Libijski recept, iraški rezultat?

Nato se je z odločitvijo, da pošlje raketne baterije patriot v Turčijo, na sirsko-turško mejo, precej približal začetku nove »intervencije«, tokrat v Sirij. Rakete patriot bi namreč lahko učinkovito vzpostavile območje prepovedi preletov nad Sirijo. Takšno območje sicer uradno še ni vzpostavljeno in povsem mogoče je, da nikoli niti ne bo, saj bi ZDA in druge države članice Nata potrebovale tudi soglasje varnostnega sveta OZN, torej tudi Rusije in Kitajske.

Vendar pa je ruski zunanji minister Sergej Lavrov že dejal, da »Sirija ni Libija« in zato je malo verjetno, da bi Rusija tudi v tem primeru ravnala tako kot v primeru Libije, kjer se je tedanji ruski predsednik Medvedjev preprosto vzdržal in s tem omogočil zvezi NATO, da je napade iz zraka v Libiji uporabila za zlom Gadafijeve oblasti.

Sirija – regionalni Irak?

V Siriji je položaj drugačen. Asadov režim je veliko bolj trden kot je bil Gadafijev, uporniške sile pa nikakor ne uspejo prevzeti nadzora nad večjimi industrijskimi centri. Po nekaterih podatkih naj bi uporniki nadzorovali celo od 60 - 70 odstotkov ozemlja, vendar gre v večini primerov le za nenaseljena območja, medtem ko večje industrijske centre enote sirijske vojske še vedno uspešno branijo pred napadi vse bolj frustriranih upornikov. Zahodne države so obenem v precepu, saj si želijo, da bi težje orožje, ki bi ga predali islamskim skupinam, končalo v rokah skupin, ki bi ga nekega dne uporabile proti njihovim lastnim državljanom. V to pa zagotovo spadajo tudi učinkoviti protiletalski sistemi. Prav zato se zdi odločitev o pošiljanju raketnih baterij patriot po svoje logična – omogoča namreč, da težko orožje ostane pod integriranim nadzorom Nata, hkrati pa bi te rakete lahko preprečile uporabo letal sirske vojske. Ta je namreč v zadnjem času začela intenzivneje uporabljati letalstvo proti upornikom, ob tem pa pogosto prihaja tudi do žrtev med civilisti.

Ob raketah Patriot pa zahodne države na Sirijo pritiskajo tudi z novo – že dobro znano – retoriko. Tako so predvsem britanski in ameriški politiki pričeli opozarjali, da bi sirska vojska lahko začela uporabljati kemično orožje. Podobno retoriko so ZDA uporabile tudi pred napadom na Irak, kjer se je izkazalo, da Sadam Husein ni imel nobenega »orožja za množično uničevanje«, kar pa mu ni prav veliko pomagalo in ga prav tako ni rešilo pred vislicami. Za nezakonit napad na Irak, ki že sam po sebi predstavlja vojni zločin najhujše vrste, pa seveda ni odgovarjal niče. Za ta primer VS OZN ni ustanovil nobenega novega »posebnega« kazenskega sodišča, kot na primer v primeru Jugoslavije in Ruande, Meddržavno kazensko sodišče, ki mu ZDA odrekajo legitimnost, pa se še vedno v glavnem ukvarja z izdajanjem tiralic za različnimi osumljenci iz večinoma nerazvitih držav sveta.

Ruski veleposlanik pri Natu Aleksander Gruško je zadnjo potezo zveze že kritiziral in ocenil, da bo ta odločitev samo »povečala sovražnosti«, kar pomeni, da se bo tudi Nato vključil v konflikt, takoj za pričakovanimi »provokacijami« na turško-sirski meji.

Ni še povsem jasno, kako bi se na to lahko odzvala Rusija. Ruski diplomati naj bi po nekaterih poročilih poskušali vzpostaviti tudi stike z predstavniki upornikov, vendar obstanek Asada še zmeraj vidijo kot pomemben za geopolitično stabilnost regije. Po podatkih sirske veje Muslimanske bratovščine naj bi se Rusija z Damaskom pogajala tudi o namestitvi raket S-300, ki bi lahko preprečile Natov nadzor sirskega neba in bi bile nekakšna protiutež »Patriotom«. Uporniki pa medtem zahtevajo samo eno – da zahodne države ob pomoči arabskih zaveznic upornikom tako kot v Libiji »dajo letalstvo« in »očistijo nebo«, ker so prepričani, da lahko v tem primeru »na terenu« sami premagajo sirsko vojsko.

Desetletna vojna

Vendar pa zahodnim državam tudi pri pripravi izgovora za intervencijo v Siriji v tem trenutku ne kaže najbolje. Zadnjo težavo predstavlja sporočilo generalnega sekretarja OZN Ban Ki Moona, ki je potrdil, da ni poročil o tem, da naj bi se Damask pripravljal na uporabo kemičnega orožja, kot poročajo zahodni mediji. Generalni sekretar OZN je izjavo podal ob obisku begunskih taborišč v Turčiji, ob tem pa je opozoril, da bi bila vsaka uporaba kemičnega orožja »hud zločin« z dolgotrajnimi posledicami. Vendar pa poročila o morebitni uporabi kemičnega orožja kažejo na resno nevarnost ponovitve »iraškega scenarija«. Na to opozarja Ibrahim Alloush iz Univerze Zajtouneh v Jordaniji. Eden od korakov v tej smeri je tudi diplomatsko priznanje sirske opozicije kot legitimnega predstavnika države. Po njegovi oceni poskušajo »ZDA in NATO zaobiti legitimen proces odločanja, kot bi moral potekati v skladu z mednarodnim pravom. Želijo doseči spremembo oblasti v Siriji tako, kot so to dosegli v Iraku ali Libiji, s spodkopavanjem legitimne vlade in povzročanjem kaosa, razbijanja, prelivanja krvi in državljanske vojne." "To bo naslednji Irak, toda regionalnih razmer,«opozarja profesor Ibrahim Alloush.

Obtožbam o uporabi kemičnega orožja v Siriji se posmehuje tudi Lawrence Wilkerson, upokojeni polkovnik ameriške vojske, ki je bil vodja štaba ameriškega generala in kasnejšega obrambnega ministra Colina Powella. Wilkerson trdi, da sirska vojska »nikoli ne bo uporabila kemičnega orožja proti lastnemu ljudstvu«. Po njegovi oceni bi ob poskusu intervencije prišlo do spopada, ki bo trajal najmanj deset let in na koncu katerega »ne bo veliko zmagovalcev«. Wilkerson je bil tudi odgovoren za pripravo znamenitega govora Colina Powella v OZN, ko je govoril o neposredni nevarnosti, ki preti svetu zaradi iraškega orožja in ga je nato imenoval »«največja napaka mojega življenja«. Danes priznava, da je bil to rezultat »politizacije obveščevalne službe« s strani »vodstva v Washingtonu«. Na vprašanje, ali bo ta retorika znova privedla do vojne in ali verjame trditvam o morebitni uporabi kemičnega orožja v Siriji, je bil jasen: »Bil bi skrajno nezaupljiv do kateregakoli obveščevalnega podatka, ki bi ga izdelale obveščevalne službe, ki razpolagajo z 140 milijardami dolarjev in govori o orožju za množično uničevanje v neki drugi državi. In pika.«