Katalonija vse bliže neodvisnosti

Podpora neodvisnosti počasi, a zagotovo narašča

V španski pokrajini Kataloniji potekajo danes pomembne volitve, ki bi lahko pomenile uvod v neodvisnost te pokrajine. Prav zato te pomembne volitve v tej španski pokrajini z velikim zanimanjem spremljajo tudi v drugih državah po Evropi. Predsednik pokrajine Artur Mas je namreč sklenil, da bodo volitve v Kataloniji dve leti prej kot narekuje politični koledar, ta odločitev pa je bila neposreden odgovor na politiko Madrida do Katalonije. Na volitvah volijo 135 poslancev regionalnega parlamenta, v ospredju pa je dejansko vprašanje o Kataloniji kot suvereni državi.

Katalonija tako kot Baskija od Madrida zahteva več avtonomije pri pobiranju davkov in samostojno odločanje o tem, koliko denarja naj se nameni za ostali, 'nerazviti' del Španije. Sedanji prispevki Madridu so po mnenju regionalne vlade previsoki: med tistim, kar dajo, in tistim, kar dobijo nazaj, jim vsako leto zmanjka 16 milijard evrov. To je osem odstotkov katalonskega BDP. Ob tem v pokrajini vlada 22,5-odstotna brezposelnost, ki jo je ob primanjkljaju regionalnega proračuna v višini 3,6 odstotka BDP težko zmanjšati, čeprav je vlada drastično znižala plače uradnikom, zreducirala sredstva zdravstvu in uvedla nove davke. Hkrati se spopadajo s 44 milijardami dolga (22 odstotka BDP) in se po zadolženosti španskih avtonomnih skupnosti postavljajo na sam vrh.

Podpora neodvisnosti počasi, a zagotovo narašča. V Kataloniji je bilo sredi oktobra neodvisnosti naklonjenih 44 odstotkov Kataloncev. Tudi na množičnih demonstracijah 11. septembra v Barceloni so glasno vzklikali »za« samostojnost Katalonije in razglašali, da je »Katalonija nova država Evrope«. Dve leti pred tem so 10. julija v Barceloni demonstranti klicali da so oni narod in da oni tudi odločajo. Več kot milijon protestnikov je takrat zahtevalo spoštovanje statuta iz leta 2006, ki ga je nacionalno ustavno sodišče po štirih letih v določenih členih označilo za neustavnega in Kataloncev ni priznavalo kot naroda. Odnosi med pokrajino in osrednjo vlado v Madridu so še bolj napeti odkar se je na oblast povzpel konservativni premier Mariano Rajoy, ki se je jasno postavil proti novemu katalonskemu statutu.

Vendar to ni osamljen primer – kriza v EU, ter dejstvo, da se številne regije v okviru EU počutijo 'zaščitene' pred zunanjo nevarnostjo sprožajo vse več zahtev po samostojnosti. Proces vse večje centralizacije EU in zahteve po vse bolj federalni EU tako pravzaprav sprožajo tudi procese 'razpadov' samih držav članic EU. Ob Kataloniji ti procesi potekajo tudi na Škotskem (današnja VB) in Flandriji (današnja Belgija), kjer željo za odcepitev kažejo predvsem bolj bogate regije. Katalonija je svoj velik korak k neodvisnosti storila 27. septembra letos, ko je regionalni parlament sprejel resolucijo, s katero je podprl referendum o samoodločbi. Tekst resolucije je podprlo 85 od 135 poslancev vladajoče regionalne stranke Convèrgencia I Unió (CiU), Zelenih in nekdanjih stalinistov iz Zelene Iniciative za Katalonijo – Združena Levica in Alternativa (ICV-EUiA). Katalonska veja španske socialistične stranke s 25 glasovi je bila vzdržana. V resoluciji je zapisano, da »Katalonski parlament potrjuje potrebo, da se Katalonci svobodno in demokratično odločijo o svoji skupni prihodnosti in poziva regionalno vlado, da organizira referendum v času prihodnjega mandata«. Vlada v Madridu to zavrača in grozi celo z uporabo vseh sredstev, torej tudi vojske in orožnikov.

Resolucija istočasno ugotavlja, da so poskusi, da se Katalonija »vključi v špansko državo in njeni večkrat ponovljeni odgovori privedli do slepe ulice« in da mora Katalonija »vzpodbuditi novo fazo glede svoje pravice do odločanja«. Referendum bi lahko bil organiziran leta 2014, torej istega leta, ko bo v skladu z dogovorom med britansko in škotsko vlado organiziran tudi referendum o neodvisnosti Škotske, za katero se zavzema največja škotska stranka SNP. Vse to je rezultat dolgotrajnih procesov, ki so doživeli svoj višek 11 septembra letos, ko je po ulicah Barcelone hodilo in zahtevalo neodvisnost milijon, po nekaterih podatkih pa celo milijon in pol ljudi.

Današnje predčasne volitve so tudi odgovor na poteze Madrida, ki je zavrnil vse zahteve katalonske vlade po zmanjšanju davkov in večjemu nadzoru nad financami. Ostri rezi v izdatkih države so prizadeli predvsem delavski razred. Tako so na primer za 12 odstotkov zmanjšali sredstva za izobraževane, 11 odstotkov za zdravstvo in 15 odstotkov za državno upravo. Mnogi zato opozarjajo, da je bila regija laboratorij za finančne reze.  Kljub temu pa je bila Katalonija prisiljena zahtevati 5,9 milijarde evrov od španske vlade, ki se sama istočasno sooča z 13 milijardami evrov minusa v državni blagajni. Številni Katalonci so prepričani, da bi manj denarja za osrednjo vlado in siromašne regije pomenilo več denarja za Katalonijo, saj po izračunih vlade v Kataloniji ta regija v državni proračun vplača 16 milijard evrov več kot pa iz nje dobi.

Dogajanje v Kataloniji budno spremljajo tudi v nekaterih drugih delih Evrope. Tudi na zahodnem Balkanu. Na primer v Republiki srbski, kjer naj bi imelo vodstvo države z Miloradom Dodikom v pisarnah celo knjižnico del, ki se ukvarjajo z vprašanji odcepitev in v svetu, kjer je Milorad Dodik celo glasno priznal, da še posebej pozorno spremljajo podobne zahteve po neodvisnosti in še posebej referendum v Škotski, ki je napovedan za leto 2014. Dogodki na zahodnem Balkanu pa so vplivali tudi na razmere v Španiji, saj sicer španska vlada ne bi vse do danes vztrajala pri stališču, da ne priznava Kosova kot neodvisne države pred priznanjem Kosova s strani večine članic EU, od evropskih držav in tedaj predsedujoče Slovenije pa je zahtevala vsaj preložitev priznanja, prav zaradi svojih notranjepolitičnih zapletov in takratnih bližajočih se volitev. Vendar so se s tem zahteve po neodvisnosti Katalonije, kot kažejo današnje volitve, samo začasno preložile na prihodnost.