Groteska haaškega sodišča

Potem ko je Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu (ICTY) v prizivnem postopku za vojne zločine hrvaška generala Anteja Gotovino in Mladena Markača oprostilo (prvostopenjsko sodišče ju je obsodilo na 24 in 18 let zapora), je sodba že odzvala različne komentarje. V Srbiji so bili nad sodbo šokirani. Predsednica beograjskega Fonda za Humanitarno pravo Nataša Kandić je izjavila, da oprostitev hrvaških generalov Anteja Gotovine in Mladena Markača ni prineslo pravice za žrtve in da v sodbi niso omenjeni niti vojni zločini, niti eksodus Srbov iz Hrvaške.

“Sodba ni prinesla pravičnosti za žrtve, pozabljeno je bilo tudi, kaj se je zgodilo z ljudmi od tedaj, ko se je začelo granatiranje in preseneča trditev pritožbenega sveta, da obtoženi niso sodelovali pri sprejemu diskriminacijskih predpisov, ki so onemogočili vrnitev Srbov ter da jim ni mogoče pripisati skupinsko zločinsko dejanje, kakor da bi bili obtoženi za neposredno poveljevanje, ne pa po poveljniški odgovornosti, je ocenila Nataša Kandić.

Pozabljeni dokazi

Na Hrvaškem so bili v nasprotju s tem nad sodbo navdušeni. Gotovini in Markaču so v domovini pripravili veličasten sprejem, po oceni analitikov pa se predvsem Gotovini sedaj nasmihajo tudi najvišje funkcije v državi. Sodbo pa so komentirali tudi sodniki, še posebej tisti, ki so glasovali proti sodbi. Član prizivnega sodišča, italijanski sodnik Fausto Pocar je dejal, da je razsodba “v nasprotju s kakršnimkoli občutkom pravičnosti”. “Ne verjamem, da je bilo zadoščeno pravičnosti, če se s samo nekaj odstavki popolnoma spremeni obsodba, ne da bi se pazljivo proučili dokumenti in njihova obrazložitev, in to sodba, ki jo prvostopenjski sodni senat ni sprejel z lahkoto, kar kaže 1300 strani dolga analiza,” je dejal Pocar. Enakega mnenja je bil tudi drugi član prizivnega sodišča, sodnik Carmel Agius iz Malte, ki je prav tako ostro nasprotoval oprostitvi Gotovine in Markača. Sodbo v korist obeh generalov so sicer sprejeli trije sodniki od petih – ameriški sodnik Theodor Meron, Patrick Robinson iz Jamajke (ki je vodil proces proti Slobodanu Miloševiću) in ter sodnik Mehmet Guney iz Turčije.

Pritožbeni svet haaškega sodišča Gotovine in Markača ni spoznal za kriva sodelovanja v skupnem zločinskem dejanju, katerega cilj je bil prisilno in za vedno odstraniti srbske prebivalce z območij na Hrvaškem. Zavrnil je tudi prvostopenjsko oceno, da je hrvaška vojska prekomerno bombardirala mesta v nekdanji Republiki srbski Krajini, ter da to ni imelo za posledico izgona in deportacij prebivalstva. Meron je poudaril, da Gotovina in Markač tudi nista kriva poveljniške odgovornosti zaradi kaznivih dejanjih izgona, deportacij, ropov, uničevanj, umorov, nečloveških dejanj in okrutnega ravnanja med in po operaciji Nevihta, kar je novost in je v popolnem nasprotju z vso dosedanjo prakso haaškega sodišča, saj so bili za podobna dejanja doslej obsojeni številni, predvsem srbski poveljniki na Kosovu, Hrvaškem in v BiH.

Sodnik Pocar je poudaril “veliko število napak in napačnih konstrukcij pri sklepanju večine sodnikov” in ocenil, da je sodba, s katero sta bila oproščena Gotovina in Markač “utemeljena na napačni interpretaciji sklepov prvostopenjskega sodišča in kršitvi sodne prakse in standardov v pritožbenem postopku”. Večina sodnikov je namreč zavrgla velik del dokazov, na katerih je bila utemeljena prvostopenjska sodba. V skladu s temi dokazi so bili topovski napadi Hrvaške vojske na Knin, Obrovac, Gračac in Benkovac 4. in 5. avgusta leta 1995 nezakoniti in storjeni v okviru skupnega zločinskega dejanja vojaško-političnega vrha Hrvaške, katerega člana sta bila tudi Gotovina in Markać, vse to pa zaradi trajnega izgona srbskega prebivalstva. Na čelu tega dejanja je bil – kot piše v razveljavljeni sodbi – tedanji predsednik Hrvaške Franjo Tuđman. Po mnenju Pocarja je bilo napačno sklepanje večine, da je prvostopenjsko sodišče o nezakonitem topniškem obstreljevanju sklepalo zgolj zato, ker so granate padale izven kroga 200 metrov od “legitimnih vojaških ciljev”- policijske postaje in štaba vojske. Pocar je opozoril, da večina sodnikov ni upoštevala dokazov, kot so na primer magnetogrami s sestanka vojaško-političnega vodstva Hrvaške na Brionih 31. julija 1995, kjer sta bila prisotna tudi Tuđman in Gotovina. Takrat so načrtovali “Nevihto” in so se dogovorili o tem, da je potrebno “odstraniti srbske civiliste iz Krajine”. Pocar opozarja tudi na to, da sodišče ni upoštevalo niti ukaza Gotovine, da naj se “na mesta odpre topniški ogenj”, kot tudi številna pričevanja očividcev, vojakov UNPROFOR-ja in strokovnjakov. Sodnik Carmel Agius iz Malte, ki je prav tako nasprotoval oprostilni sodbi, pa je poudaril, da ni mogoče ignorirati dejstva, da “je na Knin padlo 900 projektilov v enem dnevu” in da “ne obstajajo dokazi o kakršnemkoli odporu iz mesta”. Učinek odločitve večine je po oceni sodnika Agiusa ta, da vse topniške zadetke razglaša za zakonite, kljub jasnim dokazom, da to niso bili. Nediskriminatorni napadi na mesta, ki se ne branijo, so namreč prepovedani, zaradi takšnih napadov pa so bili na iste sodišču že obsojeni drugi, večinoma srbski poveljniki. Prav tako je zelo zanimivo, da so bili zaradi podobnih ravnanj obsojeni voditelji krajinskih Srbov, ki so ukazali po obsegu manjši “povračilni” raketni napad na Zagreb. Haaško sodišče je torej le v primeru hrvaških generalov odstopilo od sedanje prakse.

"Na podlagi teh dejstev sem prišel do sklepa, da je bil napad na Knin neselektiven in s tem nezakonit,” je dejal sodnik Agius, sodnik Pocar pa je ob nasprotovanju večini zapisal, da so njihovi sklepi “daleč od prepričljivih”. Ob tem večina, ki je zavrnila “pravilo o 200 metrih”, ni odredila drugačnega pravnega standarda za ugotavljanje nezakonitosti napada, čeprav je bila to dolžna storiti, imela pa je tudi možnost, da to vprašanje prepusti prvostopenjskemu sodišču, vendar tega ni storila. ”Analiza večine je zato glede skupnega zločinskega dejanja netočna in zavajajoča,” je dejal Pocar. Trditve večine sodnikov (treh od petih) o tem, da sta se Tuđman in Gotovina na Brionih dogovorila o tem, da “se civilistom pomaga, da začasno zapustijo mesto spopadov iz razlogov legitimne vojaške prednosti ali zmanjševanja žrtev”, pa je ob analizi Brionskih magnetogramov (sodišču jih je priskrbel Stipe Mesić, ki je bil ob slavju Gotovine in Markaća zelo tiho), ki jih je opravilo prvostopenjsko sodišče, sodnik Pocar označil “kot enostavno groteskne”. Pri tem je spomnil, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da besede Franje Tuđmana, da je “Srbom potrebno odpreti pot, ob tem pa jim na prvi pogled zagotavljati človekove pravice”, ne pomenijo dogovora o “zaščiti civilistov”, pač pa le, da je civilistom “potrebno odpreti pot”. To je predsednik Hrvaške Tuđman potrdil tudi nekaj tednov po Nevihti, ko je za srbsko prebivalstvo dejal, da je to “rak, ki se širi” in pripomnil, da “niso imeli dovolj časa niti za to, da poberejo svoj umazan denar in svoje umazano perilo”. Maltežanski sodnik je odločitev večine zato ocenil kot “ozko”, “umetno”, “pomanjkljivo”, “zmedeno” in “problematično” ter sklenil, da so take metode privedle do “napačnih rezultatov”.

Črni petek za haaški tribunal

Sicer pa je zanimivo, da tudi tuji mediji o tem procesu ne pišejo posebej pohvalno. Haaško sodbo Gotovini in Markaču označujejo kot “poraz” tega sodišča, kot “usodno odločitev” in kot “črni petek” za haaško sodišče. Po oceni Die Welta je bila “politična” že prva obsodba hrvaškega vodstva, enako “politična” pa naj bi bila tudi sedanja sodbe o oprostitvi obeh generalov. “Za haaški tribunal, ki je veljal za vzorno sodno institucijo, je bil včeraj črni petek,” ocenjuje Die Welt. Frankfurter Rundschau piše da je “manj pomembno, ali je Anteju Gotovini dopuščeno, da naslednje leto preživi na svobodi”, da pa je “oprostilna sodba politična katastrofa”. Časnik navaja, da je to, “kar je Hrvaška do sedaj dosegla v nacionalni samokritiki, uničeno z eno potezo". Švicarski list Neue Zuercher Zeitung poudarja velike razlike med obema sodbama in ocenjuje, da drugostopenjska sodba "spodkopava verodostojnost tribunala", medtem ko dunajski “Standard” ocenjuje, da “skrbi histerično proslavljanje izpustitev Gotovine v Zagrebu” in ocenjuje, da bo po tej sodbi “pripravljenost za ukvarjanje s hrvaškimi vojnimi zločini na Hrvaškem še manjša”. “Nesporno je, da je bilo po koncu hrvaških vojaških akcij ubitih na stotine Srbov. Zagrebško vodstvo ni storilo ničesar, da bi te zločine preprečilo. Škandalozno je, da za te zločine sedaj nikogar več ni mogoče poklicati na odgovornost pred Haaški tribunal,” ocenjuje švicarski časnik.

Po podatkih organizacije “Veritas” je bilo v operaciji “Nevihta”, (po kateri je Hrvaško “zapustilo” oziroma bilo pregnanih okoli 200.000 večinoma Srbov) 62 odstotkov žrtev civilistov, od 1922 žrtev na območju Krajine je bilo 546 žensk (28 odstotkov), dve tretjini žrtev pa je bilo starih nad 60 let. Med žrtvami je bilo tudi 19 mladoletnikov pod 18 leti, devet jih je bilo starih pod 14 let, brez staršev pa je ostalo tudi 1772 otrok. Še zmeraj je neznana usoda 975 ljudi, med njimi 674 civilistov, od katerih je 331 žensk. Hrvaška še vedno zavrača ekshumacije v sedmih grobiščih, kjer je najverjetneje 413 trupel. Za zločine v času Nevihte doslej na Hrvaškem ni bila obsojena niti ena oseba.