Lindseyjine zgodbe

Pet ur po tem, ko je Lindsey Vonn na Twitterju oznanila, da si je iz dolgega časa nalakirala nohte, je prišla k recepciji hotela Alte Post v St. Antonu. V eni roki je držala bidon in iz njega občasno srknila požirek, v drugi pa napol snedeno energijsko ploščico. Premikala se je kot v počasnem posnetku, kakor bi ji bil vsak korak pod častjo, in preden je spregovorila prvo besedo, je naročila vročo čokolado s smetano. Potem je začela iskati miren kotiček, kamor bi sedla. »Bi lahko, prosim, odklenili posebno dvorano?«

To je bilo dan pred njeno prvo tekmo v novem letu, smukom v Arlbergu, na katerem je v karieri zmagala le enkrat. V njenem horoskopu v lokalnem časniku je pisalo, da bo prekipevala od delovne vneme in da ima dobro premišljene načrte, teden naj bi bil pester in vse naj bi bilo odlično, ljubezen, počutje in služba. Je to ni spodbudilo?

»Horoskopov ne berem več,« je odgovorila.

Ne bere jih več? Mar ni vedno razlagala, da pred tekmo v kakem časopisu poišče horoskop in se tako pripravi na nov dan? To je sodilo med neizpodbitna dejstva o Lindsey Vonn, saj so o tem vedno pisali v tisku in je bilo sestavni del podobe ženske, ki se skriva za zvezdniško športnico. Zdaj pa naj to ne bi več veljalo? »Sem tehtnica,« je odgovorila Lindsey Vonn. »Precej časa sem pred vsako tekmo prebirala horoskop, potem pa je bilo nekaj neugodnih napovedi, ki so mi uničile dan.«

Pravzaprav naj bi ne obstajalo več veliko stvari, ki bi Lindsey Vonn lahko pokvarile dan. Je ena najuspešnejših športnic, saj je zmagala v več tekmah za svetovni pokal kot vse tekmice, Američanke in Američani pred njo. V svoji karieri je nabrala 59 zmag; več sta jih zbrala le Šved Ingemar Stenmark in Avstrijka Annemarie Moser Pröll, vendar je bilo to pred 30 leti.

V medijih je danes mogoče prebrati številne zgodbe o njenih težavah; to so zgodbe, ki jih je razširila sama. O domnevno boleči selitvi iz rojstne Minnesote v smučarsko središče Vail v Koloradu, o občutku krivde zaradi štirih sorojencev, ki so se morali preseliti zaradi nje, o očetovi častihlepnosti, ločitvi staršev, propadlem zakonu s Thomasom Vonnom. To je vožnja v nasprotno smer skozi njeno preteklost.

Letošnja sezona ni njena najboljša. V skupnem seštevku svetovnega pokala je zdaj na tretjem mestu in za prvouvrščeno Tino Maze zaostaja za skoraj 1000 točk, tako da skoraj nima več možnosti za skupno zmago, ki jo je slavila že štirikrat. Naslov v smuku se ji najbrž ne bo izmuznil, vendar se seveda zdaj vnovič postavlja že znano vprašanje: kaj se dogaja z Lindsey Vonn? Ji manjka spodbude?

Ni preprosto biti številka ena. »Ko začneš zmagovati, vsi pričakujejo, da boš vedno zmagal. In če ti to ne uspe, so vsi hudo razočarani in vsi se sprašujejo: je kaj narobe z njo?« je povedala v St. Antonu.

Preden je Vonnova prišla v St. Anton, je bila pravzaprav ves čas bolna. »Ne počutim se prav dobro. Pojedla sem kurjo juhico,« je na Twitterju napisala na začetku novembra, nato pa so jo z »močnimi bolečinami v prebavilih« odpeljali v bolnišnico. Zdravniki so ji predpisali antibiotike. Potem je spet tekmovala, vendar je v Val d’Iseru padla in v Courchevelu odstopila. Po tej tekmi se je vsa iz sebe vrnila v Združene države Amerike, da si odpočije.

To je bilo dovolj za številna ugibanja, sploh ko je imela intervju za revijo People, v katerem je prvič oznanila, da od leta 2002 trpi zaradi depresije. »Postalo je tako hudo, da nisem več vstala iz postelje,« je povedala. »Počutila sem se kot zombi, tudi jokati nisem mogla več.«

Samo ona ve, kako hudo ji je v resnici. A od drame ob domnevnem zlomu golenice na olimpijskih igrah leta 2010 v Vancouvru ji ljudje ne verjamejo več vsega, predvsem kadar gre za bolezni in poškodbe.

Bila je favoritka in dva dneva pred začetkom iger je sklicala tiskovno konferenco, na njej pa razglasila, da zaradi zlomljene golenice verjetno ne bo mogla tekmovati. To je bila ena največjih novic na igrah, saj od Lindsey Vonn niso pričakovali le zlate medalje, temveč tudi zmago v vseh petih alpskih disciplinah.

Teden kasneje je prišla na start smuka in zmagala. Nenadoma je bilo videti, kot da poškodbe v resnici sploh ni bilo. Ko je tri dni kasneje osvojila še bronasto medaljo v superveleslalomu, jo je ameriški komik Stephen Colbert v intervjuju povprašal o poškodbah, ki naj bi jih bila pozdravila z oblogami iz skute. »Kazalo je že, da ne boš mogla tekmovati, ker si imela modrico na nogi oziroma nekaj, čemur se strokovno reče ’buba’,« je rekel Colbert, ko je Vonnovo predstavil občinstvu. »Kako bi ob tvoji poškodbi ukrepali zdravniki? Verjetno bi pihali in nanjo pritisnili poljubček.«

Ob vsakem Colbertovem dovtipu se je hihitala. Sicer pa, kaj naj bi bila rekla?

Javnost si je to zapomnila, sploh ker niti pozneje ni bilo vedno jasno, kako hude so bile v resnici poškodbe, kadar je govorila o njih pred kamerami. Februarja 2011 je med treningom padla in se udarila v glavo, zato je podvomila, da bo sposobna nastopiti na prvi tekmi svetovnega prvenstva v Garmisch-Partenkirchnu. Rekla je: »Ne morem se prav zbrati. Še nikoli nisem doživela takšne poškodbe.«

Računalniška tomografija ni pokazala ničesar. V Garmischu je leto pred tem padla na veleslalomu in tako teatralno šepala naokrog, da je bil Siegfried Riesch, oče njene dolgoletne prijateljice Marie Höfl-Riesch, prepričan, da bi jo morali »posaditi na invalidski voziček«. Želela je v bolnišnico, naslednje jutro pa je zmagala v superveleslalomu.

Danes se Vonnovi zdi samoumevno zmagovati, a to hkrati pove, da gre za nekaj več, za čudež in zgodbo o junakinji. Že dolgo išče izhod, kaj novega, naslednji veliki izziv. Rada bi tekmovala z moškimi, pravi, in to bi bil pravšnji izziv, vendar mednarodna smučarska zveza nima namena spreminjati pravil zaradi Lindsey Vonn. Tako se nenehno bojuje proti temu, česar se je najbolj bala: mrtve točke v karieri in končnosti svojega vzpona.

»Najlepše sem se imela v Burnsvillu, ko smo bili še popolna družina,« je povedala Vonnova.

Letošnja sezona ni njena najboljša. V skupnem seštevku svetovnega pokala je zdaj na tretjem mestu, za Tino Maze pa zaostaja za več kot 800 točk.

Tam je pri treh letih začela smučati na sto metrov visokem griču Buck Hill ob meddržavni cesti 35, nekaj minut od doma v Burnsvillu, njenem rojstnem kraju v Minnesoti. Oče Alan Kildow, ki je tudi sam tekmoval v smučanju, jo je takrat poslal na tečaj, da bi se čim prej naučila smučati. To je bila njegova strast, to so bile njegove sanje. A ko je Erich Sailer, avstrijski učitelj smučanja na Buck Hillu, videl, kako Lindsey pluži po bregu navzdol, je očetu sočutno dejal: »Alan, žal imaš počasnelo.«

Minnesota ni gostoljuben kraj. Poleti človeka napadajo komarji, pozimi se temperatura včasih za več dni spusti do minus 20 stopinj Celzija. Tako mraz je, da so zgradbe v središču Minneapolisa povezane s hodniki in ljudem sploh ni treba stopiti na plano. Lindsey ne bi več živela tam, vendar jo kraj spominja na obdobje, ko od nje še niso pričakovali zmag. Buck Hill je simbol tega obdobja. O hišah, v katerih so takrat živeli, najprej na ulici White Oak Drive in nato na Holland Avenue, pravi: »Povprašajte očeta, on ve, kje stojijo.«

Ta izjava je presenetila in zmedla tudi njene svetovalce. Le pičlo uro po pogovoru v St. Antonu je prišlo elektronsko sporočilo njene agentke: »Od Lindsey smo izvedeli, da bi radi odpotovali v Minnesoto. Prosimo, da nam sporočite, kaj boste tam počeli.«

Lindsey Vonn je v zgodbah, ki jih je pripovedovala o svojem življenju, očeta pogosto opisovala kot barabo. Z njim ni govorila šest let, izmenjala nista niti besede, ni mu poslala niti enega elektronskega sporočila, čestitke ob praznikih ali ga obiskala za božič. Kildow ji je vedno pisal, puščal ji je sporočila, a odgovora ni dočakal. Pred dobrim letom sta končno spet spregovorila, novembra lani pa sta prvič po dolgih letih skupaj praznovala zahvalni dan. Potrebovala je njegovo pomoč, ker se je ločevala od Thomasa Vonna. V St. Antonu je povedala: »Zdaj spet govoriva, vendar ne gre tako preprosto. Oče je samo oče, ni moj trener. Pomaga mi, če ga prosim za nasvet, sicer pa je samo oče, ki me podpira.«

Samo oče?

Alan Kildow je obmolknil, da bi prebavil povedano. Trenutek je počakal, da bi lahko mirno odgovoril. »Če imate otroke, potem veste, kaj to pomeni. Oče ni nikoli samo oče, je oče za vedno! Ne glede na to, koliko so otroci stari, boste vedno njihov oče. Tudi ko bodo stari 40 ali 50 let, jim boste še vedno govorili: Morda tega ne bi smel ali Mogoče bi raje poskusil takole. Moja mama z menoj še danes govori tako.«

Tri dni po srečanju z Lindsey Vonn v St. Antonu nas je Alan Kildow sprejel v svoji pisarni v Minneapolisu v 28. nadstropju ene najvišjih zgradb v mestu z dih jemajočim razgledom na središče. Je odvetnik v eni največjih pisarn na svetu DLA Piper. Ta poklic je izbral, ko si je pri 18 letih poškodoval koleno in je bilo konec njegove smučarske kariere.

Zgodbo, da je on kriv za Lindseyjino smolo in depresijo, za katero naj bi bila zbolela leta 2002 zaradi napetosti med njima, dobro pozna. Iz nje je hotel narediti Ano Kurnikovo smučarskega športa. Bil naj bi neusmiljen, trmast, obseden, slab človek. »Ljudje so mi očitali, da sem trenerska pošast, ki hčerko tepe s smučarsko palico,« je povedal Kildow. »Vsak trener, ki je delal z Lindsey, bo potrdil, da je nisem nikoli niti nadrl. Vse, kar govorijo, je pretirano. Vedno sem jo le spodbujal. Odkar je dopolnila 16 let, tako ali tako nisem več njen trener.«

Je vedel za njene depresije?

»Nisem opazil znamenj depresije,« je razložil. »Pa je to, kar razlaga Lindsey, realno? Ločitveni odvetniki bi vam verjetno povedali, da zaradi depresije trpi 80 odstotkov žensk. Sam bi se vprašal le, ali je težava kronična ali začasna.«

Lindsey je bila stara 21 let, ko je prekinila stike z očetom. Najprej se je s Thomasom Vonnom srečevala skrivaj. »Dolgo nisem vedel, da hodita. Izvedel sem šele, ko je bila stara 18 ali 19 let. Videl sem ga le enkrat in zdel se mi je prestar zanjo. Je devet let starejši. Veliko premlada je bila za zvezo.«

V Garmischu je pred leti padla na veleslalomu in potem tako teatralno šepala naokrog, da so poznavalci mislili, da potrebuje invalidski voziček. Naslednje jutro pa je zmagala v superveleslalomu.

Skušal jo je razdreti. »Navadno so otroci te starosti odvisni od staršev,« je pripovedoval. »Potrebujejo oblačila, avto, morda denar za študij. Lahko jim rečeš, da ne bodo smeli uporabljati avta, če ne bodo naredili, kot želite. A če so otroci zvezdniki, starši nimajo več možnosti za kaznovanje. To se je zgodilo tudi z Lindsey.«

Odtlej ni več govorila z njim. Na poroko, ki je bila jeseni 2007, ga ni povabila, in do oltarja jo je pospremil dedek.

Po sporu z očetom je njen novi mentor postal Thomas Vonn. »Zaradi njega sem tako uspešna v športu. Ne bi si mogla želeti boljšega moža,« je govorila Lindsey. Svoje spremstvo je imenovala »vonnpremstvo« v Vonnovo čast. Poskrbel je, da je dobila najboljšo opremo, njegova je bila zamisel, da bi smuk vozila z moškimi smučmi.

Zelo pomembno se mu je zdelo, da se je o ženi pogosto pisalo v časopisih, ona pa se je vse očitneje obnašala kot zvezdnica. Na letališčih je nosila rokavice in zaščito čez usta, uporabljala je razkuževalne kreme, da se ne bi okužila. V svoji najljubši nadaljevanki Zakon in red je igrala vlogo tajnice učiteljskega sindikata, za športno revijo ESPN se je pustila fotografirati v znani izzivalni pozi Sharon Stone iz filma Prvinski nagon in ugajalo ji je, da se je nenadoma znašla na seznamu vročih sto revije Maxim. Javnost je o njej med drugim izvedela, da ji je mož za božič podaril Supermanovo spodnje perilo.

Kot se je pokazalo kasneje, je bila tudi zgodba o njeni veliki ljubezni s Thomasom Vonnom resnična le deloma. Po ločitvi ga je javno obtoževala: »Thomas je v Koloradu po nekem neprijetnem pogovoru o najini prihodnosti vse smučarske čevlje postavil na delovno mizo in jih razbil. Vse je uničil.« Za smučarja ni hujšega ponižanja, kot če se spozabi nad svojimi čevlji. Toda – je ta zgodba sploh resnična? »Ni me bilo poleg,« je odgovoril Kildow, »zato ne morem potrditi, ali je bilo res tako.«

Navsezadnje ima tudi sam dovolj izkušenj z zgodbami, ki jih pripoveduje njegova hči. Med njimi je obtoževanje, ker se je z družino preselil iz Minnesote v Vail, da bi Lindsey imela boljše možnosti za trening. Skrivaj je prodal hišo, je tožila Vonnova, zaradi tega ni mogla imeti prijateljev, ni mogla obiskovati navadne šole, ni šla na zaključni ples. V intervjuju za Spiegel novembra 2011 je selitev v Vail v Koloradu opisala tako: »Zdelo se mi je, kot bi me prestavili na drug planet. Dekle s podeželja se je preselilo v mondeno smučarsko središče. Ne le da sem prvič videla pršič, tudi vse drugo je bilo drugačno.«

Če so otroci zvezdniki, starši nimajo več možnosti za kaznovanje. To se je zgodilo tudi z Lindsey, pravi njen oče.

»Ste že bili v Vailu?« Kildow se je moral spet zadrževati. »Sem drugačnega mnenja in mislim, da je preselitev ni prizadela,« je prepričano zatrdil. Lindsey je bila že pred selitvijo pogosto v Vailu. »Tja smo hodili, odkar je bila stara štiri leta, ker je imel eden mojih nekdanjih trenerjev tam hotel, penzion Gramshammer. Tam je torej imela dolgoletne znance in res si ne morem predstavljati, da bi 12-letnica tako zelo trpela zaradi selitve. V kleti smo imeli tablico z napisom: Če imaš srečo, da živiš v Vailu, imaš veliko srečo. Še vedno sem takšnega mnenja.«

Če vprašamo Lindsey Vonn osebno in želimo vedeti podrobnosti o njenih zgodbah, ki se skrivajo za naslovi na naslovnicah, o boju s preteklostjo, očetu, strahu pred izgubo, depresijo, hitro postane redkobesedna. Ni jasno, ali preprosto nima kaj dodati o teh temah, je takšne volje, o kateri potem naslednji dan ni več sledu, ali pa jo muči pretiravanje medijev.

Ko se je leta 2011 sprla z dolgoletno prijateljico in tekmico, nemško smučarko Mario Höfl-Riesch, je izjavila, da so o njej v medijih pisali zelo veliko in še sama ne ve več, kaj je res.

Trenutno se o njej tako veliko piše tudi zato, ker je spet samska. Govorilo se je, da je v razmerju z golfistom Tigerjem Woodsom pa s Timom Tebowom, igralcem bejzbolskega moštva New York Jets. Oboje je zanikala, a pred kratkim je bilo spet slišati, da sta s Tigerjem Woodsom par od lanskega novembra.

O Tebowu ni znanega nič natančnejšega, javnost je zgolj zbodlo v oči, da je pred neko podelitvijo medalj padla na kolena in sklonila glavo, kot da moli, kar je sicer njegova navada. Če domneve torej ne držijo, ostaja vprašanje, zakaj je to naredila. Ker je pobožna?

»Včasih molim,« je Lindsey Vonn odgovorila v St. Antonu, »nisem pa pobožna.«