Hudič z nunskim pokrivalom

Maria Luisa Torres je svojo hčer našla pred letom dni. Na svet je prišla v neki madridski kliniki, vendar so ji jo takoj po porodu odvzeli.

»Skoraj 30 let sem v vseh obrazih na ulici videla svojega otroka,« pripoveduje Torresova s hripavim glasom. A prejšnji mesec je v množici pešcev na nakupovalni ulici v San Fernandu de Henares pri Madridu zagledala obraz svoje hčerke Pilar: velike rjave oči, svetla polt, obraz, obkrožen z natančno pristriženimi dolgimi temno pobarvanimi resami.

»Mi reina,« mama imenuje svojo 30-letno hčer, ki je zaposlena kot strežnica. Mama ima isto barvo oči in podobno pronicljiv pogled. Le od solz otekle oči izdajajo, kaj je pretekle mesece preživljala ženska sredi petdesetih let. »Moja kraljica, kako si lepa.«

»Neskončno srečna sem,« pravi Torresova. In negovalka v starostnem domu je dejansko imela srečo: ni le našla izgubljene srednje hčerke, temveč ji je tudi uspelo zbrati vse potrebne dokumente, s katerimi naj bi dokazala, da so ji pred 30 leti ukradli dojenčka, ga prodali in kdo naj bi to storil. Je prva od številnih mater ukradenih otrok, ki ji je uspelo sodnike prepričati, naj potrdijo obtožnico zaradi odvzema prostosti in ponarejanja listin.

Vse te ženske si delijo podobno usodo. Od začetka državljanske vojne leta 1936 do sredine 90. let naj bi biološkim staršem odvzeli več kot 300.000 otrok in jih predali posvojiteljem.

Zdravniki in nune so na območjih, ki so jih po izbruhu vojne zasedli nacionalisti, imeli za svojo domovinsko dolžnost, da so novorojenčke »rdečih staršev« dajali drugim družinam, kjer bi jih vzgajali narodno zavedno in bogaboječe.

Po zmagi upornikov pod generalom Franciscom Francom nad špansko republiko je organizirana kraja dojenčkov postala politično orodje: levičarjem naj bi omejevali razplojevanje. Franco je leta 1941 sprejel zakon, ki je dovoljeval prikrivanje izvora takšnih otrok, in sicer tako, da so jim spremenili priimek. Večino otrok so dali katolikom, ki so bili blizu režimu; narod naj bi tako očistili »marksističnega gena«, se je takrat glasila zelo razširjena teza Antonia Vallejo-Najere, »uradnega« psihiatra frankizma.

Po zmagi upornikov pod generalom Franciscom Francom nad špansko republiko je organizirana kraja dojenčkov postala politično orodje: levičarjem naj bi omejevali razplojevanje. Večino otrok so dali katolikom, ki so bili blizu režimu; narod naj bi tako očistili »marksističnega gena«.

Duh španskega nacionalkatolicizma je preživel celo Francovo smrt leta 1975. Redovnice, zlasti bolj versko kot intelektualno šolane hijas de la caridad oziroma usmiljenke, so delale na porodnih oddelkih bolnišnic in v zavetiščih za dojenčke. Slepo so ubogale sestre prednice in župnike, ki so odločali, kdo si zasluži otroka in kdo ne. Tako so bile žrtve kraje dojenčkov večinoma mlade in neporočene nosečnice iz skromnih razmer. Te mame, je učila cerkev, so navsezadnje živele »v grehu«.

A očitno mladih mater pred cerkveno organizirano krajo otrok nista varovala niti vse večja blaginja in preobrazba Španije v demokratično in pravno državo. Kar se je morda res začelo kot dejanje napačno razumljene ljubezni do bližnjega, se je očitno razmahnilo v posel, pri katerem naj bi posvojitelji za novorojenčka plačali do milijona pezet, kar je danes dobrih 20.000 evrov. Povpraševanje po dojenčkih je bilo v družbi, v kateri so si zakonski pari potomstvo razlagali kot samoumevno pravico, zelo veliko.

Takšne posle namerava zdaj sodno preganjati Maria Luisa Torres. Preiskovalni sodnik v španski prestolnici je začel preiskavo proti sestri usmiljenki Marii Gomez Valbuena. Nuna, ki je danes stara 87 let, je bila takrat socialna delavka na porodnem oddelku madridske mestne bolnišnice Santa Cristina. Očitajo ji, da je 31. marca 1982 odvzela novorojenčka materi in ga prodala pobožnemu paru brez otrok. Sestra Maria doslej ni dajala izjav. V javnem pismu medijem se je izrekla za nedolžno in napisala, da je vse življenje nesebično pomagala tistim v največji stiski, vodila pa so jo njena najgloblja verska prepričanja.

Primer Marie Luise Torres in njene hčerke Pilar je sprožil val preiskav in zbudil upanje tudi drugim žrtvam organizirane kraje otrok. Celo vlada konservativne Ljudske stranke, ki je katoliški cerkvi sicer zelo blizu, je sprožila preiskavo. Ministri so obljubili, da bodo raziskali obseg problema, uredili osrednjo podatkovno banko DNK in imenovali posebnega tožilca za pravosodno obravnavo tragedije.

Do začetka leta so prejeli že 1500 prijav. Vendar so morali več kot četrtino primerov zaradi pomanjkanja dokazov takoj opustiti. Številne dokumente iz porodnišnic in arhive pokopališč so vmes uničili. »Odprla sem Pandorino skrinjico,« pravi gospa Torres. Njen odvetnik iz organizacije SOS Bebes Robados (SOS ukradeni dojenčki) ji je ravno sporočil, da zagovornikom obtožene nune ni uspelo s predlogom o opustitvi pregona zaradi zastaranja.

Torresova ima predvsem en cilj: sestro Mario hoče videti na zatožni klopi. Sodnik naj razišče, kako je delovala mreža tatov dojenčkov, kdo je bil vpet vanjo in kam je šlo na sto tisoč pezet, ki jih je sestra Maria dobila od posvojiteljev. Za ta znesek je bilo takrat mogoče kupiti manjši rabljen avto. Tudi hči Pilar zahteva, naj sestra plača za to, kar je storila, saj ji je uničila življenje.

Za Pilar je bilo lepo, a hkrati težko, da je nenadoma dobila veliko družino. Polsestri se ji zdita kot del nje. Starejša, 32-letna Ines, ji je precej podobna. Da bi še poudarila podobnost, priznava Pilar, si je lase pobarvala temno.

Pilar je začela raziskovati svoj izvor po prijetnih otroških letih v enem od madridskih predmestij. Njeni posvojitelji so jo poslali v šolo, ki so jo vodile nune, in Pilar je trpela zaradi stroge, neusmiljene vzgoje. Nato so se njeni uradni starši ločili.

Uradni oče Alejandro Alcalde je Pilar pomagal pri iskanju staršev. Skupaj sta sestro Mario v starostnem domu njenega reda pripravila do tega, da je spregovorila. Ko jo je 15-letna Pilar s svetlimi kodri vprašala po svoji biološki mami, ji je nuna odgovorila, da je bila zelo privlačna in da ima njena babica enake svetle lase kot ona. Nato pa je nuna omenila še, da se ji je mama zdela izredno mlada in da je bila očitno prostitutka. In da jo je pustila v porodnišnici. Pilar je to zgodbo objavila na Facebooku, omrežju, ki ga uporablja tudi njena mama. Maria Luisa Torres je imela navado, da je na njem zadnjega marca vedno čestitala svoji izgubljeni hčerki za rojstni dan. Televizijska novinarka je odkrila, da njuna profila pravzaprav sodita skupaj. Preskus DNK, v katerega sta privolili mama in hči, je pokazal 99-odstotno ujemanje. Kljub temu sta bili obe prepričani, da »to preprosto ne more biti res«, ko so ju seznanili v neki televizijski oddaji. Mama je zmajevala z glavo zaradi svojih zgrešenih pričakovanj pred letom dni. Predstavljala si je namreč, da ima njena hči temne lase in modre oči, v studiu pa je nato zagledala svetlolaso dekle s temnimi očmi.

»Sestra Maria nima niti trohice usmiljenja, bila je pravi hudič,« pravi Torresova danes. Njene stare fotografije razkrivajo veliko podobnost s hčerko. Torresova je bila stara 24 let in je živela ločeno od moža. Za prvo hčerko Ines je skrbela njena mama, sama pa si je služila kruh kot natakarica. »Sem bila videti kot pocestnica?« se še vedno sprašuje, kot da se mora opravičiti za tuje napake.

Torresova je do sestre Marie v bolnišnici Santa Cristina prišla prek oglasa v neki reviji. V besedilu so zaposlenim materam obljubljali pomoč pri skrbi za dojenčka in podporo nosečnicam. Njen takratni partner ni hotel niti slišati za otroka, matere pa ni mogla še bolj obremeniti.

Skupaj sta v petem mesecu nosečnosti obiskali socialno delavko, ki ju je z naglavnim pokrivalom svojega reda pričakala v temačnem kabinetu. »Zaupala sem ji,« se spominja Torresova, sestra Maria je bila namreč prijazna, ko ji je opisala svoj težavni položaj. Dojenčka naj bi namestili v zavetišču in Torresova bi morala za to plačevati, vendar bi otroka lahko obiskovala in ga vzela k sebi, kadar bi želela.

Ko so se začeli popadki, je Torresova z mamo spet odšla v to bolnišnico. Kot ji je naročila nuna, je vstopila skozi stranska vrata in prosila za sestro Mario, ne da bi se prijavila v sprejemni pisarni. Sestra jo je odpeljala v zasebni oddelek v drugem nadstropju in ji takoj namestila masko, da bi jo uspavala. Nato so ji vbrizgali sredstvo za pospeševanje popadkov. Dojenček je prišel na svet v desetih minutah in Torresova bi bila lahko izkrvavela, se spominja tri desetletja pozneje. Še vedno jo je sram, da se je tako nepremišljeno zapletla v pajkovo mrežo. »Ko sem se spet zavedela, je pred menoj stala sestra Maria,« pripoveduje Torresova. Povedala ji je, da je njen otrok mrtev. Tega ni hotela verjeti in zaman je z mamo preiskala porodni oddelek. Takrat je sestra Maria nenadoma spremenila zgodbo in trdila, da je novorojenčka poslala v Francijo, kjer so ga posvojili.

Porodnico so devet dni zdravili zaradi vnetja jajcevoda. V njeni zdravstveni dokumentaciji, do katere se je dokopala novembra lani, so zabeleženi zdravniške vizite, njeno ime, ime njenega moža in naslov. V dokumentih za posvojitev, ki so zdaj na sodišču, je sestra Maria napisala, da je mama neznana in da je zapustila dojenčka.

Do reforme zakona o posvojitvah leta 1987 so zdravniki v rojstni list lahko kot mater vnesli ime posvojiteljice. Če sta se v tistih letih rodila dvojčka, je vpadljivo pogosto umrl prav krepkejši od dojenčkov, vsaj tako je razbrati iz številnih dokumentov iz bolnišnic. Če je mama vztrajala, da želi videti trupelce, so marsikateri pokazali kar globoko zamrznjeno truplo.

Kljub vsemu iskanje ukradenih otrok ne naleti na razumevanje po vsej državi. Zlasti konservativni pravniki in politiki, ki so blizu cerkvi, prizadevanja žrtev, da bi se dokopale do resnice, pogosto označujejo za nekakšno množično histerijo.

S pravosodnim ministrom se je začel spor zaradi spreminjanja zastaralnih rokov, zato se je aktivistka Flor Diaz Carrasco iz že omenjene organizacije za ukradene otroke skupaj s somišljeniki obrnila na evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Zahtevajo pomoč, da bi resnica končno prišla na dan.