In kaj bom po diplomi?

Bila je prepričana, da jo po študiju čaka zaposlitev. Študirala je ekonomijo in zdelo se ji je, da se bo izobrazila za poklic prihodnosti. Delati je začela že med študijem, saj je bila prepričana, da bo tako pridobila prednost pred res zajetno množico sošolcev in laže prišla do redne zaposlitve. Ko zdaj gleda nazaj, ugotavlja, da zgolj izobrazba ni dovolj. Skoraj vsega, kar je morala vedeti in znati v službi, se je naučila sama. A ni bilo zaman. Podjetje, v katerem je delala zadnji dve leti študija, ji je po diplomi ponudilo zaposlitev. Toda bilo je državno podjetje, in ko se je zamenjalo vodstvo, ji pogodbe niso podaljšali.

Takrat je padla v morje ekonomistov, ki na slovenskem trgu dela iščejo zaposlitev. »Preprosto preveč nas je. Če se prijaviš na delovno mesto ekonomista, se poleg tebe prijavi še 600 drugih kandidatov. Nazadnje ti znanje, tudi delovne izkušnje, pridobljene med študijem, ne koristijo, ker delodajalci upoštevajo le leta, za katera si imel podpisano pogodbo o zaposlitvi. In ker je kandidatov veliko, sploh nimaš možnosti, da bi prišel do razgovora,« pojasnjuje.

Naslednjo službo je iskala pol leta, kar v primerjavi z drugimi niti ni bilo dolgo. Mladi ekonomisti na prvo zaposlitveno priložnost v povprečju čakajo do deset mesecev. Veliko njenih sošolcev je brezposelnih. »Precej jih je poskusilo iti na svoje, a uspelo je le peščici, in še tistim predvsem ob pomoči staršev, ki so jih financirali ali so jim bili porok za najem posojila. Ogromno jih dela na drugih delovnih mestih, ki niso nujno povezana z ekonomijo ali vsaj ne s smerjo ekonomije, na kateri so študirali. Sprejmejo marsikaj,« ugotavlja ob pogovorih z njimi.

Prelomnica

Prehod iz formalnih izobraževalnih procesov na trg dela je nedvomno ena pomembnejših življenjskih prelomnic. Šlo naj bi za enega od simboličnih in tudi dejanskih korakov k odraslosti, zlasti zaradi finančnega osamosvajanja od staršev in skrbnikov. Nekateri gredo skozi ta proces že sredi najstniških let, najpozneje pa ga praviloma izkusijo tisti, ki se šolajo najdlje in naj bi že zaradi visoke stopnje izobrazbe računali tudi na intelektualno zahtevnejša delovna mesta. No, vsaj v teoriji.

V iztekajočem se študijskem letu se je na vseh ravneh terciarnega izobraževanja v Sloveniji izobraževalo 107.134 študentov. Od tega jih je 91.539 študiralo na univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. Za zdaj še ni znano, kolikšnemu deležu študentske populacije bo uspelo do konca septembra končati študij. Vemo pa, da se je koledarsko leto 2011 končalo s 15.629 diplomanti, kar je malo manj kot leto pred tem. Največ (41 odstotkov) je diplomantov fakultet za družbene vede, poslovne vede in pravo. Tretjina jih je diplomirala iz študijskih smeri na naravoslovno-tehniških fakultetah, tistih za matematiko in računalništvo ter tehniko, tehnologijo in gradbeništvo. Najmanj diplomantov je bilo s področja veterine in kmetijstva.

Podatki zavoda za zaposlovanje kažejo, da na trgu dela zdaj najbolj primanjkuje inženirjev strojništva, elektrotehnike in elektronike, oseb z zdravstveno in farmacevtsko izobrazbo, pa tudi tistih, ki obvladajo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Povpraševanje po teh profilih je največje. Na drugi skrajni točki so profili, po katerih se je povpraševanje v zadnjem času najbolj zmanjšalo. V zadnjem letu so bili to poklici s področja rudarstva, kulturnih, razvedrilnih in rekreacijskih dejavnosti, javne uprave, obrambe, poslovanja z nepremičninami in izobraževanja.

Če pod drobnogled vzamemo le prvo polovico letošnjega leta, je bil med poklici, za katere je potrebna visokošolska izobrazba, največji upad opaziti v družboslovju, denimo pri sociologih, antropologih, filozofih, zgodovinarjih in politologih, pa tudi pri tajnikih in uradnikih. Čeprav se je povpraševanje po družboslovnih poklicih v zadnjem času zmanjšalo, je širina znanja teh diplomantov tolikšna, da večina kljub vsemu najde neko obliko zaposlitve. Če ne v svojem, pa v drugih, sicer zelo različnih poklicih in na različnih delovnih mestih.

Letos se je zaposlilo 5890 diplomantov, od tega jih je bilo 2371 mlajših od 30 let. Med njimi je bil 1001 iskalec prve zaposlitve, in ta je na zaposlitev v povprečju čakal 10,6 meseca. Še največ sreče pri iskanju prve zaposlitve so imeli letos magistri farmacije in doktorji medicine, saj so jo v povprečju našli po dveh mesecih. Najdlje, več kot leto, pa so prvo zaposlitev v povprečju iskali univerzitetni diplomirani zgodovinarji, komercialisti, diplomirani varstvoslovci, diplomirani varnostni inženirji, univerzitetni diplomirani politologi in poslovni sekretarji. Seveda ni nujno, da so jo dobili ravno na »svojih« področjih.

A vsi diplomanti ne dobijo službe. Na zavodu za zaposlovanje pravijo, da je razlogov več, od prevelikega vpisa na nekatere visokošolske programe do kriznih razmer, ki so prinesle več stečajev in presežnih delavcev v nekaterih panogah. V zadnjih petih letih se je število dolgotrajno brezposelnih mladih diplomantov celo občutno povečalo. Decembra 2008 jih je bilo 449, junija letos pa že 1229. Med njimi je veliko komercialistov, diplomiranih upravnih organizatorjev, diplomiranih varstvoslovcev, profesorjev slovenščine in poslovnih sekretarjev. Daleč največ pa je ekonomistov in pravnikov – in prav ti dve kategoriji sta poseben fenomen. Povpraševanje delodajalcev po obeh profilih je pravzaprav veliko. Ker pa je tudi ponudba velika in ker vsako leto kljub zmanjševanju števila študentov na družboslovnih smereh v zadnjih sedmih letih dobimo nov, še vedno zajeten paket diplomantov s teh dveh področij (pri čemer je treba opozoriti, da vsi študijski programi vseeno niso enako kakovostni), služb za vse, ki si konkurirajo, preprosto ni dovolj.

Kje končajo?

Ob tem se seveda moramo vprašati, ali visokošolski zavodi sploh spremljajo vse te trende. Ali vedo, kaj se dogaja z njihovimi diplomanti po študiju in ali imajo kakšne povratne informacije o tem, kako si uredijo življenje? Presenetljivo, že kar neverjetno se zdi, da največji slovenski univerzi podatkov o tem za zdaj nimata, vsaj ne zbranih na ravni univerze. Na mariborski univerzi posamezne fakultete v okviru svojih klubov ALUMNI, torej klubov diplomantov, podatke sicer zbirajo, na ravni univerze pa šele vzpostavljajo sistem. Podobno je na naši največji, ljubljanski univerzi. Podatke so doslej zbirale posamezne fakultete, širšega pregleda pa ni bilo.

A že kmalu naj bi se to spremenilo. Na ljubljanski univerzi pospešeno pripravljajo sistem enotnega spremljanja diplomantov, ki bo namenjen ugotavljanju njihove zaposljivosti, poteku karierne poti takoj po diplomi in oceni zaključenega študijskega programa. Sistem naj bi začel delovati že v začetku prihodnjega leta, z njim pa naj bi ugotovili, kolikšna je razlika med teorijo in prakso, torej med kompetencami, ki so jih študentje pridobili med študijem, in tistimi, potrebnimi na delovnem mestu. Ko bodo k temu prišteli še izsledke podrobnejše obdelave podatkov Statističnega urada, ki jo imajo prav tako v načrtu, naj bi le dobili konkretne in relevantne odgovore.

Za zdaj si lahko vsaj približno sliko ustvarimo na podlagi analiz Univerze na Primorskem, naše tretje največje univerze. Na tej univerzi podatke, kaj se zgodi z njihovimi nekdanjimi dodiplomskimi študenti, ki so uspešno končali študij, sistematično zbirajo zadnji dve leti. Anketa, opravljena v tem študijskem letu, je pokazala, da je bilo na trgu dela aktivnih 85,4 odstotka anketirancev, to pomeni, da so imeli zaposlitev, delali na podlagi pogodb ali dejavno iskali zaposlitev. Drugi so nadaljevali študij, nekateri pa zaposlitve nimajo in je tudi ne iščejo. Med tistimi, ki delajo, jih je imelo 64 odstotkov zaposlitev, ustrezno ravni njihove izobrazbe. Približno toliko jih je imelo zaposlitev, skladno s področjem, na katerem so študirali; 73,3 odstotka zaposlenih anketirancev naj bi bilo po lastnem mnenju zadovoljnih s svojo zaposlitvijo.

Čeprav je zaznati premike, se zdi najmanj nenavadno, da so se univerze sistemskega urejanja teh vprašanj lotile šele zdaj. Navsezadnje bi jim bili takšni podatki že dolgo lahko v pomoč pri načrtovanju obsega vpisnih mest na posameznih študijskih smereh in tudi pri snovanju novih in nadgradnji starih študijskih programov. Sploh bi jim bili lahko v pomoč zadnja leta, ko vse večjo težo dobivajo poklici, ki vznikajo v novih mešanicah najrazličnejših panog (ena takšnih je recimo preplet informacijskih tehnologij, telekomunikacij, trženja in oblikovanja).

Seveda je nemogoče napovedati, kateri poklici bodo dejansko poklici prihodnosti, saj ustreznih mehanizmov za takšno napovedovanje za zdaj še ni. A kljub vsemu ne smemo spregledati predvidevanj, tudi tistih Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja, da se bo najverjetneje povečevalo zlasti povpraševanje po strokovnjakih oziroma poklicih, temelječih na znanju. Vse več poudarka bo tudi na interdisciplinarnih poklicih, a študijskih programov, ustreznih za več različnih področij hkrati, je pri nas za zdaj komaj peščica, in še ti so večinoma šele dobro zaživeli.

Teorija in praksa

Univerze zagotavljajo, da pri načrtovanju študijskih programov vendarle ne zanemarjajo dogajanja na globalnem in slovenskem trgu dela. Vse so vzpostavile karierne centre za svoje študente, z gospodarstvom pa pobliže sodelujejo že pri opredelitvi in evalvaciji posameznih študijskih programov. Ravno na podlagi potreb delodajalcev določijo okvirno število vpisnih mest. Na ljubljanski univerzi hkrati dodajajo, da je poslanstvo javne univerze bistveno širše od tega, da misli na bodoče službe svojih diplomantov. Na to opozarja tudi nekdanji rektor ljubljanske univerze dr. Jože Mencinger. Po njegovem mnenju univerze študijskih programov nikakor ne bi smele zastavljati preozko in samo glede na to, kaj potrebujejo delodajalci, saj bi se s tem lahko vrnili v obdobje usmerjenega izobraževanja, ki se je kot srednješolski eksperiment v jugoslovanskih časih izkazalo za povsem zgrešeno, sploh ker povpraševanja po številnih ozko izobraženih kadrih na trgu dela nazadnje ni bilo, drugih veščin pa niso imeli. Pomembneje se mu zdi, da visokošolski zavodi študente opremijo s splošnim znanjem in kritičnim razmišljanjem. Ali to počnejo v zadostnem obsegu in dovolj kakovostno, je seveda drugo vprašanje. In kot vemo, je Mencinger oster kritik bolonjske reforme, torej zadnje velike reforme slovenskega visokega šolstva.

Tudi nekdanji prorektor ljubljanske univerze dr. Ivan Leban se strinja, da je najpomembnejše, da študentje med študijem pridobijo predvsem kakovostno in dovolj zahtevno izobrazbo, lahko tudi kakovostno praktično izkušnjo. A sam opaža, da fakultete na informativnih dnevih pogosto grobo zavajajo dijake, saj se vse predstavljajo kot najboljše in jamstvo za uspešno kariero, čeprav to seveda ne drži. Prepričan je, da bi morali visokošolski zavodi več pozornosti namenjati prihodnosti, saj je visoko šolstvo kljub vsemu vedno korak za potrebami gospodarstva. A tudi delodajalci bi morali bistveno, bistveno več vlagati v svoje kadre. »Do konca« izobraziti mlade kadre oziroma jih pripraviti na konkretna dela, ni odgovornost visokošolskih zavodov, temveč delodajalcev. A številna podjetja v izobraževanju zaposlenih še vedno vidijo predvsem strošek.

In mladi? Večina pri izbiri študija stavi predvsem na to, kaj jih zanima in kje se izvaja. O perspektivnosti zaposlitve praviloma še ne razmišljajo. Po študiju pa so pogosto prepuščeni svoji angažiranosti, vedoželjnosti in iznajdljivosti. Dodatno, tudi dolgoročno, vseživljenjsko izobraževanje postaja del vsakdanjika. Poleg strokovnih postajajo vse pomembnejše mehkejše kompetence, od tega, kako se znajdejo v stresnih razmerah, do tega, kako učinkovito upravljajo čas, ali so zmožni timskega dela in predvsem, kako dobro obvladajo računalnik in druge sodobne tehnologije. Dejstvo je, da je prehod na trg dela za mlade pogosto zelo stresen in kompetitiven, in čeprav svoje delo dojemajo tudi kot dinamično in inovativno, je večina že v prvih petih letih dela izkusila večje reorganizacije in odpuščanje. S tem je posredno doživela večje tveganje za izgorevanje na delovnem mestu in omejitve pri ustvarjanju družine.

A to je že problem širših razsežnosti. Pristojna ministrstva odgovornost za zaposljivost diplomantov večinoma prelagajo na visokošolske zavode in delodajalce, toda država bi prav s svojimi podaljški lahko poskrbela za dolgoročno sistemsko ureditev tega področja. Seveda pa je klestenje sredstev za visoko šolstvo in znanost ter socialno državo vse prej kot primerna popotnica za udejanjanje takšnih načrtov.

Študentska zgodba 1
Od teologije do restavratorstva

Boj Nuvak je nedavno končal študij teologije, oktobra pa začenja dodiplomski študij restavratorstva. Ko se je pred leti vpisal na teologijo, o zaposlitvenih možnostih ni veliko razmišljal. »O teologiji sem začel razmišljati po srednji šoli, ko sem dva meseca preživel na prostovoljnem delu v Gani, kjer me je fascinirala globoka vera tamkajšnjih prebivalcev. V nasprotju z močno sekulariziranim okoljem, iz katerega prihajam, je bilo to zame nekaj povsem novega in lepega,« se spomni. Poleg tega je že takrat veliko bral in zdelo se mu je, da bo pri tem študiju bral še več. V prvem letniku je bolj razmišljal, kako bo naredil izpite, kot pa, kaj bo po študiju. Zato se je odločil ostati študent in vpisal je zaporedni študij restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Od nekdaj ga je zanimala umetnost, v preteklosti je že razmišljal tudi denimo o vpisu na arhitekturo, za restavratorstvo pa se je odločil, ker ga je videl kot odlično dopolnitev k že pridobljeni izobrazbi. Veliko restavratorskih del poteka v cerkvah. »Smo v času, ko je zaposlitev malo in marsikdo se po študiju odloči vpisati še kakšen študij. Morda je narobe razmišljati tako, vendar sam s tem ne zapravljam svojih let. V naslednjih treh letih bi rad čim več delal in pridobil praktične izkušnje. Ko študiraš prvič, se še zelo loviš, ugotavljaš, kako sistem deluje, in se obremenjuješ z izpiti. Zdaj razmišljam bolj praktično,« pravi.

Študentska zgodba 2
Od sociologije do specialne in rehabilitacijske pedagogike

Ko se je Mojca Andrejc ob koncu srednje šole odločala, kaj bi študirala, je izbrala analitsko sociologijo. V drugem letniku je dobila občutek, da študij od nje morda zahteva premalo. Številni sošolci so se intenzivno ukvarjali z interesnimi dejavnostmi, sama pa je začela razmišljati, da bi zamenjala študijsko smer ali vzporedno vpisala še en študij. Odločila se je za slednje. Vzporedno je vpisala specialno in rehabilitacijsko Pedagogiko. Še preden je ta študij končala, je že imela ponudbo za službo na tem področju. Del študija je bila tudi obvezna praksa in v podjetju, kjer jo je opravljala, so želeli, da postane članica njihove ekipe. Ker jo je čakalo še absolventsko leto, je predlagala, da bi začasno delala prek študentskega servisa, a se s tem – za slovenske razmere presenetljivo – niso strinjali. Bili pa so pripravljeni počakati leto dni in zaposlili so jo takoj, ko je diplomirala. Na enak način sta zaposlitev dobili še dve sošolki. Mojca ne obžaluje študija sociologije. Vendar z osnovne smeri svojega študija – analitske sociologije – pozna zgolj eno sošolko, ki se je dejansko zaposlila na področju, zajetem v tej študijski smeri.