Turška agresija

Turška “odobritev” napada na Sirijo predstavlja mednarodni delikt in napoved agresije, ki si zasluži odločno obsodbo

Zgodovina je čudna stvar. Ukrivljenost prostora in časa ne obstaja samo v bližini črnih lukenj. Priče smo ji vsakodnevno. Dogodki, ki nas magično priklenejo k televizorjem, skrivijo naše poglede in razmišljanja o povsem običajnih stvareh. Je bil srednji vek mračen? Morda. Toda veliko podatkov govori o tem, da je bil glede določenih vprašanj ta mračni srednjeveški kaos zagotovo manj kaotičen kot naš novi “svetovni red”. Kajti pred leti, ko je ja svetu še vladal t.i. mednarodni “kaos”, sta vsaj približno jasni dve zadevi: kdaj je država v vojni in kdaj vlada mir. Ljudje so bili v ti dve preprosti zadevi celo tako prepričani, da so si upali – dober primer so Benečani s svojimi levi, ki imajo tace na odprtih ali zaprtih knjigah – znamenja miru ali vojne celo vgrajevati v zidove svojih palač.

In danes ? Glede na to, da so nekatere države že več kot desetletje v permanentni vojni “proti terorizmu”, bi se morali zidovi naših hiš in nebotičnikov šibiti od podob levov z zaprtimi knjigami. Poglejmo samo zadnji primer, primer Turčije in Sirije, kjer svetovni in slovenski mediji počasi a zagotovo brišejo mejo med napadalcem in žrtvijo in kjer se to, kar je v vseh mednarodnih dokumentih opisano kot “agresivna vojna”, vse bolj spreminja v nedolžno “intervencijo”, celo v hvalevredno dejanje ustvarjanja “tamponskega območja” in varne “cone”, ki naj bi zaščitila nedolžno turško prebivalstvo pred napadi brutalne sirijske vojske.

Ameriški recepti

Turčija se pri tem očitno poslužuje tehnik, ki so jih pred tem že večkrat uporabili režiserji v Washingtonu. V najnovejšem primeru je turški parlament odobril turški vojski, da posredje v Siriji. Zadeva se v medijih predstavlja na povsem običajen način, kot nekaj samoumevnega. Pa vendar je zadeva nezakonita in absurdna, da bolj ne bi mogla biti. Zamislimo si za trenutek, da gre za kakšni drugi državi. Kaj bi rekli, če bi v časnikih zagledali takšne naslove: “Hrvaški parlament dovolil intervencijo hrvaške vojske v Sloveniji” Ali pa: “Avstrijski parlament dovolil intervencijo avstrijske vojske v Italiji.” In tako naprej. Vse to bi seveda brez dvoma veljalo za “agresijo”. Parlament ene države seveda nikjer nima pravice “avtorizirati” posega svoje vojske na tujem ozemlju.

Toda Turčiji, ki ima bogato zgodovino podobnih “sprehodov” svoje vojske, od nezakonite okupacije Cipra do vdorov v sosednji Irak – takšno postopanje seveda ni tuje. Turški parlament je zato zaradi izstrelka, ki je priletel iz Sirije in ubil pet civilistov, vojski ne samo zapovedal povračilne napade, pač pa tudi vpad na ozemlje tuje države. Da sirska vojska seveda ne sme izstreljevati granat v Turčijo in da je odgovorna za smrt civilistov, seveda ni dvoma. Toda država, ki je žrtev takšnega ravnanja, prav tako nima pravice, da vzame zakon v svoje roke ter nato izvaja mednarodnopravno prepovedane napade. Pri čemer je njeno ravnanje v resnici še hujše od samega razloga za napad – kajti granata, ki je priletela iz Sirije, je bila izstreljena po naključju in je bila napaka, ne pa zavestno ravnanje. Jasno ni niti to, ali so jo izstrelile vladne sile ali pa uporniki, ki jih podpira tudi Turčija. Vsekakor pa za turške akcije ne bi mogli reči, da gre za “napake”. Gre za zavestna ravnanja. Če upoštevamo še dejstvo, da Turčija aktivno podpira upornike v Siriji, med katerimi je veliko tujcev, potem je to še en dodaten razlog, zaradi katerega turška “akcija” ne bi smela biti ocenjena kot “samoobramba”. Prav nasprotno, Turčija tu ravna na podoben način, kot so v preteklosti ravnale ZDA, ki so na podlagi lažnih “incidentov” začele vojno v severni Koreji leta 1950 in v Vietnamu leta 1964. Podobnega mnenja je tudi profesor na ameriški Univerzi Binghampton iz New Yorka James Petras, ki opozarja, da veliko Turkov meni, da je Turčija postala »sredstvo zahodne agresije« proti Siriji, Turki ob meji s Sirijo pa trpijo tudi zaradi velikega priliva beguncev in vladnega toleriranja oboroženih skupin. Z “avtorizacijo” uporabe vojske na ozemlju Sirije, je Turčija v resnici sprejela sklep o nenapovedani vojni Siriji – kar zagotovo ni mogla storiti brez podpore zveze NATO, katere članica je.

No, morda bo kaj o tem povedal tudi slovenski predsednik, ki je o tem problemu napisal lepo in zajetno študijo o “Načelu neintervencije”. V nekoliko drugačnih časih, seveda – toda načelo je obstalo, časom navkljub. In spremembam geopolitične usmeritve slovenske države prav tako.

Asadov režim je zagotovo zatiralski. Toda po drugi strani tudi “uporniki” doslej niso dokazali, da so veliko boljši, še posebej glede na dejstvo, da so v njihovih vrstah prisotni tudi mnogi pripadniki skrajnih islamskih gibanj. Upor ljudi proti Asadu se je sprevrgel v državljansko vojno, v kateri toliko opevana “opozicija” proti Asadu uporablja skrajno zločinske metode, vključno z eksplozijami avtomobilov-bomb, ki morijo nedolžne ljudi. In takšnim ljudem bi torej “zahod” moral pomagati v boju za “svobodo”. Kakšno svobodo? Svobodo al Kaide, šeriatskega prava in ubojev vseh civilistov (poštnih uslužbencev, zdravnikov itd.), ki so bili po oceni “upornikov” preveč zvesti služabniki režima?

Ob tem ne bi smeli pozabiti, da je bila prav Sirija dolga desetletja trn v peti Izraela in ZDA. Zmeraj je nasprotovala Izraelski okupaciji Golanske planote, preganjanju Palestincev in “razširitvi” meja Izraela. In bila ob tem še zaveznica Irana – dovolj, da se je znašla na vrhu prioritet Washingtona zaradi nuje po “spremembi režima”. Izjave zunanje ministrice ZDA Clintonove o potrebi po varovanju človekovih pravic v Siriji in sorodnih državah je zato potrebno vzeti z nekoliko rezerve.

In prav na to stavi Washington. Vojne so sicer res prepovedane, vendar so tudi za velesile še zmeraj mogoče. Lahko jih izvedejo neposredno, tako kot George Bush, ki je – tudi ob podpori naše ponosne, slovenske diplomacije pod vodstvom nezmotljivega Dimitrija Rupla – na podlagi podtaknjenih “dokazov” napadel Irak. Vendar to sproža neprijetno vreščanje dela svetovne skupnosti. Če ste demokrat in Nobelov nagrajenec za mir, potem je bolj pripravna drugačna metoda. Vojno je namreč mogoče začeti tudi ob pomoči posrednikov – Francije in Velike Britanije v primeru Libije, ali pa Turčije v primeru Sirije. Če si velik in močan, potem je takšnih, ki so pripravljeni zate opraviti umazan posel, zmeraj dovolj. Celo v primeru pričakovanih sankcij se je mogoče odločiti za vojno zaradi preprostega izračuna razlike, ki nastane med osvojenim dobičkom in možno kaznijo po osvajanju. Osvajalno vojno tako ne gre razumeti kot iracionalno in nesmiselno uporabo sile, pač pa, če na to gledamo nekoliko cinično, kot nujno zlo, s katerim poskušajo države ob pomanjkanju drugih sredstev doseči svoje politične cilje.

Še o koristih majhnih vojn

Vojna je torej lahko tudi instrument politike in njeno uspešnost je mogoče meriti z odnosom med postavljenimi cilji in sredstvi, ki so v ta namen uporabljena. S tega stališča je iracionalna predvsem popolna nuklearna vojna, medtem ko vse manjše, "umazane vojne" vodi takšen ali drugačen nacionalni interes, ki pričakuje dobiček. To dokazujejo tudi podatki. V zadnjih nekaj desetletjih smo bili priče številnim primerom, ki potrjujejo uspešno uporabo nasilja v meddržavnih odnosih. Izraelsko osvajanje dela libanonskega ozemlja leta 1982 (v katerem so, mimogrede, zelo intenzivno tolkli civilne objekte s kasetnimi bombami) je bilo seveda popolnoma nelegalno, toda hkrati zelo uspešno. Še uspešnejše je bilo širjenje Izraela v spopadih z njegovimi arabskimi sosedi. V izraelsko-arabski vojni leta 1967 je Izrael zasedel ozemlja Egipta, Jordana in Sirije in jih priključil že v prvi in drugi vojni (1948-49 in 1956) zasedenim ozemljem. Sinaj je kasneje sicer vrnil Egiptu, ne pa tudi Gazo, ki je bila pred vojno egipčanska. Jordanija je še naprej ostala brez svojega Zahodnega brega, Sirija pa brez Golanskega višavja. Izrael je tako zasedel območja, ki so ustrezala več kot trikratni površini njegove prvotne velikosti, pri čemer so Arabci predstavljali več kot eno tretjino njegovih prebivalcev. V vojni leta 1973 se je to razmerje v glavnem ohranilo ali celo poslabšalo. In tako naprej…

Toda vse to ne spreminja preprostega dejstva – da je tisti, ki pošlje svojo vojsko na tuje ozemlje, agresor in okupator. Ustanovna listina ZN določa, da se morajo vse države vzdržati vsake grožnje ali uporabe sile proti nedotakljivosti ozemlja in politični neodvisnosti katerekoli druge države in vsega, kar ne bi bilo skladno s cilji ZN. Taka grožnja ali uporaba sile je kršitev mednarodnega prava in ustanovne listine ZN ter ne sme biti nikoli uporabljena kot sredstvo za reševanje mednarodnih sporov. Napadalna vojna je zločin proti miru. V skladu s cilji in načeli ZN so se države dolžne vzdržati tudi propagande za napadalne vojne. Enako so dolžne vzdržati se povračilnih dejanj vključno z uporabo sile. Nobena mednarodna obveznost ne sme biti v nasprotju s temi obveznostmi držav.

Ker ustanovna listina ZN jasno prepoveduje ne samo pravico do vojne (jus ad bellum) pač pa kot prepovedan mednarodni delikt označuje tudi vsako grožnjo o uporabi sile, pomeni “avtorizacija” turškega parlamenta jasno kršitev ustanovne listine ZN in s tem tudi mednarodnih obveznosti Turčije – ki je hkrati, ne pozabimo, tudi slovenska zaveznica v zvezi NATO. Omenjena grožnja turškega parlament poleg že omenjenih načel listine ZN krši tudi dolgo vrsto drugih mednarodnih dokumentov in načel, predvsem načelo neintervencije, pravico narodov do samoodločbe in načelo suverene enakosti držav.

Za vse postopke svoje vojske bo Turčija prej ali slej tudi mednarodno odgovarjala. Razširitev vojne bo zagotovo pripeljala tudi do upora Kurdov na njenem ozemlju in poskusa ustanovitve lastne države. Že zelo kmalu bi se lahko pokazalo, da je bil cilj Turčije v Siriji predvsem zaščita oboroženih skupin, ki so doživele hude poraze proti sirski vojski in gradnja varne baze za prihodnjo intervencijo zveze NATO, ki se bo začela z enostransko uvedbo območja prepovedi poletov. Glede napada na Sirijo pa je prav tako jasno, kdo bo odgovoren, kajti v skladu z določili mednarodnega prava namreč “država odgovarja za vsako svoje dejanje ali opustitev, ki je nasprotna njenim mednarodnim obveznostim, ne glede na to, kateri od državnih organov je to povzročil – ustavotvorni, zakonodajni, sodni ali organ vlade”.