Kuba: Pozabljeni uspehi javnega šolstva

Kvaliteta življenja v neki državi ni odvisna samo od njenega »bogastva«, pač pa tudi od uslug, ki jih prebivalstvu omogoča odgovorna socialna država

Otroci se morajo šolati do devetega razreda osnovne šole, nato pa jim država nudi brezplačen študij. V razredih se otroci ne delijo na skupine bolj in manj pametnih, pač pa se pričakuje, da tisti, ki jim gre snov bolje od rok, pomagajo tistim, ki imajo težave. Tako se vsi učijo solidarnosti. Šolanje na srednjih šolah in fakultetah je brezplačno, država pa še posebej podpira vse, ki pokažejo kakršenkoli talent na področju plesa, glasbe ali umetnosti. Študentom iz oddaljenih regij država pokriva stroške prevoza, vsa hrana pa je prav tako zastonj.

Država ima izjemno število učiteljev – kar enega učitelja na 42 prebivalcev. Vsi učitelji imajo za seboj najmanj pet let študija na fakultetah, vsak drugi pa ima tudi magisterij. Država vsako leto za izobraževanje porabi od sedem do deset odstotkov BDP-ja, v primerjavi s samo 4 odstotki BDP-ja v Veliki Britaniji, ali pa ZDA, kjer za izobraževanje porabijo 2 odstotka BDP-ja. Za bolne in invalidne otroke skrbijo »mobilni učitelji«, vsi obroki, potrebščine in uniforme v šolah pa so brezplačni. V šolah ki so v odročnih krajih kjer ni elektrike se sodobni učni pripomočki napajajo z elektriko iz sončnih celic. Šole so odprte po 12 ur na dan, da bi imeli starši, ki delajo tudi popoldne zagotovljeno varstvo za svoje otroke. Vse to je opazil tudi novinar Independenta. »Statistika je že sama po sebi dovolj, da bi starši povprečnega šolarja v Veliki Britaniji pozeleneli od zavisti. V osnovni šoli velja pravilo o največ 25 učencev v razredu, v številnih razredih pa je ta številka pod 20. V srednjih šolah se število učencev giblje okoli številke 15 učencev na razred, kar je pol manj od norme, ki velja v Veliki Britaniji.« Gre za Slovenijo ? Morda kakšno drugo evropsko državo?

Seveda ne. Vse navedeno je opis šolskega sistema na – Kubi. Socialistični, »komunistični« Kubi. »Zaostali« Kubi. Če je seveda mogoče verjeti temu, kar o tej državi skoraj vsak dan poročajo »svobodni« mediji. Kubi, ki se po statistikah specializiranih organizacij OZN ponaša z enim od najboljših šolskih sistemov v Latinski Ameriki in v svetu, ki je uspešno izkoreninila nepismenost, ki ima odlično zdravstvo in ki kljub sankcijam, ki jih že več kot šest desetletij proti državi izvajajo ZDA dokazuje, da je vloga države v izobraževanju pogosto nenadomestljiva. V številnih državah po svetu se študentje še danes borijo zato, da bi uresničili vsaj del tega, kar je na Kubi vsakdanjost, ob tem pa so žrtve represije, pretepanj z gumijastimi palicami, solzivca, v skrajnih primerih pa so številni študentje v boju za večje pravice v »bogatejših« kapitalističnih državah izgubili celo življenje.

Kuba je res razvila enega od najboljših brezplačnih sistemov izobraževanja in se lahko ponaša s svojimi rezultati celo v primerjavi z Veliko Britanijo, Kanado ali Novo Zelandijo, v katerih se daje prednost zasebnemu šolstvu. Dober primer je izkoreninjenje nepismenosti. Še leta 1953 je bilo na Kubi 22,6-odstotka prebivalstva nepismenega, leta 2002 pa je nepismenost padla na samo 0,2 odstotka. Za primerjavo: po podatkih UNESCO-a, danes v svetu okoli 26 odstotkov ljudi (milijarda ljudi) ne zna brati in pisati. Več kot 113 milijonov otrok nima možnosti za osnovnošolsko šolanje, nepismenih pa je tudi več kot 880 milijonov odraslih. Kako je Kuba uspela izkoreniniti nepismenost, si je mogoče ogledati tudi v tej oddaji:

CV_cx1p8fhE

Vse to so dejstva, ki bi jih bilo potrebno vzeti v obzir tudi tedaj, ko se plačevanje znanja ponuja kakor najpreprostejši mehanizem za napredek družbe, ki pa na koncu pogosto vodi samo v še večje razslojevanje, družbeno neenakost, pomanjkanje solidarnosti in na koncu tudi v spopade, ki nepričakovano izbruhnejo na dan v obliki nasilnih protestov in demonstracij. Kubanskega eksperimenta države v Evropi seveda ne bodo ponovile v popolnosti, saj ima kubanski sistem, ki predvsem na področju politike ne omogoča pluralizma tudi svoje resne probleme in omejitve. Vendar so uspehi kubanskega šolstva tudi v sedanjih kriznih časih, ko se rešitve iščejo v napačni smeri in v »privatizaciji« šolstva dober opomin vsem šolnikom in politikom. Vsekakor pa so nazoren dokaz o tem, da kvaliteta življenja v neki državi ni odvisna samo od njenega »bogastva« in bruto družbenega produkta na prebivalca, pač pa je odvisna tudi od uslug, ki jih prebivalstvu omogoča odgovorna socialna država.