Okrnjena vlada blokira memurandum o arbitraži s Hrvaško

Pošiljanje memoranduma za arbitražo o meji s Hrvaško v parlament je poskus očrnitve uspeha prejšnje vlade Boruta Pahorja, ki drastično znižuje ugled oziroma 'reputacijo' Slovenije

To, kar so v vladnih krogih napovedovali že nekaj časa se je tudi res zgodilo – vlada na svoji zadnji seji znova ni potrdila memoranduma za arbitražo o meji s Hrvaško. Predsednik vlade Janez Janša je dejal, da vlada predlaga, da DZ na izredni zaprti seji, če je mogoče, do 4. februarja, obravnava izhodišča za memorandum in sam memorandum ter se odloči o tem, kakšno besedilo bo nato Slovenija poslala arbitražnemu sodišču. S tem je razpadajoča in dejansko okrnjena vlada svoje naloge preprosto prenesla na državni zbor, vse to pa v dobesedno zadnjem trenutku, saj se roki za pripravo slovenskega memurnduma iztekajo.

Janša je tudi potrdil to, o čemer smo že pisali, da je namreč vlada dejansko obravnavala dva predloga predmeta spora za arbitražo. Menila je, da t.i. predloga B (predloga Marjana Podobnika in zavoda 25. junij) »zaradi vsebinskih, pa tudi časovnih zadržkov« ni možno implementirati v memorandum, zato je predlagala »malenkostne dopolnitve predloga A« (predloga MZZ), ki ga je pripravila 'strokovna skupina' ob pomoči tujih pravnikov. Državni zbor naj bi torej odločal »med osnovno varianto in minimalno dopolnjeno varianto in to v rokih, ki bodo to minimalno korekcijo omogočili tehnično in časovno«.

Vlada naj bi za napotitev zadeve na DZ odločila zaradi problema »povsem formalne narave, glede na sklepe, ki jih je sprejel DZ«. Ta je namreč leta 2009 v zvezi z arbitražo sprejel sklep o zaščiti slovenskih interesov, vlada kot izvršilna oblast pa ne more iti čez tovrsten sklep DZ. »Preko tega sklepa lahko gre samo DZ z drugačno odločitvijo in to je formalni razlog, da vlada predlaga, da DZ na izredni zaprti seji, če je mogoče do 4. februarja, obravnava izhodišča za memorandum in sam memorandum in se odloči, kakšno besedilo bo poslala na arbitražno sodišče,« je pojasnil premier. Dodal je še, je vlada danes prvič obravnavala celoten memorandum Slovenije za zagovor pred arbitražnim sodiščem, pred tem pa je imela v obravnavi le poročilo skupine, ki pripravlja zagovor, ter da so bile na omenjeno poročilo pripombe, a je bil problem »bistveno manjši, kot se je poročalo«.

Alternativni predlog, kot je znano tudi iz stališč Zavoda 25. junij, naj bi se zavzemal, da Slovenija pred arbitražnim sodiščem zagovarja kopensko mejo na Savudrijskem polotoku, s čimer bi bil slovenski tudi cel Piranski zaliv. Poslanka največje opozicijske stranke PS in podpredsednica OZP Janja Klasinc je dejanje vlade označila za nesprejemljivo in neresno. Sloveniji se mudi, OZP pa je pozitivno ocenil pripravljeno gradivo, je poudarila Janja Klasinc. Opozorila je tudi, da je imel premier Janša leto dni časa za ukvarjanje s temi vprašanji, a se je začel z njimi »ukvarjati slab mesec, preden moramo oddati memorandum v Haag«.

Čeprav se premier sklicuje na Državni zbor, je takšno sklicevanje seveda prozorno, saj je v arbitražnem zboru natančno določeno, da je potrditev memuranduma najprej delo vlade, šele nato pa Državnega zbora. Izigravanje procedure v Sloveniji bi lahko bilo zato še kaj več kot zgolj poniglavost – gre tudi za izigravanje mednarodnega prava in že danih mednarodnih zavez Slovenije. Stranka, ki je bila proti arbitražnemu sporazumu (SDS), si ob tem na ta način krepi tudi omajano zavezništvo z SLS-om, ki si je obrambo južne meje že pred več kot desetletjem zapisala med temeljne programske cilje. Hkrati s tem si Janša na zelo preprost način ustvarja še dodaten prostor za to, da bo čez čas, ko bo odločitev o meji znana, lahko znova iz udobne pozicije napadal razsodbo arbitražnega sodišča in zatrjeval, da njegova stranka nikoli ni glasovala za nekaj, kar je bilo 'škodljivo' za slovenske nacionalne interese, saj so to naredile 'leve' stranke v slovenskem parlamentu.

Pri tem se pozablja, da se je že od ratifikacije arbitražnega sporazuma v hrvaškem saboru odgovornost za rešitev mejnega spora prevalila na Slovenijo. Prav tako se pozablja, da je sporazum za Slovenijo res ugoden in da bi bilo vsakršno kompliciranje, ki bi lahko privedlo do kršitve postopka in s tem postavilo na kocko arbitražo kot celoto, slabo predvsem za Slovenijo. Arbitražni sporazum je dober predvsem zato, ker od arbitražnega sodišča zahteva, da določi »stik Slovenije z odprtim morjem«. Teh pet besed je sicer manj od tega, kar je Slovenija dosegla s sporazumom Drnovšek-Račan, toda hkrati veliko več od tega, kar bi Slovenija lahko dobila, če bi o sporu odločali sodniki Meddržavnega sodišča v Hagu. Navedba, da mora tribunal določiti stik Slovenije z mednarodnimi vodami, lahko pomeni le eno – da takšen stik obstaja, oziroma da sta se obe državi že dogovorili, da bo določen, kar pomeni, da bo Slovenija takšen 'stik' (junction) pač dobila. Odločitev, da takšnega stika ni, bi pomenila poseganje arbitražnega tribunala izven njegovih prostojnosti.

Za zagotovitev neposrednega stika slovenskega teritorialnega morja z mednarodnimi vodami Jadrana zgolj ob uporabi načel mednarodnega prava, bi namreč Slovenija morala imeti v svoji posesti kopno vsaj do Savudrije. Česar pa ne bo mogla dokazati. In prav zato je vsakršno odlašanje, skupaj s predlogi po 'odlogu' priprave izhodišč za arbitražo s strani Slovenije, neresno. Mednarodni skupnosti pošilja signal, da Slovenija celo 22 let od osamosvojitve ne ve, kaj hoče in kje so njene južne meje. Popravki, ki vključujejo ozemlja, ki nikoli niso bila pod slovensko jurisdikcijo, pa so ob tem samo škodljivi, ker bo z navajanjem nekredibilnih argumentov Slovenija pred arbitražnimi sodniki spodkopala tudi kredibilnost ostalih, nespornih argumentov in dokazov.

Predlog okrnjene vlade se torej nagiba k temu, za kar smo mislili, da je po odločitvi Ustavnega sodišča o arbitražnem sporazumu in referendumski potrditvi istega že davno pokopano - k oživljanju potrebe po vključevanju načela 'zunanje pravičnosti' v sporazum. V to spada sklicevanje na argument o krivični 'menjavi' slovenske manjšine za danes 'hrvaške otoke in obalo' in podobno. Dejstvo, da v arbitražnem sporazumu ni 'zunanje pravičnosti' in argumentov, ki jih navaja tudi Zavod 25. junij, pa sta večkrat kritizirala predvsem nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel in Janez Janša.

Načelo 'zunanje pravičnosti' je sicer predvsem iznajdba srednjeveškega in gospodarskega prava, v sporih med državami pa z njim niso zabeležili kakšnih posebnih uspehov. Edini večji uspeh je bila določitev meje med Bolivijo in Paragvajem sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, ki jo je doseglo šest latinskoameriških predsednikov. V nekaterih primerih pa je odločanje po tem načelu zaradi njegove nejasnosti celo prepovedano, na primer v pogodbi med Eritrejo in Etiopijo, po kateri je bila ustanovljena komisija za določitev meje. Ob tem je sedanje kompliciranje Janše in njegove okrnjene vlade še toliko bolj nerazumljivo tudi zato, ker si prva janševa vlada (2004-2008) za 'zunanjo pravičnost' sploh ni prizadevala v svojih pogajalskih izhodiščih za srečanje Janša-Sanader avgusta leta 2007, in tega ni omenjala niti med dogovorom Janša-Sanader leta 2007.

Pošiljanje memoranduma za arbitražo o meji s Hrvaško v parlament je zato tudi poskus očrnitve uspeha prejšnje vlade Boruta Pahorja. Takšno ravnanje hkrati drastično znižuje ugled oziroma 'reputacijo' Slovenije. Učinek reputacije je preprost – država z dobro reputacijo bo v očeh drugih držav ocenjena kot zanesljiv partner, država, ki svojih obveznosti ne izpolnjuje, pa kot slab. To ni edini učinek reputacije. Ko država prekrši svoje zaveze, se na prvi pogled ne zgodi nič in država kršilka jo uspešno odkuri s svojim plenom – dobičkom zaradi kršitve dogovora. Toda druge države to ravnanje zabeležijo. Slovenska vlada s tem korakom sprejema še eno odločitev, ki škodi državi in s tem dokazuje, kako zelo nujno je, da vajeti v državi čim prej prevzame drugačna vlada.