Srebrenica – rana, ki se ne zaceli

»Ali je po Srebrenici mir sploh še mogoč ali pa smo z njo za vedno izgubili vojno v tukajšnjem navideznem miru?«

V zadnjih nekaj mesecih so v svetu znova pisali o genocidu v Srebrenici. Tudi generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun je obiskal srebreniško pokopališče in mednarodno javnost spomnil na storjene zločine.

V Srebrenici sem bil pred tragedijo, ki se je zgodila v tem bosanskem mestecu, in po njej. Obiskal sem Potočare, kamor so žrtve dovažali in od koder so jih vozili na morišča. Ves potrt sem hodil od gomile do gomile, od groba do groba, od pokopališča v Blječevu do kaznilnice v Slapovićih. Del zapiskov sem napisal pred več kot desetimi leti. Stalno sem jim kaj dodajal. Nazadnje se človek vpraša, ali je kaj takega, kar se je zgodilo v Srebrenici, sploh mogoče.

Žal je.

V Srebrenici je še danes čutiti veliko, nenehno žalost. Zgodil se je največji genocid v Evropi po drugi svetovni vojni. V tem podeželskem bosanskem mestecu in okolici so našteli več kot osem tisoč žrtev, na stotine ljudi pa imajo za »pogrešane«.

Kje so izginili, kako?

Skupinska grobišča raziskujejo in iz njih odkopavajo skelete, lobanje, čeljusti. Skoraj vse žrtve so moški, bosanski muslimani, mladi in stari – med najmlajšimi je osemletni deček, najstarejši je štiriinosemdesetletni dedek. Večino padlih so presenetili in zajeli na tako imenovanem »varovanem ozemlju«. Goloroki se niso mogli ubraniti pred do zob oboroženimi četniki, ki so jim poveljevali zločinci, kakršna sta general in psihopat Ratko Mladić ter psihiater in književnik Radovan Karadžić. Slobodan Milošević je brez dvoma vedel, kaj se tam dogaja, in bi dogajanje lahko preprečil. Ni posredoval, kakor tudi ni obsodil zločinov. Morilci so nosili uniforme in orožje Jugoslovanske ljudske armade in jo s tem osramotili. V spomin in na koledar se je zapisal črni dan, ko se je tragedija začela: 11. julij 1995.

Krvniki so zločin izvajali več dni in noči.

Blizu Srebrenice je bila nameščena nizozemska divizija, ki so jo Združeni narodi poslali, da bi varovala prebivalstvo, vendar ga ni. Imela je sodobno orožje, a ga ni uporabila. Poveljniki pod mednarodno »mirovniško« zastavo podrejenim niso ukazali, naj trpečim priskočijo na pomoč. Krivce za greh je čakala smešna kazen: v njihovi državi je padla vlada. Nič več in nič manj – eno ministrstvo so zaradi sodelovanja pri zločinu zamenjali z drugim. Francoski general Morillon, ki je bil vrhovni poveljnik na tistem območju, se je brezbrižno vrnil v Pariz.

Srečal sem ga, zdel se mi je zmeden. Vsega tega najbrž ni pričakoval, a to ne more biti opravičilo zanj.

Srebrenica 17 let po genocidu

Srebrenica 17 let po genocidu
© Profimedia

Med zadnjim bivanjem v nesrečni Srebrenici, skozi katero teče dvojna rečica, imenovana Guber – Guber Veliki in Guber Mali, oba z zdravilnimi učinki –, sem se sestal tudi s člani Mednarodne komisije za »pogrešane osebe«, ki se skrajšano imenuje ICMO – International Commission of Missing Persons. Meščani se kaj dosti ne zanašajo na zunanjo pomoč, raje pravijo: »Imamo drug drugega.«

Živijo v revščini, nekako se prebijajo iz dneva v dan.

Pred srebreniško tragedijo je bilo Sarajevo že obkoljeno, nanj so padale granate, obstreljevali so ga ostrostrelci. Stari most v Mostarju je bil že zrušen – dobro se spomnim datuma, ko se je to zgodilo, 9. novembra 1993, bil sem v tujini. Toda nobeno mesto v nekdanji Jugoslaviji ni pretrpelo takšne škode, kot jo je Srebrenica.

V tamkajšnji mrtvašnici je zadah še vedno močan in trpek.

Še vedno izkopavajo trupla in preštevajo mrtve. »Preiskujejo zločin«, ocenjujejo in vrednotijo njegovo težo, obseg, krutost, surovost. Matere, soproge in hčere iščejo sinove, može in očete. Vsaka izmed njih trpi zase, druži jih izguba. Vse družine, kar je od njih še ostalo, gredo skozi svoje in skupno »žalovanje«. V prvih mesecih »izkopavanj in pokopov« je bilo laže najti sorodnike in jih prepoznati. Povsod je bilo »mehko tkivo«, ki še ni zgnilo, prepoznavali so oblačila, zakrpane rokave, gumbe s srajc. Ali pa šope las, ki trajajo dlje od kože. Nazadnje so prišli »strokovnjaki« – tako jim brez ironije pravijo domačini –, da bi opravili, kar se zdi nujno in neizbežno. »Čas ekshumacije« se je ponekod vlekel v neskončnost. Žrtve ločujejo tudi po vrstnem redu odkritja – na »primarne« in »sekundarne« in kdo ve, kakšne še. Nekatere imajo značilen »strelni kanal« – tako pravijo mestu na telesu, kjer je krogla vstopila ali skozi katero je šla. Z nekaj sto »zobozdravniškimi kartotekami« iz srebreniškega zdravstvenega doma so – ojoj, po zobeh – potrdili identiteto in pripadnost nekaterih žrtev. Pred nekaj leti sem slišal srebreniško mater bolničarja prepričevati, da je imel njen sin najbolj bele zobe v Srebrenici in da ga lahko po njih najde in prepozna.

Niso ga našli.

Mitično dojemanje preteklosti in zgodovine ustvarja tam, kjer se pojavi in uresniči, »popačeno zavest«. Takšno stanje se zlahka spremeni v nestrpnost in sovraštvo, v primitivno željo po maščevanju.

Tamkajšnji prizori žalovanja so včasih spominjali na zbor iz antične tragedije. Ženske najprej jadikujejo druga za drugo, vsaka zase, nato pa skupaj, druga z drugo. Pripovedujejo in znova obnavljajo, kje in kdaj je katera nazadnje videla »svojega«, ki ga še išče: očeta ali sina, moža ali brata, nemara celo zaročenca. Govorijo s tihim glasom, v katerem je še zaznati sledi nenehnega joka. So utrujene, ne pa tudi neodločne. Pritožujejo se, vendar ne pričakujejo miloščine. Umaknejo se s poti, ko ne morejo dalje. Podnevi se rade družijo, povezuje jih posebna solidarnost, nemara nekakšna materinska vez. Zvečer, ko ostanejo same, jim je najteže. Najšibkejše se zlomijo. Skoraj vse so oblečene v zare, platnena oblačila muslimank, niti ena nima burke ali hidžaba, ki bi jim prekrival obraz. Ta muslimanski običaj ni prišel v Bosno.

Islam je bil tam pobožen, soobstajal je z drugimi verami in ni bil fanatičen ali izključevalen. Vanj so se stoletja spreobračali nekdanji krščanski verniki ali krivoverski bogomili.

Vsaka družina oziroma tisto, kar je od nje ostalo, gre skozi svoje obdobje »žalovanja«. Prijatelj iz tujine, ki je bil tam pred nekaj leti, je prosil, naj mu pojasnimo, zakaj srbski nacionalisti tako sovražijo tamkajšnje muslimane. Bil je v sosednjem mestu na nogometni tekmi in je videl poblaznele navijače kričati in čečkati: »Nož, žica, Srebrenica.« Odgovora na to ni mogoče strniti v nekaj stavkov, vprašanje pa je še vedno odprto na večjih ozemljih, kot so ta. Daleč so stoletja, ko je del slovanskega življa v času turških osvajanj sprejel islamsko vero in njene obrede. Izgubljena bitka na Kosovem polju daljnega leta 1389 je ostala v spominu in se spremenila v mit. Mitično dojemanje preteklosti in zgodovine ustvarja tam, kjer se pojavi in uresniči, »popačeno zavest«. Takšno stanje se zlahka spremeni v nestrpnost in sovraštvo, v primitivno željo po maščevanju. Balkan pozna takšne skušnjave. »Ubij Srba,« se sliši na hrvaških stadionih. Vemo, kakšne vojne so spodbujali in upravičevali s plemenskimi in z nacionalnimi, verskimi in ideološkimi miti. A o tem kdaj drugič …

V Srebrenici je bil v resnici storjen genocid.

Pisatelj, rojen v bosanski in muslimanski družini, ki se je preselil na drugi konec svoje nekdanje domovine, je pred kratkim napisal: »Ali je po Srebrenici mir sploh še mogoč ali pa smo z njo za vedno izgubili vojno v tukajšnjem navideznem miru?« Vojna brez orožja se še ni končala in ne vemo, kdaj se bo. Prihaja, tako je videti, čas pomnjenja, v katerem se ne strelja več – jok je močnejši od strelov. »Premeščanje« iz začasnih grobišč v grobove, na zeleno pokopališče, ni navaden obred. Resničen je in simboličen hkrati.

Pripada preteklemu in današnjemu času, kakor je bilo to značilno za resnično tragedijo.

V različnih bližnjih in daljnih krajih so v nenehnem pričakovanju, da bodo koga še našli in je treba zanj prihraniti prostor. Ga rešiti, kakor si tega želijo in to pričakujejo njegovi najbližji. Vera v odrešenje je na tej in na oni strani verskega obreda.

V Srebrenici živijo z danes na jutri – jutri pa je podoben včerajšnjemu dnevu. Nema tišina hrani v sebi zamolkel krik. Vse ženske ne čutijo enake bolečine – nekatere izmed njih so bolečina.

Kdo ve, kolikokrat so si že postavili vprašanje brez odgovora: kaj je s pogrešanimi?

Nekatere rane se le težko zacelijo …

Prevedel Vasja Bratina

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.