakovostna arhitektura. Če bi bile vse podeželske hiše pri nas take, bi se bilo veselje sprehajati. In prav ta hiša moti inšpektorje, nikogar drugega (razen Jakliča) pa ne moti, da jih tako zelo moti. Neverjetno. Skrbeti pa bi nas moralo vse, kajti gre za tipičen način delovanja upravnega aparata. Anonimna, verjetno sosedska prijava, ki sta jo zagotovo gnali nevoščljivost in ksenofobija, potem pa inšpektor (ki se je mirno peljal mimo stotin črnih gradenj, ne da bi trenil z očesom) z zmagoslavno ugotovitvijo, da tukaj pa res nekaj ni v redu. Ne poznam podrobnosti in gradnje na črno nikakor ne podpiram, a stvar je vsebinsko jasna. Ta črna gradnja (oziroma »siva«, če prav razumem) ne kazi okolice in ne posega v pravice drugih, pomeni pa tudi zaželeno kontinuiteto poselitve doline. Če lastniku res ne uspe legalizirati posega, naj jo navsezadnje uvrstijo na seznam za rušitev, a pod pogojem, da prej pripravijo seznam vseh črnih gradenj v občini od leta 1968. In potem te brez izjeme po kronologiji gradnje rušijo, vse dokler ne pridejo do Jakliča. To se imenuje enaka mera za vse – karkoli drugega je hudo sporno.

Medtem ko lekarnarja pribijajo na križ in ko nam v biroju že četrto leto ne uspe pridobiti preprostega gradbenega dovoljenja za skupino hiš (verjetno preveč spoštujemo postopek), sosed na svoji parceli uspešno gradi že tretjo hišo na črno.