Andrej Adam

19. 12. 2012  |  Politika

Komentar: Mariborska četrta vstaja

Četrta mariborska vstaja je potekala in minila veličastno

© Luka Cajnkar

Obstaja nekaj momentov, ki jih velja izpostaviti in posnemati. Dosedanje vstaje (tiste do četrte), so bile izraz obče volje ljudstva, ljudje so prišli na trge in ulice, prišli so zastaviti telesa, toda telesa niso prišla do besede. Telesa so vpila slogane, zmrzovala, se – zaradi posega policije – tudi solzila in ječala pod udarci, a zares govorila niso. Četrta vstaja bo zapisana v zgodovino prav po tem, da je telo spregovorilo, dobilo besedo. Pomembno je tudi, da je bilo govorcev več; tako kot v časih, ko se je slovenski narod zoperstavil oni drugi totalitarni oblasti.

Govorci so rasli. Prepoznali so se kot glas vstaje, postali so glas vstaje. V danih okoliščinah so se zavzeli za dostojanstven potek vstaje, za inteligentno delovanje, za posnemanje Islandcev, opozorili so na totalitarno delovanje sedanje oblasti – na po krivem zaprte mladeniče, na oblast so naslovili nekaj dovolj jasno izraženih zahtev – mestni svet so pozvali k odstopu, policijo k preizprašanju vesti, državno oblast k zaustavitvi izvajanja neoliberalne ideologije, ki bo večino pahnila v bedo, spregovorili oziroma rapali so tudi študenti.

Dejstvo, da je telo spregovorilo, je velik političen uspeh Mariborčanov. Govoreče telo je namreč zmoglo nevtralizirati nasilne skupine, zmoglo je pohod skozi lastno mesto, zmoglo je peti; zmoglo je vse to, o čemer – dokler je bilo nemo – ni niti sanjalo; zmoglo je izraziti občo voljo. Bitka z legalno a vse manj legitimno oblastjo sicer še ni dobljena, toda prišel je čas snovanja političnega programa in tukaj se prava bitka šele začenja, bitka legitimnih oziroma bitka interesov in različnih idej o tem, kaj sploh vstaja pomeni. Bitka je hkrati tudi prehod v čas, ko postane jasno, da ni pomembno, kdo je, če je, začel vstajo; pomembno bo le, kako bo obča volja ubesedena.

Če hočemo to bolje razumeti, bi se morali spomniti Rousseauja, ki je dejal tole: »če torej hočemo, da se obča volja zares izrazi, je pomembno, da v državi ni nobenih delnih družb in da vsak državljan misli s svojo glavo. […] Če pa delne družbe obstajajo, potem je treba povečati njihovo število in preprečiti neenakost med njimi.«

Kakšna je lahko razlaga teh znamenitih besed? Idealno bi bilo, če bi večina državljanov premislila sedanji položaj slovenske družbe in podprla vstajniško gibanje, našla skupne, vstajniške imenovalce, jih prepoznala kot občo voljo in se nato tej volji izročila. Ta izročitev bi pomenila zmago nad partikularnimi in velikokrat sebičnimi interesi; pomenila bi visoko kulturo telesa in duha. To bi bila kultura in ne EPK! Rousseau bi takšno neomajno izročitev razumel kot pristno dejanje svobode, kot udejanjenje gesla: vsi za enega, eden za vse.

Toda bodimo realni. Telesa, ki so priplavala z vstajnim valom, bržkone niso sposobna takšne svobode. Gre za telesa, ki so bila 20 let podvržena subjektivnosti potrošniške družbe, telesa, ki so se odtujevala v neštetih zasebnih dejavnostih od športa do kulture. Predstavljajte si naslednji miselni eksperiment. Recimo, da ste vstajnik, se pravi, da ste minuli mesec vsaj enkrat sodelovali na kateremkoli protestu v Sloveniji. Napišite tri najljubše materialne stvari, ki jih posedujete. Nato tretjo stvar poklonite vstajniškemu gibanju ali komurkoli. Razumete, da je lahko za večino to le miselni eksperiment? Toda bila so ljudstva, kjer so takšna dejanja štela za dokaz duha, drže duha, kritičnega mišljenja, bi lahko dodali.

Bodimo torej realni in si priznajmo, da nismo zmožni tolikšne kritičnosti, priznajmo si okove, zaradi katerih se lahko bodisi zaradi lastnih neumnosti bodisi zaradi prijemov ekonomskih in političnih elit znova razpustimo v brezglavo množico. Jasno, okovi niso nič drugega kot partikularni, delni interesi. Zaradi njih ni mogoča popolna predanost kritično-mislečih subjektov, toda še vedno je najbrž mogoče vzpostaviti množico delnih družb (društev, zvez, NVO-jev, zavodov, zdravih ostankov političnih strank, ad-hoc pobud, krožkov, list, medmrežnih skupin itd.) in poiskati – točno tako kot na Islandiji – njihove skupne točke. Zgolj to, skupno, je lahko program zainteresiranih teles. Le če bodo delne družbe ohranile kanec obče volje, se znale omejiti, bodo obdržale besedo, rešitev pred ponovno utopitvijo v nemi in nepredvidljivi val.

Toda na poti ubeseditve partikularnih interesov delnih družb in iskanju skupnega preži nekaj ovir. Ne pozabimo, da delujemo na 20 letni podlagi ustvarjanja potrošniškega telesa, da je M. Thatcher uspelo, da so naše duše spremenjene, ovite v neoliberalen sen. Ovire je mogoče razdeliti v dve množici: notranje in zunanje. Notranje zadevajo pregled zaslug, ki ga imajo posamezne delne združbe v dosedanjem boju zoper odtujevanje telesa od duha. Rousseau bi vse delne združbe izenačil, tako kot glasove na volitvah: če že vsakdo ne misli s svojo glavo in se združuje v društva, zveze, aktive, stranke, povezave, skupine, potem je pač toliko glasov, kot je teh prostovoljnih asociacij; a ti glasovi morajo biti enakopravni. Ko gre za politično udejstvovanje ne preostane drugega, kakor da verjamemo, če je treba, slepo verjamemo, da korak iskanja skupnih imenovalcev delnih družbe, ki bodo na pozitiven način izrazili občo voljo, ni neizvedljiv. V bistvu ne gre za nič drugega kot mehkejšo obliko izročitve obči volji. Islandci so to zmogli.

Več skrbi bi morali posvetiti zunanjim oviram, zlasti neoliberalnemu diskurzu, ki je – kako strašna slepota je človeka – kakor parazit iz kakšne sf serije ugrabil telesa številnih naših bližnjih, iz njih temeljito pometel duha in jih individualiziral do mere, da sploh več nočejo pozitivnega konsenza glede tega, kar nam je skupno. Zadošča jim misel, da so med našimi interesi same razlike, prepričani so, da želi vsakdo prehiteti vsakogar, zaradi česar ne verjamejo v nič drugega kakor vase pa še to s figo v žepu. Na koncu nočejo več niti javne šole niti javnega zdravstva, ker želijo tudi na teh področjih uveljaviti zasebno pobudo. Ti radikalni neo-potrošniki vidijo v vsem skupnostnem le še razlog za skrajno grozo. Prepričani so, da so pasovi socialne države podobni oceanom, kjer bo vsakdo, če je pameten, nalovil kolikor more, saj bodo v nasprotnem to storili drugi. Ves čas kričijo o tragediji skupnega in to prav oni, ki to skupno uničujejo! Ali je takšna pamet pametna, me ne sprašujte. Jasno je, da je analogija med mednarodnimi vodami in javnim šolstvom ali zdravstvom obupna. Razlika je že ta, da oceani niso v lasti nikogar, medtem ko si javno šolo, denimo, lastijo prav državljani. Seveda, na tej točki bodo neo-potrošniki molče opustili slabo analogijo, a le zato, da bodo lahko še naprej zagovarjali privatizacijo prav vsega. Sedaj se bodo obrnili zoper kolektivno lastništvo samo. To je slabo, ker (kot skupna gmajna ali skupna morja) spodbuja k ropu virov in neodgovornosti. Kot da niso socialne države nikoli cvetele!

Kar neo-potrošniki spregledajo, je tole: ko ne priznavajo nobenega omejevanja lastnih interesov v imenu obče volje, dopustijo popolnoma brezglavo bitko med temi interesi. Temu sicer pravijo prosti trg idej in storitev, a pozabijo ali spregledajo, da je v bitki na prostem trgu malo zmagovalcev. Pozabijo ali spregledajo, da malo zmagovalcev pomeni malo središč moči. Pozabijo ali spregledajo, da je moč zmagovalcev, ker se ji ni več treba posebej omejevati, nebrzdana, samovoljna in neobčutljiva za interese večine oziroma za demokracijo. Res, težko je razumeti, kako neo-potrošniki ne uvidijo, da je zmagovalcem na prostem trgu vedno na poti prav demokracija, da so reforme v službi ekonomsko-finančnih interesov skoraj vedno v nasprotju z javno izraženo občo voljo ljudi.

Najbrž ste opazili skovanko neo-potrošnik. Uvajamo jo, da bi se z njo zoperstavili ideološkemu besedišču, ki skuša (kot zunanja ovira) vstajniški val v Sloveniji odpraviti z izrazi kot so neo-socializem, neo-levica, radikalna levica itd. Kaj sploh pomenijo te besede? In s čigavega vidika?

Noam Chomsky v Ciljih in vizijah (v knjigi Somrak demokracije, str. 314-15) predstavi humanistično vizijo Bertranda Russella in Johna Deweya. Slednji je menil, pomislite!!!, da cilj proizvodnje ni proizvodnja dobrin, temveč proizvodnja svobodnih ljudi, ki jih povezuje enakost. Russel je menil podobno: cilj vzgoje je ustvarjanje razumnih državljanov svobodne skupnosti. Oba sta zastopala ideje, da mora biti delo svobodno in ustvarjalno in ne namenjeno zaslužku. Dewey je celo zapisal: »poslovni krogi za zasebni dobiček vladajo tako, da nadzorujejo banke, zemljiško politiko in industrijo, te pa podpira tisk, reklamni agenti in druga sredstva reklamiranja in propagande.« Še več, »industrija se mora preoblikovati »iz fevdalnega v demokratični družbeni red«, ki bo temeljil na nadzoru delavcev, svobodnemu združevanju in zvezni organizaciji…«.

In zakaj to omenjamo? Ker so bile te misli nekoč »povsem znotraj mainstream Amerike, 'tako ameriške kot jabolčna pita'«. Za današnje elite so ovira, toda nekoč so predstavljale temelj humanistične izobrazbe, bile so samoumevne. Danes so proti-ameriške, proti-evropske, proti-državne, prevratniške, utopične, nerealne, skrajno radikalne. Tudi pri nas. Toda takšne so zgolj zato, ker je sam mainstreamovski tok mišljenja postal radikalen, ker se je ogrnil v desno neo-črnino; zgolj na podlagi premika glavnega toka mišljenja je torej mogoče razumeti izraze kot so neo-socializem, neo-levica. Opirajo se na domačijski kulturni boj, zaslepljujejo ljudi za pravo realnost: šok terapijo in spreminjanje Slovenije v obrobno neoliberalno vazalsko državo.

Sklenimo. Četrta mariborska vstaja je potekala in minila veličastno. Dobila je ubeseditev. Ta se ne razlikuje od humanističnih idealov, kot so jih nekoč izrekli tisti, ki so se zapisali v občo zavest človeštva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.