Smisel protestov, smisel Slovenije

Zgodovina slovenske demokracije je razmeroma kratka in enako velja za eno ključnih sestavin demokracije: proteste. Tega ne gre razumeti kot grajo ali nekakšen blagohoten poduk državljanke iz navidezno zrelejše demokracije. Združene države Amerike, ki trenutno utelešajo neenakost tretjega sveta, blaznijo s strelnim orožjem in so ostale brez krmila pri najresnejših svetovnih izzivih, res nimajo pravice pridigati nikomur. Moje besede so tako predvsem spodbuda in iskren poklon moji posvojeni domovini Sloveniji.

Na politični protest sem šla prvič 24. aprila 1971, ko sem bila stara dobrih devet let. V Washingtonu so pripravili veliko zborovanje proti vietnamski vojni, v več ameriških mestih pa so se odzvali s svojimi protesti. V mojem rojstnem mestu San Franciscu je 150.000 ljudi korakalo od magistrata po bulvarju Geary do parka Golden Gate, kjer je bil brezplačen koncert skupine Jefferson Airplane in drugih glasbenikov. To je bil največji protest v zgodovini na Zahodni obali. Na neizmerno veselje brata, sestre in mene je moja mama vztrajala, da moramo na učno uro iz aktivnega državljanstva. Čudovito je bilo že to, da smo bili del takšnega veličastnega vala ljudi, vendar je bilo za otroke razburljivo še iz drugih razlogov. Tam sem pojedla prvi košer sendvič, ki smo ga kupili v lokalu na bulvarju Geary. Moj trinajstletni brat je dvignil pest v zrak in smel nekaznovano v prisotnosti mame klicati: One, two, three, four, we don’t want this fucking war! (Ena, dva, tri, štiri, nočemo te jebene vojne!). Bili smo sicer zelo razočarani, ker nam mama ni dovolila ostati na koncertu v parku – skrbelo jo je, ker je bilo preveč hipijev –, a vojna se je čez nekaj let, 1975., končala, in vztrajni protesti so igrali ključno vlogo pri tej politični odločitvi, prav to pa je bila seveda najveličastnejša zmaga.

Protesti so razkrili predvsem skrajni prezir, s katerim vladajoča garnitura in pravzaprav večina sodelujočih v vladi gleda na državljane Slovenije in njihovo temeljno pravico do svobodnega zbiranja in izražanja mnenj.

Pozneje, ko sem živela v New Yorku, sem odpotovala v Washington na množične shode za pravico žensk do uradno dovoljenega splava. Šele takrat, torej že kot odrasla, sem se začela zavedati plesa s številkami, ki so ga igrali politiki in organizatorji protestov jutro po dogodku. Čigava ocena je višja? Se je zbralo več kot milijon ljudi, kot so trdili organizatorji, ali tri četrt milijona, kolikor so jih našteli politiki? Ali če številke prilagodim slovenskim razmeram: jih je bilo več kot deset ali osem tisoč oziroma – če povzamem neumestne namige premiera Janeza Janša po petkovih protestih v Ljubljani – manj kot dva tisoč petsto, kar naj bi bilo manj od gledalcev, ki so isti večer prišli na hokejsko tekmo.

A takšno seciranje podatkov zgreši smisel in namen protestov ter njihovo demokratično naravo. Celo nekateri slovenski protestniki so očitno zbegani in zdi se, kakor da so glede množične udeležbe zavzeli nekakšno obrambno držo. Vendar je tu treba takoj in odločno poudariti, da so protesti sicer bistveno drugačno, vendar enako pomembno demokratično dejanje kot volitve. En protestnik ni enako en volivec. Ni treba, da na ulice pride večina volivcev, da bi se demokratično vodstvo vključilo v tehtno razpravo. Poleg tega sta namen in učinek protestov drugačna od volitev, zlasti dandanašnji. Volivci so zaradi ustroja sistema anonimni. Podobno skrbno pripravljene in dobro financirane predvolilne kampanje pogosto služijo temu, da zameglijo pravo naravo političnega vodenja, namesto da bi jo razkrile. Volitve v marsikaterem pogledu spominjajo na ples v maskah, protesti pa so surovo ulično soočenje. Protestniki niti slučajno niso anonimni, saj se pojavijo pred parlamentom, pokažejo svoj obraz, dvignejo brado in govorijo: Hej, ni nam všeč, kar počnete! Kaj porečete na to?

Že sama izvedba javnega protesta, katerega bistveni element je soočenje, in to ne glede na uspešnost, običajno razkriva pravo sliko politične moči in razgali odnos voditeljev do državljanov, to pa volitve pokažejo izjemno redko. Tako so na primer tragični študentski protesti na Trgu nebeškega miru razkrili, kako skrajno neizprosno deluje kitajsko vodstvo, in to ostaja neomajna resnica tudi vsa leta po tem. Tega ni mogoče spremeniti s še tako velikimi besedami. Pred kratkim so veliko bolj vzneseni in nekoliko uspešnejši protesti na trgu Tahrir v Kairu v zelo kratkem času razgalili vzvode egiptovske oblasti: njena moč je bila namreč v vojski, ta pa ni hotela streljati na svoje rojake in s tem zaščititi diktatorja Hosnija Mubaraka. Celo veliko manjši protesti razkrivajo pravi obraz oblasti. Spomnimo se petdesetih let, ko so na jugu ZDA temnopolti gostje sedli za mize v restavracijah, rezerviranih za belce. Teh protestov se je udeležilo zelo malo ljudi, vendar so dejanja javnega poguma zelo nazorno pokazala preostali državi in svetu, kakšni so v resnici zakoni Jima Crowa: kruti, rasistični, nedvoumno razlikovalni in poniževalni tako za temnopolte, ki so trpeli zaradi njih, kot za belce, ki so jih uresničevali. Vse ostalo je zgodovina, kot radi rečemo.

Kaj torej nedavni protesti – pa naj se je na njih zbralo deset tisoč ali dva tisoč petsto ljudi – povedo o naravi sedanje slovenske vlade, njene politike in odnosa do lastnega ljudstva? Protesti so razkrili predvsem skrajni prezir, s katerim vladajoča garnitura in pravzaprav večina sodelujočih v vladi gleda na državljane Slovenije in njihovo temeljno pravico do svobodnega zbiranja in izražanja mnenj. Protesti so tako torej osvetlili prezir slovenske vlade do same demokracije. Kajti vlada se v zadnjih nekaj mesecih, odkar so se začeli protesti, ni na upravičene zahteve in pritožbe svojih državljanov, izražene na vrsti zakonitih in mirnih protestov, niti enkrat odzvala, kaj šele, da bi jim priznala veljavo. Nasprotno, člani vladajoče vladne stranke so protestnike žaljivo poimenovali zombije in jim s tem skušali odreči legitimnost. Slovenski politiki očitno ne poslušajo niti svojih državljanov niti svojih najstnikov. Mar ne vedo, da ko mladi ljudje ne protestirajo na ulicah, doma gledajo neverjetno priljubljeno televizijsko serijo Obkrožen z mrtvimi? Zbudite se, premier, zombiji so kul.

Zbudite se, premier, zombiji so kul.

Potemtakem so vladajoči politiki v Sloveniji krivi tudi greha nižjega reda, kot je prezir. Morda so nevedni. Morda so neumni. Kajti vodenje države, demokracija in svoboda izražanja so vrednote, ki obstajajo na čisto drugi ravni kot hokejska tekma. Politični dialog v demokraciji in sprejemanje odgovornosti tako pri vodstvu kot pri državljanih ni enak brutalnemu športu s številnimi gledalci, v katerem gre na vse ali nič in je pomemben samo zmagovalec, osrednji namen pa je služenje denarja. Oziroma: politični dialog ne sme biti enak tekmi. A kaj lahko od teh ljudi pričakujemo? Navsezadnje ne znajo niti šteti.

Kakorkoli že, na koncu se posvetimo spodbudnejši tematiki. Poglejmo, kaj protestniki razkrivajo o nas samih, o državljanih Slovenije. Od tistega dneva leta 1971, ko sem šla na protivojne proteste v San Franciscu, me muči nenavadna in sentimentalna tegoba. Vedno, ko stopam v množici ljudi, združenih v želji po spremembah in vzpostavitvi boljših razmer tako zanje kot za druge, združenih v želji, da bi jih oblast slišala in da bi neposredno sodelovali v delu demokratičnega procesa, se mi v grlu naredi kepa in oči se mi napolnijo s solzami. Ko na ljubljanskem Kongresnem trgu vidim sprevod veteranov osamosvojitvene vojne, transparente in zastave nad njihovimi glavami, ko vidim te skromne može, ki gotovo čutijo močno jezo, saj sicer ne bi prišli na ceste, sem ponosna, da sem slovenska državljanka. Ponosna sem, da sem ena od njih. Gledam morje ljudi na Trgu republike. Malce me zaskrbi le, ko vidim transparent v angleščini in ko množica ponori zaradi Dubioza kolektiva. Predstavljam si namreč Slovence, ki so ostali doma in gledajo prispevek v televizijskih poročilih, vendar pa nočem, da bi mislili, da gre za nekaj zunanjega, nekaj zahodnega ali nekdaj jugoslovanskega. Kajti gre za nas, za Slovenijo gre. Smo veličasten narod in ponosno ljudstvo, država z zapleteno zgodovino pod številnimi različnimi vplivi, utelešamo zanimiv preplet podeželske spodobnosti in mestne rafiniranosti. In še nekaj: nismo neumni. Res ne poznamo vseh odgovorov, vendar vemo, kaj je demokracija, znamo šteti in vemo, da bomo na ulicah tudi prihodnji teden in teden za tem. Vse ostalo pa bo zgodovina.