WWF – Prijatelj koncernov

Varovanje pragozda? Darujete pet evrov in sodelujete. Reševanje goril? Na voljo od treh evrov dalje. Naravi pomagate celo samo s pol evra – če ga zaupate Svetovnemu skladu za naravo, WWF-u.

Lani so naravovarstveniki s pomočjo trgovske verige Rewe prodali skoraj dva milijona albumov za zbiranje nalepk. Tako so v pičlih šestih tednih zbrali 875.088 evrov, ki jih je Rewe nakazal sodelujočim partnerjem.

WWF obljublja, da bo s tem denarjem storil veliko dobrega za gozdove, gorile, vodo in podnebje – in seveda za pando, zaščitni znak naravovarstvenikov.

Organizaciji so veliko denarja zaupale tudi države. Od pristojnih ameriških uradov za razvoj je v več letih skupaj dobila 120 milijonov dolarjev. Nemška ministrstva so organizacijo dolgo časa zalagala tako radodarno, da se je ta v 90. letih odločila, da ne bo več sprejemala državnih daril. Navsezadnje ni hotela postati podaljšana roka države.

Vendar se postavlja vprašanje, ali WWF res lahko naravo obvaruje pred človekom? Ali pa všečni posterji te organizacije ponujajo le iluzijo o pomoči in reševanju? Pol stoletja po ustanovitvi je vse več dvomov o neodvisnosti sklada in njegovem poslovnem modelu, po katerem naj bi skupaj z industrijo skrbel za naravo.

Zveza, ki ima sedež ob Ženevskem jezeru, velja za najmočnejšo naravovarstveno organizacijo na svetu. Dejavna je v več kot sto državah in ima tesne povezave z vplivnimi in bogatimi. Pando najdemo tako na jogurtovih lončkih proizvajalca Danone kot na oblačilih najvidnejših predstavnikov visoke družbe, denimo monaške kneginje Charlene. Koncerni plačujejo sedemmestne evrske zneske, da bi lahko uporabili logotip organizacije. Samo v Nemčiji ima sklad 430.000 članov. Milijoni ljudi organizaciji nakazujejo svoje prihranke. Vprašanje je le, kako trajnostno je naložen ta denar.

Novinarji revije Spiegel so potovali po Južni Ameriki in na indonezijski otok Sumatra, da bi to preverili. V Braziliji je neki poslovodja v kmetijskem sektorju pripovedoval o prvi ladijski pošiljki trajnostno pridelane soje, ki so jo certificirali po merilih WWF-a in je nato lani z velikim medijskim pompom pristala v Rotterdamu. Izvora pošiljke, je priznal poslovodja, ne pozna natančno. Na Sumatri so pripadniki nekega plemena povedali, kako so najeti vojaki ene od partnerskih družb sklada, Wilmarja, uničili njihova domovanja. Menda so ovirala nemoteno proizvodnjo palmovega olja.

Tudi predstavniki nekaterih neodvisnih nevladnih organizacij v skladu že dolgo ne vidijo več le skrbnika živali, temveč se jim zdi prej soudeleženka v zaroti velikih koncernov, ki jim za visoka nakazila in malenkostna popuščanja podeljuje licenco za uničevanje narave.

Organizacija danes dobi več kot 500 milijonov evrov na leto – in s tem denarjem je marsikaj postorila: nizozemska podružnica sklada je na primer sofinancirala ladjo Greenpeacea Rainbow Warrior. Aktivisti sklada so zasedli velika gradbišča, da bi preprečili gradnjo jezov na Donavi in Loari, in tam v nekaterih primerih vztrajali nekaj let. Švicarska podružnica se je v 80. letih tako odločno upirala jedrski energiji, da je zvezna policija njihovega vodjo uradno označila za državnega sovražnika.

Čeprav sklad rad povzroča sive lase, zna biti tudi ustrežljiv. Na kritike zaradi sodelovanja se šefi organizacije odzovejo zelo nepotrpežljivo. Lani so v filmu nemške televizijske postaje WDR, Pakt s pando, predstavili porazno delovanje Svetovnega sklada za naravo. Avtor Wilfried Huismann je naravovarstvenikom pripisal sokrivdo za krčenje pragozda. To je očitek, ki so ga v skladu gladko zavrnili.

Film naj bi bil »nenatančen« pri raziskavah ali celo načrtno »zavajajoč«, pravi Martina Fleckenstein. Biologinja že 20 let dela za sklad, in sicer v Berlinu, kjer vodi oddelek za kmetijsko politiko. Fleckensteinova je nekakšna deklica za vse: skoraj ni okrogle mize o panogi, na kateri ne bi sodelovala. Je kraljica kompromisov. A po filmu se je na sklad vseeno usul plaz protestnih elektronskih sporočil. Več kot 3000 podpornikov je preklicalo svoje članstvo. Takšnega udarca ta naravovarstvena organizacija še ni doživela.

O tigrih in ljudeh

Žival v grbu sklada WWF je ljubko bitje, katerega preživetje je ogroženo, saj nima pravega veselja do parjenja. Vendar panda prav močnih čustev vseeno ne zbuja, za zbiranje denarja so pač primernejše človeku podobne opice ali zveri iz skupine mačk. Leta 2010 je sklad tako izkoristil kitajski koledar in razglasil leto tigra.

Sklad se s poslanstvom, da bi rešil tigre, ukvarja že dolgo. Že na začetku 70. let je indijsko vlado pod vodstvom Indire Gandhi z milijonsko pomočjo prepričal, da je razglasila zaščitena območja za ogrožene velike mačke. Takrat je po indijskih ocenah na njenem ozemlju živelo nekaj več kot 4000 tigrov. Danes jih je le 1700. Skladu se to vseeno zdi uspeh. Brez teh prizadevanj, je povedal eden od njegovih predstavnikov, bi v Indiji tigri morda že izumrli.

Manj znano pa je, da so za takšen uspeh z območja pregnali ljudi. Preselili so cele vasi, vendar ne proti njihovi volji, zatrjuje Claude Martin, ki je bil med letoma 1993 in 2005 generalni direktor WWF International. »Vedno so bila uporabljena ustrezna sredstva.« Vendar bi o tem lahko dvomili.

Zaradi zaščite divjih živali je svoj dom moralo zapustiti okoli 200.000 družin, piše Mark Dowie v svoji knjigi Conservation Refugees (Okoljski begunci). Razlog za njihov izgon naj bi bil koncept naravovarstvenih utrdb, ki ga od nekdaj podpira tudi sklad. Za ljudi naj v njih ne bi bilo prostora. V skladu pravijo, da ne podpirajo prisilnih preseljevanj. A na koncept narodnih parkov brez ljudi je prisegal že Bernhard Grzimek, nemški televizijski zoolog in dolgoletni član nadzornega sveta WWF-a. Švicarske ustanovitelje in Nemca je povezovala zmes varovanja narave in kolonialnega kraljestva. V to poglavje sodi tudi izgon masajskih nomadov iz Serengetija.

Varstvo narave je samo v Afriki, ocenjujejo strokovnjaki, od kolonialnih časov za seboj pustilo 14 milijonov »naravovarstvenih beguncev«. Po tem modelu domorodni prebivalci kot čuvaji v parku svojim sorodnikom lahko preprečijo, da bi stopili na varovano območje.

Teso Nilo je značilno varovano območje, urejeno po predlogih sklada WWF, »uspešen projekt za varovanje tigrov in slonov«, je prepričana Martina Fleckenstein. Območje leži v osrčju indonezijskega otoka Sumatra. Zanj je pristojen urad WWF-a v mestu Pekanbaru.

»Rešite njegovo domovino,« piše na nekem nemškem plakatu s tigrom v tamkajšnjem uradu, ki ga financirajo z denarjem nemške podružnice WWF-a. Za pomoč zadnjim 500 tigrom na Sumatri je darovalce iskala novinarka in televizijska voditeljica Sandra Maischberger. Številni od njih naj bi živeli v narodnem parku Teso Nilo, le nekaj ur od urada.

Sunarto, diplomirani biolog, nekaj let raziskuje življenje tigrov na tem območju. Doslej tam ni videl še niti enega tigra. »Njihova gostota je tukaj izjemno majhna zaradi gospodarske dejavnosti človeka,« razlaga. Na zaščitenem območju naj bi bilo še vedno na voljo nekaj koncesij za krčenje.

WWF je raziskovalce opremil z najsodobnejšo merilno tehniko, da bi velikim mačkam sploh prišli na sled: tako imajo naprave za globalno določanje položaja, tehniko za analizo DNK-ja v tigrovih iztrebkih in 20 fotopasti. Fotografski avtomati so med zadnjim večtedenskim snemanjem ujeli vsega pet tigrov.

Sam sklad svoje delo na tem območju ocenjuje kot veliko pomoč. Pravijo, da je rešitev pragozda v Tesu Nilu uspela zaradi njihovega »gašenja požara«. V resnici se je zaščiteno območje povečalo, medtem ko se je gozd na njem skrčil. Podjetja, kot je Asia Pacific Resources International, s katerim je nekdaj sodeloval sklad, bi izsekala pragozd, pravi Sunarto.

Njegov kolega Rusvantu vodi premožne ekoturiste na ogled ukročenih slonov, ki živijo v parku. Za domačine je to območje prepovedano, na kar so pozorne enote za boj proti krivolovu, ki jih financirajo Nemci. »Tu ima glavno besedo WWF in prav v tem se skriva težava,« pravi Bahri, lastnik trgovinice, ki živi v vasi na obrobju narodnega parka. Nihče ne ve, kje so njegove meje. »Imeli smo majhna polja s kavčukovci, pa na lepem nismo več mogli do njih.«

Naravovarstveni aktivist Feri takšno varovanje narave imenuje rasistično in neokolonialno. V gozdu so bili vedno ljudje. V Tesu Nilu so pregnali na tisoče malih kmetov, število divjih živali pa se je zmanjšalo, odkar so sem prišli varuhi narave. »Teso Nilo ni osamljen primer.«

Multinacionalna podjetja in naravovarstveniki danes delajo z roko v roki. »Sklad je vpleten v spreminjanje našega planeta v plantaže, monokulture in narodne parke,« pravi Feri, ki podpira indonezijsko okoljevarstveno organizacijo Valhi.

Trgovina s palmovim oljem

V pisarni varuha tigrov Sunarta visi zemljevid, ki kaže goloseke na Sumatri, šestem največjem otoku na svetu: vsako uro izsekavajo pragozd na površini, veliki kot 88 nogometnih igrišč, večinoma za plantaže za pridobivanje palmovega olja.

Indonezija živi od povpraševanja po tej surovini in ta država v razvoju pokrije kar 48 odstotkov svetovne proizvodnje. Večnamensko olje primešajo biodizlu, nutelli, šamponom in kremam za nego kože. A pretirana uporaba pesticidov v monokulturnih nasadih onesnažuje reke in podtalnico. Zaradi požarov je Indonezija med največjimi viri ogljikovega dioksida na svetu.

Kljub zavedanju o trajnostnem razvoju številni koncerni še vedno krčijo gozdove. Koncesija je na voljo za 30.000 dolarjev podkupnine ali prispevka za predvolilno kampanjo, poroča nekdanji sodelavec WWF-a, ki je bil dolgo časa dejaven v Indoneziji. »Trajnostnega palmovega olja, kot ga zagotavlja WWF s certifikatom, pravzaprav sploh ni,« trdi.

Certifikat RSPO (Roundtable on Sustainable Palmoil oziroma Okrogla miza o trajnostnem palmovem olju) omogoča, da se proizvodnja povečuje, hkrati pa je vest porabnikov čista. Düsseldorfski koncern Henkel tako svoje vsestransko čistilo Terra Activ oglašuje z zagotovilom, da »skupaj z WWF-om podpira trajnostno proizvodnjo palmovega olja«.

S tem naj bi podjetje pripomoglo k varovanju pragozda. Vendar: kako naj bi bil gozd zaščiten, če ga je treba najprej izkrčiti?

Saj vendar obstaja degradirana zemlja, tako rekoč gozd druge kategorije, pa ledine, ugovarjajo v skladu WWF. Menijo, da se plantažne monokulture in varovanje narave ne izključujejo. To v skladu imenujejo tržna preobrazba – gre za prepričanje, da je mogoče s sodelovanjem doseči več kot s spopadom.

Pobuda za certifikat RSPO je zveza uvedla leta 2004 skupaj s koncerni, kot je Unilever (Rama, Langnese, Knorr), ki z 1,3 milijona ton na leto sodi med največje predelovalce palmovega olja na svetu. Med njimi je tudi Wilmar, eden največjih proizvajalcev tega olja na svetu.

Wilmar je izpeljal pravi preobrat, navdušeno pripoveduje sodelavka WWF-a Fleckensteinova. Podjetje ima natančen časovni načrt za podeljevanje certifikata, pri čemer upošteva tudi socialna merila.

Domorodci iz plemena Batin Sembalin od tega nimajo veliko. Živijo sredi Wilmarjeve plantaže Asiatic Persada južno od mesta Jambi. S 40.000 hektarji je velika za pol Berlina, certifikat RSPO pa naj bi dobila prek porenske organizacije za podeljevanje certifikatov ustreznosti TÜV. Nekdo je na enega od vhodov napisal »krvosesi«.

Med palmami stoji Roni, vaški starešina iz plemena, ob njem pa je nekaj deset ljudi. Mnogi so bosi, eden drži kopje za lov na divje svinje. Za njimi ležijo lesene deske. Tam je nekoč stala njihova vas.

Hiše je 10. avgusta lani podrla zloglasna policijska brigada Brimob. Pred tem so vaščani skušali prodati plodove, ki si jih je lastil Wilmar.

»Zgodaj zjutraj so zajeli 18 ljudi, nekatere so pretepli,« poroča Roni. »Šefi Wilmarja so sodelovali s policijsko brigado. Nato so streljali, mi pa smo z otroki in ženami zbežali v gozd.« V svoj gozd. »Tukaj so živeli že naši predniki.«

V 70. letih so prišli ljudje, ki so začeli krčiti gozd, a bilo ga je še dovolj, da se je Ronijevo pleme lahko umaknilo. A danes so njegovi ljudje obkoljeni s palmami. Pol plantaže, okoli 20.000 hektarjev, je podjetje pred Wilmarjem uredilo na črno. Wilmarja to očitno ne moti. Roni si je priskrbel celo dokumente o pravici do te zemlje, vendar njegovemu plemenu to ni pomagalo.

Po opustošenju vasi je nekaj nevladnih organizacij podjetju Unilever, Wilmarjevemu odjemalcu, očitalo, da se na njegovo Ramo lepi kri domorodnih prebivalcev. Nekaj aktivistov je decembra lani celo zasedlo nemški sedež podjetja.

Tega v nizozemsko-britanskem koncernu, ki navaja dokaze za trajnostno pridelavo in poudarja, da hoče milijardi ljudi pomagati k boljšemu življenju, niso sprejeli mirno.

Wilmar ni mogel zanikati, da so podrli kolibe in da so padli streli. Vročo kri so šefi koncerna skušali ohladiti s pismom strankam in prijateljem (med drugim partnerjem WWF-a, kot je banka HSBC, ki financira pridobivanje palmovega olja).

Po besedah Wilmarja jo je temu socialno usmerjenemu podjetju grdo zagodlo nekaj zdraharjev. Unilever je v internem elektronskem sporočilu vseeno priznal »neprimerno ravnanje« in namignil na mediacijo. Policijska akcija vseeno ni škodila poslovnim odnosom z Wilmarjem. Veliki proizvajalec palmovega olja je medtem uredil zasilna bivališča in privolil v odškodnino.

Številne družine domačinov so pred napadi policijskih brigad zbežale v Reki, bližnje gozdove, ki so še zadnji ostali kolikor toliko nedotaknjeni. A so jih pregnali, saj tam pogozdujejo, kar financira banka za obnovo KfW, podpira pa zveza za varstvo narave Nabu.

Ustanovitelji, podporniki in lovci

Sedež WWF-a v Glandu pri Ženevi zbuja vtis zgledno zelene in poštene organizacije. Srebrne ploščice spominjajo na to, komu mora biti organizacija hvaležna – na primer članom 1001. Ta elitni krog tajnih finančnih podpornikov so oživili leta 1971, da bi denarno podprl organizacijo.

Imen darovalcev v skladu ne želijo komentirati – verjetno zato, ker so na seznamih tega kluba imena, ki jih je bolje zamolčati: med njimi sta preprodajalec orožja Adnan Kašogi in zairski diktator Mobutu.

Takratni predsednik sklada princ Bernhard je kot prvega velikega podpornika pridobil naftno multinacionalno družbo Shell. Leta 1967 je po nesreči tankerja pred francosko obalo poginilo tisoče ptic, vendar je WWF prepovedal kritike: »To bi lahko ogrozilo prihodnja prizadevanja za sredstva iz nekaterih industrijskih panog,« je bilo slišati na nekem sestanku nadzornega odbora.

Ko so se konec 80. let v narodnih parkih belcev pojavili domnevni divji lovci, se je sklad odločil za protinapad. Naravovarstveniki so upravi narodnega parka v Zimbabveju plačali helikopter, da bi lahko ukrepala proti divjim lovcem. V akcijah je bilo ubitih na desetine ljudi.

Lovec na velike divje živali princ Bernhard in njegov šef afriške podružnice WWF-a John Hanks sta v tajni operaciji najela vojake, da bi razkrinkali protizakonito trgovino z nosorogovimi rogovi. Vendar so se v enoto vtihotapili pripadniki južnoafriške vojske, ki so takrat veljali za največje trgovce z rogovi.

Vse skupaj se je zgodilo že zdavnaj, pravi tiskovni predstavnik sklada Phil Dickie. Zdaj je vse drugače in sklad ne jemlje več denarja od podjetij v naftni, jedrski, tobačni in orožarski industriji. A izključili niso nikogar: v odborih sklada so še vedno dobrodošli njihovi predstavniki, na primer iz naftne multinacionalke BP.

John Hanks, ki je še vedno član častnega nadzornega odbora, danes skrbi za velike čezmejne narodne parke v Afriki. Enako WWF: te projekte imenujejo mirovni parki, čeprav netijo nemir. Nemška vlada je skladu za tako imenovane dialoge v mirovnih parkih v Južni Afriki nakazala okoli 200.000 evrov. Pri tem se je pokazalo, da so bili za ta mirovni park nujni koridorji in preselitev prebivalcev, ki so se temu uprli.

Za nove koridorje narodnega parka Kaza, še enega velikih projektov WWF-a, namerava banka KfW nameniti kar 20 milijonov evrov. »Na vsak evro WWF-a pride vsaj pet evrov iz državnih organov,« ocenjuje Martina Fleckenstein. Politični vpliv organizacije je očitno ogromen.

V novih, prostranih parkih se sme tudi loviti – španski kralj Juan Carlos je bil pred kratkim v Bocvani na lovu na slone. Juan Carlos je častni predsednik WWF-a, nad čemer je veliko ljudi ogorčenih. A samo v državah, kot je Namibija, sklad dovoljuje lov na trofeje na kar 38 zaščitenih območjih.

Bogati Evropejci in Američani se tam lahko obnašajo kot v kolonialnih časih. Streljati smejo na slone, bivole, leoparde, leve, žirafe in zebre in po starem običaju si kri ustreljene živali razmažejo po obrazu. Predstavnik WWF-a zagovarja takšno ureditev, saj naj bi bila omejena s kvotami, izkupiček od tega »nadzorovanega lova« pa bi lahko prispeval k varovanju narave.

Pravljica o trajnosti

Andrew Murphy, mladi harvardski absolvent z izkušnjami v ameriških mirovnih silah v Afriki, dela v ekipi za »tržno preobrazbo«. Predstavlja novo generacijo okoljevarstvenikov. Na svojo ekipo gleda kot na pobudnico preobratov, ki bi lahko spremenili celoten trg. Murphy ima na zalogi polno takšnih krilatic: največje proizvajalce in trgovce s surovinami, na primer s sojo, mlekom, palmovim oljem, lesom in mesom, hoče usmeriti k trajnostnim načelom. Je pri tem uspešen? Da, podjetja so zdaj pozorna na to, od kod pride blago. »Vzpostavili smo zelo zanesljive sisteme preverjanja.« Murphy govori o standardih, kot je RTRS, Okrogla miza za trajnostno sojo.

Zveza je k njej leta 2004 pritegnila tudi industrijo. Na njej so najbolj odmevali veliki trgovci, kot je Cargill, in koncerni, kot je Monsanto, ki je sklad WWF dolga leta podpiral in mu namenil 100.000 dolarjev.

»Hitro je bilo jasno, da gre za pranje imena tistih, ki tržijo gensko spremenjeno sojo,« pravi eden od udeležencev. Ko je nekaj Evropejcev hotelo spregovoriti tudi o nevarnostih herbicida glifosfata, so jim odvzeli besedo. »Držimo se tega, da smo tehnološko nevtralni,« se je glasil brezkompromisni argument Američanov.

Nemški WWF, ki uradno nasprotuje genski tehniki, je poskrbel, da so bili na okrogli mizi tudi kolegi, ki se z njo strinjajo: predstavnikom argentinske izpostave WWF, ki sta jo dolgo vodila pripadnik vojaške hunte in predstavnik živilskopredelovalnega podjetja, so Nemci plačevali celo potovanja. Ni bilo pomembno, da je WWF skupaj s švicarskimi trgovci na drobno takrat že zdavnaj uvedel strožja merila glede soje.

Neupoštevanje lastnih meril je očitno posebnost WWF-a. A kot kaže, prav ta prožnost zvezi prinaša milijonska nakazila. Kar se tiče soje, so se pogovori vlekli in vlekli. Sklad je nekje malo popustil, drugje se je malenkost prilagodil in junija lani je v Rotterdam končno prispelo prvih 85.000 ton soje s certifikatom RTRS. »To je bil velik uspeh,« komentira biologinja Fleckensteinova. Sklad je pridelek natančno pregledal. »Še posebej veseli smo bili tega, da je gensko nespremenjena.« Pridelali so jo na dveh velikih kmetijah brazilske družine Maggi.

Skupek podjetij tega klana velja za največjega proizvajalca soje na svetu in njegove plantaže pokrivajo obsežna območja zvezne države Mato Grosso na srednjem zahodu. Družina Maggi se je tja preselila v 80. letih z juga Brazilije, skrčila velik del pragozda in posadila sojo.

Blairo Maggi je postal celo guverner te države in organizacija Greenpeace mu je leta 2005 podelila nelaskavo nagrado, zlato verižno žago, saj nikjer v Braziliji niso uničili toliko pragozda kot v Maggijevi sojini republiki. Tam, kjer stojijo njegovi vzorčni obrati za certificirano sojo, so gozdove posekali šele pred nekaj leti. Omenjeni kmetiji sta po uradnih podatkih edini dobaviteljici soje s certifikatom RTRS, ki je junija prispela v Rotterdam.

Le da ni gensko nespremenjena.

V senci skladišča na plantaži Tucunare se dviguje deset metrov visok bel rezervoar z napisom ’glifosato’, kar je portugalski izraz za glifosfat, sredstvo proti plevelu. Rezervoar ima več tisoč litrov prostornine. Le sto metrov stran so stanovanja delavcev. Tik za ograjo iz jarkov zaudarja voda z zelenkastim sijajem. Zraven je odlagališče, na katerem napis z mrtvaško glavo opozarja: Pozor, zelo strupeno!

Glifosfat je priljubljen herbicid za zaščito gensko spremenjene soje, saj je rastlina odporna proti njemu – odmre le plevel. Čeprav je kritičnih raziskav, ki dokazujejo škodljiv vpliv te snovi na razmnoževanje pri živalih, vse več, sistem RTRS dovoljuje njegovo uporabo.

Sporna ni niti uporaba drugih pesticidov, saj jih je za pridobitev certifikata RTRS treba zgolj razumno uporabljati, pravi Joao Shimada, odgovorni za trajnostno pridelavo v skupini Maggi. To se nekako ne ujema s 85.000 tonami pridelane soje. Z njo so zadostili povpraševanju iz Evrope, dodaja Shimada. Družbe, kot je Unilever, se odtlej hvalijo, da uporabljajo trajnostno pridelano sojo. V resnici je je z obeh plantaž prišlo največ osem tisoč ton.

Shimada priznava, da tudi sam ne ve, od kod je preostalih 77.000 ton. Pravljično povečanje trajnostno pridelane rastline – uradno gre za program trgovanja s certifikati – v strokovnih krogih imenujejo »book & claim«. To je posledica domnevno neprepustnega sistema preverjanja, ki ga v nebo kuje predstavnik podmladka WWF Andrew Murphy. Danes govorijo že o 300.000 tonah domnevno trajnostno pridelane soje.

V Glandu sonce zahaja nad Ženevskim jezerom. Andrewu Murphyju se mudi, saj gre na Kitajsko spet reševat naravo. Sklad WWF tam sicer še vedno ne sme pridobivati članov, a saj okolju lahko koristi tudi sodelovanje s partijskimi kadri.