Kaj je demokratični socializem?

»Očistimo politiko skorumpiranih politikov!« pravijo vstajniki. »Konec naj bo vladavine ljudstvu odtujenih in kapitalu podrejenih strank. Konec naj bo uničujočih varčevalnih ukrepov, ki državo gonijo v vse globlje socialno in ekonomsko brezno!« Prejšnji četrtek so vzkliki, ki jih vstajniki zadnje mesece glasno in vztrajno ponavljajo po trgih slovenskih mest, dobili odgovor.

V oddaji Pogledi Slovenije, ki jo je tisti četrtek predvajala nacionalna televizija, so jim politiki ponudili kompromis. Lukšič in Virant, pa tudi Erjavec in Žerjav, v nekaterih točkah se jim je pridružila celo Ljudmila Novak, vsi so si bili v pravičniškem srdu edini. »Težava ni v skorumpiranem političnem sistemu, ki je politiko odtujil ljudstvu in jo razdelil na skoraj fevdalna gospostva strank in njihovih predsednikov, težava je v posameznih primerih korupcije, kakor v primerih Janše in Jankovića!« In: »Težava tudi ni v varčevalnih ukrepih, ki jih enoglasno podpiramo vse stranke ne glede na trenutno barvo našega političnega lišpa, težava je v izbruhih zunajparlamentarnega ekstremizma, kakršen je bil Repetov govor na Dražgošah, ki si to enoglasje drznejo kvariti!«

Vstajniki zahtevajo spremembo obstoječega, politiki pa jim vračajo z obrambo tega. Zdi se, da niti najglasnejši vzkliki in največji transparenti ne sežejo prek zidov strankarskega avtizma.

Potrebne niso ne krute reforme v prid kapitalu ne vrnitev v nikoli obstoječo liberalno buržoazno idilo, ampak spremembe, ki bi posegle globoko v politične in ekonomske temelje sedanje družbe.

Vstajniško gibanje se je res znašlo na razpotju, na katero je opozorila tudi ta oddaja. To ima dvojno razsežnost – formalno in vsebinsko. Formalno gre za vprašanje, ali vztrajati kot razpršeno gibanje, ki bi se, vsaj upamo, po neinstitucionalnih kanalih lahko zedinilo glede minimalnih zahtev, udejanjenje katerih bi prepustilo sedanjim strankam, ali pa gibanju dodati tudi stranko, ki bi mu omogočila, da sámo udejanji svoje zahteve, in ki bi po svoji zasnovi lahko bila tudi seme družbe, kakršno si želimo. Vsebinsko pa gre za vprašanje, kakšno družbo si sploh želimo. Del gibanja se pridružuje pogledu politikov in si želi zgolj višje etične standarde in nestrankarske tehnokrate, ki bi nadaljevali izvajanje napovedanih reform in ponovno vzpostavili spoštovanje pravne države. Drugi del pa se sprašuje, ali ne bi šli morda dlje, saj, kakor je rekel že Anatole France, »zakon v svoji veličastni enakosti daje vsakomur enako pravico, da večerja v Ritzu in spi pod mostom«. Namesto da bi drugi del gibanja poveličeval liberalno buržoazno družbo, si raje prizadeva za novo, socialno in okoljsko vzdržnejšo družbo.

Delavsko-punkerska univerza (DPU) zagovarja stališče, da niso potrebne ne krute reforme v prid kapitalu ne vrnitev v nikoli obstoječo liberalno buržoazno idilo, ampak spremembe, ki bi posegle globoko v politične in ekonomske temelje sedanje družbe, teh pa ne bo mogoče doseči brez preobrazbe vstajniškega gibanja v delavsko gibanje in brez dopolnitve tega gibanja s stranko. DPU temu stališču daje tudi ime – demokratični socializem.

Namesto ljudskega vstajništva – razredni boj

Čas, potreben za ustanovitev stranke, ki bi bila zmožna izpeljati takšne spremembe, ni enak času, potrebnemu za izvedbo formalnih postopkov njene ustanovitve. Da bi nova stranka lahko presegla zaprto in hierarhično zasnovo sedaj delujočih strank, bi kot svoj prvi nujni pogoj potrebovala razvito gibanje, ki se ne bi srečevalo le od časa do časa na najbližjem mestnem trgu, ki razprave ne bi vodilo le po straneh spletnih družbenih omrežij in ki izbire svojih predstavnikov ne bi prepuščalo medijem. Namesto tega bi se takšno gibanje moralo organizacijsko razviti na način, ki bi omogočal troje. Prvič, redna srečanja na lokalni in regionalni, pa tudi na nacionalni ravni, saj ima vsak lokalni ali regionalni problem hkrati tudi nacionalno razsežnost in nasprotno. Drugič, redno in poglobljeno razpravo na teh srečanjih ter na straneh novih (spletnih) in starih (tiskanih) medijev, srečanjih, ki bi prinesla ne le termine novih vstaj, ampak tudi podroben in celosten program za temeljito družbeno spremembo. In tretjič, predstavništvo, ki je vsaj v omejenem obsegu v državi z dvema milijonoma prebivalcev, žal, nujno zlo, a predstavništvo, ki gibanja ne bi podarilo v trajno last izbranim posameznikom in ki tem tudi ne bi prepustilo odločanja glede pomembnih vprašanj. Le gibanje, postavljeno na takšne odprte in demokratične temelje, bi lahko preživelo tudi dopolnitev s stranko, ne da bi ga pogoltnili zakoni strankarstva.

Drugi nujni pogoj nove stranke sicer ni organizacijski, vseeno pa zadeva sámo naravo vstajniškega gibanja. To gibanje, kot se (ga) dojema danes, torej kot gibanje brezobličnega ljudstva, že po svoji opredelitvi ni zmožno oblikovati ničesar razen minimalnih zahtev. Ljudstvo namreč združuje tako zelo nasprotne si interese, kakor so si nasprotni interesi delavke iz Gorenja, ki si za minimalno plačo že štirideset let lomi hrbet nad tekočim trakom, in predsednika uprave Gorenja, ki proizvodnjo podjetja seli na vzhod, ali interesi tridesetletnega novinarja, ki z delom prek tuje študentske napotnice komaj zasluži za preživetje, in lastnika študentskega servisa, ki se bori proti ukinitvi študentskega dela, ali interesi babice, ki se mukoma odpoveduje socialnim transferjem, da bi lahko po njeni smrti vnuk prišel do enosobnega stanovanja, in politika, ki si volilne glasove nabira z bentenjem nad razpaslo socialno državo. Strinjanje o zahtevah po temeljiti družbeni spremembi bo mogoče doseči šele, ko se bo vstajniško gibanje zavedelo, da ljudstvo cepi ne le ideološki, ampak tudi razredni razkol, ki obstaja ne le v glavah, ampak obvladuje tudi družbeni trup in ude. Le kot razredno gibanje, kot delavsko gibanje, kot gibanje vseh tistih, ki morajo za preživetje prodajati svojo delovno silo, pa tudi brezposelnih in vseh tistih, ki na nastop na trgu delovne sile še čakajo (otroci in študentje) ali pa so z njega izpadli (upokojenci in invalidi), se lahko združimo okrog zahtev, ki bi ogrozile interese najmočnejših delov ljudstva – kapitalistov in njihovih političnih predstavnikov.

Odprta in demokratična delavska stranka – to je sredstvo, ki bi ga moralo vstajniško gibanje, preobraženo v delavsko gibanje, vpreči v razrednem boju.

Odprta in demokratična delavska stranka – to je sredstvo, ki bi ga moralo vstajniško gibanje, preobraženo v delavsko, vpreči v razrednem boju. Takšno gibanje in takšna stranka bi mogla postavljenim zahtevam dati jasnost in širino. Konkretni obrazi njunih nasprotnikov bi sicer ostali bolj ali manj isti, vendar bi razumela, da rešitev ni v zamenjavi teh obrazov, ampak v odpravi položajev, ki jih zasedajo. Prav tako bi takšno gibanje in takšna stranka razumela, da gospodarska kriza ter ostale politične, ekonomske, socialne in okoljske tegobe, s katerimi se spoprijemamo, niso v prvi vrsti nacionalnega izvora, ampak svetovnega, saj tudi kapitalizem ni v prvi vrsti nacionalni produkcijski način, ampak svetovni. Tegobe, ki se nam prikazujejo kot avtohtoni »pajdaški kapitalizem«, če za primer vzamemo eno zanimivejših sposojenk naših režimskih ideologov, torej vse od skorumpiranosti sedanjih politikov do finančnih mahinacij nekdanjih, so tegobe, na katere naletimo povsod, kjer se je kapitalu uspelo usidrati kot prevladujočemu družbenemu razmerju. Delavsko gibanje in delavska stranka bi svoj boj zato prenesla z ulic tja, kjer se skriva dejanska družbena moč – v tovarniške hale, univerzitetne dvorane, bančne pisarne, arhitekturne biroje in na parlamentarne hodnike –, pri tem pa bi se povezala z delavskimi gibanji in delavskimi strankami vsega sveta.

Proti kapitalizmu, za demokratični socializem

Delavsko gibanje in delavska stranka bi svoj razredni boj bíla proti kapitalizmu in za demokratični socializem. Prvega ni težko opredeliti – kapitalizem je produkcijski način, v katerem ima razred kapitalistov v lasti produkcijska sredstva, razred delavcev pa le svojo delovno silo, pri čemer produkcija ne poteka zaradi zadovoljevanja skupnih potreb ali zaradi tekmovanja v količini in kakovosti proizvedenih blag, ampak zaradi profita. Z drugim, demokratičnim socializmom, pa je težje, saj nima večstoletne zgodovine, ampak se je pojavil le tu in tam ter le za kratek čas – med pariško komuno leta 1871 in na začetku oktobrske revolucije leta 1917, če naj navedemo dva primera. Državni, »dejansko obstoječi socializmi«, kakršen je bil tudi naš, jugoslovanski, so sicer zajemali večji prostor in so bili trajnejši, a je njihova avtokratska narava izdala upe z njihovih začetkov, pa tudi sicer so bolj spominjali na kapitalizem z več države in partijskih mandarinov, a z nič manj produkcijskih sredstev »osvobojenih« delavcev. Pa vendar lahko v vseh teh izkušnjah prepoznamo skupno smer, ki so jo ti socializmi ubrali, preden je bila njihova pot, navadno nasilno, prekinjena. Demokratični socializem se torej ne ustavlja pri postavljanju lastniških in birokratskih ovir kapitalizmu, ampak odpravlja sámo ločnico med kapitalom in delom ter proizvodnjo za profit. Je neovirana demokracija, demokracija, ki zapolni vse pore družbenega življenja, tovarno in parlament, banko in univerzo. Ne ukinja vsakršne zasebne lastnine, ukinja pa zasebno lastnino produkcijskih sredstev, ki preprečuje skupno upravljanje gospodarstva, proizvodnje samih materialnih temeljev družbenega življenja.

Vendar demokratičnemu socializmu ni treba čakati na neko nedoločljivo prihodnost, saj ga lahko začnemo udejanjati že tukaj in zdaj. Za vsaj delno ukinitev zasebne lastnine produkcijskih sredstev in skupno upravljanje teh sredstev, na primer, bi lahko delavsko gibanje in delavska stranka izkoristila državno lastništvo ključnih bank ter proizvodnih in distribucijskih podjetij. To lastništvo je namreč neposredno (skozi paradržavne sklade) in posredno (skozi banke) in nam daje priložnost, da popravimo napako tranzicijske privatizacije in premoženje, ki smo ga ustvarili skupaj, vrnemo v skupno last. Banke bi lahko preoblikovali v socialni servis po zgledu javnega šolstva in zdravstva ter jih skupaj s proizvodnimi in z distribucijskimi podjetji umestili v industrijsko politiko, ki bi bila usmerjena v polno zaposlenost in čim višjo kakovost življenja, ne pa v maksimizacijo profitov. V upravljanje teh bank in podjetij bi lahko vključili tudi zaposlene in širšo skupnost, ne le predstavnike njihovih lastnikov. Nič od tega še ne bi odpravilo kapitalizma, bi pa delavce okrepilo na račun kapitalistov, v tem procesu pa bi dosegli tudi skupno zavest, ki je prej predstavljeni ideološki pogoj temeljite družbene spremembe.

Banke bi lahko preoblikovali v socialni servis po zgledu javnega šolstva in zdravstva ter jih skupaj s proizvodnimi in z distribucijskimi podjetji umestili v industrijsko politiko, ki bi bila usmerjena v polno zaposlenost in čim višjo kakovost življenja, ne pa v maksimizacijo profitov.

Demokratični socializem torej ni vnaprej pripravljen recept, po katerem bi lahko delavsko gibanje in delavska stranka skuhala novo, socialno in okoljsko vzdržnejšo družbeno ureditev. Ne napaja se iz »dejansko obstoječih socializmov«, čeprav tudi tam najdemo marsikateri dober zgled, zlasti na primer v jugoslovanski izkušnji s samoupravljanjem. Demokratični socializem je odprto vprašanje, ki zahteva vedno nove odgovore. Je pa tudi dokončen odgovor na prav tako odprto vprašanje kapitalizma, njegovih periodičnih kriz ter socialnega in okoljskega opustošenja.

Kapitalizem je že drugič v manj kakor stoletju klinično mrtev (prvič se je s koncem srečal med veliko gospodarsko depresijo v tridesetih letih). Čas je, da ga enkrat za vselej odklopimo od političnih aparatur, ki ga ohranjajo pri življenju.