Igor Mekina

23. 12. 2012  |  Politika  |  Komentar

Ustavna obramba režima

© Daniel Novakovič/STA

Slovensko ustavno sodišče je v nasprotju z resolucijami Sveta Evrope dopustilo referendume, ki so kršili človekove pravice, hkrati pa je državljanom odvzelo možnost odločanja tam, kjer človekove pravice sploh ne bi bile ogrožene, pač pa ubranjene. Referenduma sta padla, ker bi bila sicer pokopana reformna prizadevanja vlade. Poslušal sem predsednika ustavnega sodišča, svojega nekdanjega profesorja in se trudil, da bi razumel. Toda kakorkoli zadevo obračaš, v tej zgodbi nekaj manjka. Slika stanja, ki jo je podala večina v Ustavnem sodišču je sicer na prvi pogled prepričljiva, ima pa eno samo napako – nima zveze z realnostjo.

Vprašanja se porajajo sama po sebi. V čem je referendum o »slabi banki«, ki ga ustavno sodišče ni dopustilo, drugačen od referenduma o pokojninski zakonodaji, ki ga je isto sodišče dopustilo? Zakaj smo imeli še lani toliko referendumov, sedaj pa sta bila prepovedana kar dva naenkrat. Od kod takšna sprememba? Zakon o malem delu, pokojninska reforma, zakon o »slabi banki« in državnem holdingu – vse to je isti »šmorn«, vsi so imeli ali imajo neke učinke na javne finance. Od kdaj pa je ustavno sodišče postalo organ, ki lahko z lekarniško tehtnico do milimetra natančno izmeri učinke določenih ekonomskih reform na pravice in svoboščine ljudi v prihodnosti? Je ustavno sodišče sedaj računsko sodišče? Iz kazenske zakonodaje je znano, da se »test resničnosti« ne more uporabiti za izjave o prihodnosti. To ve vsak, ki se je kdaj ukvarjal z »mišljenjskimi delikti«. In kako lahko potem sodišče izmeri pravne posledice ekonomskih reform – v prihodnosti? Imajo v sodišču za to posebne »vidce«? To je mešanje hrušk in jabolk. Ali kot bi rekel Prešeren: Le čevlje sodi naj Kopitar !

Zadeva je absurdna in smešna hkrati. Trditev, da naj bi bila pokojninska reforma manj nujna, ker naj bi se učinki zavrnitve pokazali šele čez več let, medtem pa bi lahko imeli zaradi samo enoletne prepovedi sprejema istega zakona že novo reformo so neutemeljeni. Prvič zato, ker je vlada že ob padcu Pahorjeve pokojninske reforme poudarjala nujnost reforme in posledice njene zavrnitve. Torej enako, kot danes vlada brani svoje zakone. In drugič zato, ker bi tudi v enem letu od padca obeh slabih zakonov vlada lahko znova pripravila druge predloge – in znova ne bi bilo konca sveta. Nobene posebne nuje ni bilo in zato je trditev o »politični« odločitvi Ustavnega sodišča povsem na mestu.

Kršitev resolucije Sveta Evrope

K temu je potrebno dodati še dejstvo, da tudi priporočila Sveta Evrope od držav zahtevajo, da državljanom kjer se le da omogočajo neposredno sodelovanje na referendumih, povsod tam, kjer je le mogoče, le tam ne, kjer bi se z referendumi ogrozile temeljne človekove pravice. Tako na primer določa resolucija parlamentarne skupščine Sveta Evrope 1121 iz leta 1997, ki govori o »instrumentih državljanskega sodelovanja v predstavniški demokraciji". Slovensko ustavno sodišče pa je v zadnjem času prekršilo obe s strani evropskih institucij zapovedani pravili – dopustilo je referendume, ki so kršili človekove pravice (referendum o »tehničnem« zakonu o izbrisanih in družinskem zakoniku) ter hkrati odvzelo možnost do referenduma tam, kjer z referendumi ne bi bile ogrožene nikakršne človekove pravice. Zato je slovensko ustavno sodišče na tem področju naredilo dve resni napaki. V nogometnem žargonu bi lahko rekli, da si je prislužilo ne samo rumeni, pač pa rdeči karton.

Sicer pa nad slovenskim ustavnim sodiščem ni »modro nebo«. Je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je tudi slovenskemu ustavnemu sodišču že večkrat primazalo klofuto. Zadnjič s sodbo o izbrisanih. Ustavno sodišče je res sicer ugotovilo nezakonitost izbrisa in ni bilo odgovorno za neizvajanje svoje sodbe, toda prav tako je res, da so ustavni sodniki glede tega vprašanja mencali dolga leta, da so prvo sodbo sprejeli šele sedem let po izbrisu in nato drugo šele več kot desetletje po »administrativnem etničnem čiščenju«. Nato pa so bili povsem pasivno dolga leta, ko so se politiki po mili volji obmetavali z najrazličnejšimi žaljivkami in izvajanje odločbe postavili na stranski tir za še eno desetletje. Nobenega odločnega nastopa kakšnega predsednika ustavnega sodišča v medijih glede tega vprašanja ni bilo – danes, ko je treba braniti vlado, pa je to nenadoma postalo pravilo. In prav to zavlačevanje je na koncu pripeljalo do sodbe ESČP, dolgotrajni postopki pa so bili označeni kot oteževalna okoliščina za državo.

Ob dogajanju v državi pa skrbi tudi nerazumevanje trenutka, v katerem se družba nahaja s strani ustavnih sodnikov. »Reforme« ki jih je tako odločno ubranilo ustavno sodišče so namreč samo del zadnje obrambe dosedanjega režima, ki nezadržno poka po vseh šivih. Vse te »reforme« imajo namreč samo en cilj – preložiti breme krize na najbolj številčne in najbolj revne. Prav to pa je osnovni problem vseh »reform«, ki danes potekajo tako v ZDA kot v Evropi. Ker sami sebi pogosto ne verjamemo, so boljši tuji primeri. Na primer prav ameriški. Na njih opozarja Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz v svojih nastopih in analizah. Stiglitz opozarja, da imajo tudi v ZDA na eni strani prazne hiše, na drugi pa brezdomce. Da BDP raste, ljudje pa so vse bolj siromašni. Da so prihodki povprečnih ameriških družin padli. Da so ZDA ustvarile neverjetni ekonomski stroj, ki pa ja očitno »deloval samo za tiste, ki so na vrhu«. Pri tem je »ena od najmračnejših strani tržnega gospodarstva velika in naraščajoča neenakost« zaradi katere »razpada socialno tkivo in se ogroža ekonomska prihodnost države«, saj so »bogati vse bolj bogati, medtem ko se morajo drugi odrekati najosnovnejših potreb, kar se je nekoč smatralo za nezdružljivo z ameriški snom«. Pri tem ne samo, da ima 1 odstotek najbolj bogatih veliko več kot 99 odstotkov ostalih, samo 0,1 odstotek najbolj bogatih med najbolj bogatimi dejansko obvladuje večino družbe. Do leta 2007 je zgornji 1 % bogatih zase prigrabil 65 % nacionalnega bogastva. »Če bi bogati postajali vse bolj bogati, od tega pa bi imeli nekaj tudi tisti v sredini in na dnu, potem bi slavili uspehe bogatih ljudi in bi jim bili hvaležni za njihov prispevek. Vendar to ni to, kar se je zgodilo. Pripadniki ameriškega srednjega sloja imajo že dalj časa vtis, da jim je vse huje – in imajo prav. Dohodek tipičnega moškega, ki dela poln čas, je v zadnjih tridesetih letih padal.« In tako so v ZDA prišli do trenutka, ko zgornji 1 % bogatih zase prigrabi 93 % dohodka.

Podobno je mnenje profesorja Roberta Reicha, ministra za delo v vladi Billa Clintona, ki opozarja, da je vsa razprava o »davčnem robu« velika prevara, ker se ne govori o pomembnejši temi – da namreč »povprečne plače padajo, siromaštvo pa se povečuje, istočasno ko se bogastvo in prihodki še bolj koncentrirajo na vrhu« in se razprava ne vodi o tem, »kaj je mogoče storiti, da bi se ta trend obrnil.« Z upadanjem prihodkov namreč »srednji razred nima več kupne moči, da bi znova pognal gospodarstvo.« Kajti potrošnja, ki predstavlja 70 odstotkov gospodarstva, je prav zaradi takšnih ukrepov na tleh. Bogati pa investirajo tam, kjer za svoj denar dobijo največ – v tujini ali v »davčnih oazah«. In prav zato bi morala država investirati in kupovati več. Če se to ne zgodi, potem je nadaljevanje zloma neizbežno. »Dilema pa ni samo gospodarstva. Je tudi politična. Tako kot se denar skoncentrira na vrhu, se tam zbere tudi moč. Koncentrirana moč pa generira še več bogastva na vrhu in manj za srednji razred in revne,« opozarja Koch.

In prav zato sedaj po vsem svetu, od ZDA in Michigana, kjer se je to zgodilo pred nekaj dnevi, pa do Španije in Slovenije – kapital in njegovi zastopniki pritiskajo na sindikate in delavce. Sicer pa je bil ameriški multimilijarder Buffet dovolj odkrit, da je priznal, da gre res »za razredni boj«, le da je ob tem še pripomnil, da v njem »moj razred, bogati razred, zmaguje.« In dodal, da se mu spopad zdi pravzaprav malo »nefer« ker ima njegov razred »jedrsko bombo.«

Vse to je odgovor na vprašanje, komu je služilo slovensko Ustavno sodišče s svojima zadnjima sodbama. Tej ustavi in državi zagotovo ne. Služilo je razredu, ki ga plačuje in sistemu, ki poglablja neenakost. Tistim, z ekonomskimi »jedrskimi bombami«. Vse to pa so storili ljudje, ki so si v pičlih 20. letih samostojnosti pričeli domišljati, da so nekakšna slovenska »elita« in skorajda »aristokracija«. Ki si delijo službe po zvezah in živijo v komunizmu – delajo po zmožnostih, delijo pa si po potrebah. In prav zato nas v Srbiji že prehitevajo po mehanizmih za boj proti korupciji (ocena Gorana Klemenčiča) na Hrvaškem pa po urejenem šolstvu. Toda na Hrvaškem zaradi korupcije obtožen premier Sanader ni na položaju v vladi tako kot naš Janez Janša - pač pa sedi v arestu.

Izgubljeno upanje

In kam nas bo vse to privedlo? Stiglitz opisuje ZDA, toda njegov opis bi se popolnoma prilegal tudi viziji Slovenije, ki si jo ob podpori ustavnega sodišča očitno želijo uresničiti v SDS: »Po vsem svetu obstajajo zastrašujoči primeri o tem, kaj se dogaja z družbami, ki dosežejo raven neenakosti, ki se ji približujejo ZDA. Primeri niso bili niti malo prijetni. To so države, v katerih bogati živijo v ograjenih naseljih, kjer jim služijo armade slabo plačanih delavcev. To so države z nestabilnimi političnimi sistemi, v katerih populisti množicam obljubljajo boljše življenje, da bi jih pozneje razočarali. Vendar je največji problem teh družb pomanjkanje upanja. Tisti brez sredstev vedo, da so njihove možnosti, da zbežijo iz siromaštva, da ne govorimo o vzponu, zanemarljivo majhne. To ne bi smel biti naš cilj. Velika stopnja neenakosti in pomanjkanje možnosti, ki so danes značilne za ZDA, niso nujne, prav tako pa njihov nagli porast neenakosti ni rezultat neizbežnih tržnih sil, kot se pogosto trdi,« opozarja Stiglitz.

Namesto konca: če so ustavni sodniki že tako dosledno branili vlado, ki poglablja neenakost, potem morda ne bi bilo slabo, če bi se še pravočasno pobrigali za svoje prebivanje v duhu časa, ki ga s svojimi sodbami tako uspešno gradijo – v posebnih, ograjenih naseljih, dobro varovanih in oskrbovanih. In zelo varnih – dokler pač izkoriščevalskih režimov ne spodnese bes ljudstva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.