Latvijska pravljica

Premier Janez Janša je na enem izmed poletnih taborov stranke SDS, nezadovoljen z domnevno počasnostjo sprejemanja strukturnih reform in varčevalnih ukrepov v Sloveniji, slednji za zgled postavil Latvijo. Prav ta baltska država, ki se je na gospodarsko krizo brez obotavljanja odzvala z ostrimi varčevalnimi ukrepi, po njegovih besedah celotni Evropi ponuja formulo za uspeh. Ob bežnem pregledu osnovnih makroekonomskih kazalcev Latvije se res zdi, kot da bi opazovali gospodarski čudež, ki še največjega skeptika lahko prepriča, da varčevanje vendarle deluje.

Po hudi recesiji v letih 2008 in 2009 je v letu 2011 že beležila več kot petodstotno stopnjo gospodarske rasti, kar je najboljši rezultat v celotni EU. Javnofinančni primanjkljaj je z 9,6 % v letu 2009 znižala na 1,4 % v letu 2012, stopnjo brezposelnosti pa je z 20,7 % v začetku leta 2010 znižala na 13,5 % na koncu leta 2012. Posojilo, ki ga je ob izbruhu krize pred petimi leti prejela od Mednarodnega denarnega sklada, ji je uspelo v celoti odplačati tri leta pred iztekom roka, hkrati pa je spet postala pravi raj za tuje vlagatelje, ki zaradi »ugodnega poslovnega okolja«, ta vključuje nizke davke na kapitalske dobičke in nepremičnine ter fleksibilen trg delovne sile, povečujejo prilive kapitala v Latvijo.

Po vseh merilih konkurenčnosti, proračunske vzdržnosti in fleksibilnosti, ki jih politične elite EU in vrh slovenske politike postavljajo na raven teoloških vrlin, je Latvija vsekakor zgodba o uspehu. A razsvetljeni evropski politiki in ekonomisti, ki nam latvijski scenarij predstavljajo kot s cvetjem tlakovano pot v gospodarski razcvet, po navadi pozabijo omeniti neko, za njih sicer ne prav pomembno »podrobnost«: da je gospodarski čudež »baltskega tigra« terjal popolno opustošenje celotne države, katere socialni standardi so bili degradirani na raven propadle države tretjega sveta. Mokre sanje evropskih tehnokratov, ki so očitno popestrile tudi Janšev spanec, za Latvijce niso nič drugega kot mora. Znaten padec stopnje brezposelnosti v Latviji je – bolj kot prvi dokaz o uspehu magične evropske formule ustvarjanja novih delovnih mest z odpuščanjem – indikator množične emigracije prebivalstva, ki zaradi drastičnega padca socialnega standarda in nevzdržnih razmer na trgu delovne sile ne najde druge rešitve kot beg iz države (od leta 2009 se je iz Latvije izselilo več kot 5 odstotkov prebivalstva). Tudi podatki o visoki stopnji gospodarske rasti nas ne smejo zavesti. 5,5-odstotna gospodarska rast je bila namreč leta 2011 v Latviji dosežena na podlagi predhodnega, 18-odstotnega padca BDP-ja leta 2009, ki je bil posledica recesije in deflacijske politike varčevanja ter ohranjanja stabilnosti deviznega tečaja latvijske vlade. Za Latvijo to pomeni, da je kljub lanski petodstotni gospodarski rasti njen BDP danes še vedno 15 % nižji, kakor je bil eno leto pred krizo.

Latvija zaradi sprejetih »strukturnih reform«, ki so vključevale privatizacijo še poslednjega javnega premoženja, resda postaja bolj »konkurenčna«, a vse večji del tistih latvijskih delavcev, ki še niso zbežali iz države ali pa naredili samomora – stopnja samomorov v Latviji je namreč v zadnjih treh letih zrasla za približno 15 % – lahko ta dvig konkurenčnosti »proslavlja« z borimi 280 evri minimalne plače. Na proračunu Latvije res ni več velikih javnofinančnih primanjkljajev, a za delavce v javnem sektorju to pomeni, da morajo shajati s plačami, ki so več kot 30 %, ponekod celo 50 % nižje kot v predkriznem obdobju (in že tedaj so bile daleč pod evropskim povprečjem). Za večino prebivalstva Latvije to pomeni, da nimajo več dostopa niti do temeljnih javnih storitev, kot je osnovna zdravstvena oskrba (v obdobju po izbruhu krize so zaradi ostrih rezov v zdravstveno blagajno zaprli skoraj polovico vseh bolnišnic v državi).

Perverznost poveličevanja Latvije kot zglednega modela gospodarskega razvoja je še bolj očitna, če upoštevamo, da gre za državo z daleč najvišjo stopnjo tveganja revščine v EU (26 %) in za eno izmed držav z največjo dohodkovno neenakostjo v EU. V primeru uvedbe ostrih varčevalnih ukrepov in privatizacije javnega premoženja nam Latvija prav v tej klavrni podobi kaže sliko naše prihodnosti. A pri tem je treba poudariti, da Latvija mizernega družbenoekonomskega stanja ni deležna zaradi neizpolnjevanja »evropskih standardov«, temveč ravno zato, ker najbolj vestno sledi merilom gospodarskega napredka, ki jih pred nas postavljajo politične elite EU, tudi slovenska. V kapitalizmu je pač tako, da kjer politične in kapitalske elite vidijo gospodarski napredek, večina prebivalstva vidi ruševine, in kjer vlagatelji vidijo ugodno poslovno okolje, tam delavci vidijo le opustošenje.