Politika varčevanja ustvarja višji dolg

Velika Britanija, ki z zahtevami po »rezih« v Bruslju pravkar povzroča preglavice vsem ostalim članicam EU, je dober primer napak, do katerih lahko privede drastično varčevanje države

V ameriškem New Yorkerju je objavljen zanimiv članek o tem, kako slaba je sedanja politika strogega varčevanja, ki jo ubirajo skoraj vse evropske vlade. John Cassidy opozarja, da ZDA nikakor ne bi smele po poti Velike Britanije, ki že od prevzema oblasti s strani konservativca Davida Camerona zmanjšuje državne izdatke in dviguje davke, pri čemer so rezultati precej katastrofalni – tako za navadne Britance kot za javne finance.

Prav to kaže tudi najnovejša analiza londonskega Inštituta za fiskalne študije (IFS), ki velja za priznano in neodvisno institucijo. IFS v svoji analizi 'zelenega proračuna' ugotavlja, da kljub triletnemu strogemu varčevanju državni dolg sploh ni manjši, prav nasprotno, še vedno se povečuje. In to do te mere, da si bo naslednje leto britanski finančni minister oziroma 'kancler' moral sposoditi 65 milijard funtov, torej novih pet odstotkov britanskega bruto družbenega proizvoda. Luknja v državni blagajni je celo tako velika, da je povsem možno, da bo vlada do leta 2015, ko bodo naslednje volitve, prisiljena uvesti nove davke. Kar za popularnost vlade prav tako ne bo zelo dobro.

Celo podporniki vlade izgubljajo živce. »To je res resnično obupno stanje, ki zahteva hitro in odločno akcijo,« je razmere v konservativnem Daily Telegraphu opisal kolumnist Jeremy Warner in priznal, da Velka Britanija živi v »najslabšem od vseh svetov«: z gospodarstvom na ničelni stopnji rasti, zelo očitnimi rezi glede kvalitete in obsega javnih uslug in z ničelnim napredkom glede državnih dolgov. Ko sta namreč finančni minister George Osborne in premier David Cameron prevzela vodenje države maja leta 2010 in uvedla drastične ukrepe varčevanja, se je gospodarstvo že nekoliko pobiralo iz velike recesije, ki je nastopila dve leti prej. Do konca leta 2011 je gospodarstvo znova zdrsnilo v recesijo, v kateri je še danes. Le v zadnji četrtini leta 2011 je gospodarstvu šlo nekoliko bolje, predvsem zaradi Olimpijskih iger, ki so bile v Londonu.

Zaradi vnovične recesije je nato strokovnjakom ostalo le, da se prepirajo o tem, ali je gospodarstvo v recesiji z 'dvojnim' ali pa celo z 'trojnim' dnom. Toda to ni dovolj: George Osborne je napovedoval rast, te pa sedaj ni od nikoder. In zato ni nenavadno, da je njegov šef David Cameron v zadnjih dnevih tako živčen in da tako nepopustljivo zahteva reze tudi v evropski skupni blagajni, kar je opazno prav ob pogajanjih o novi finančni perspektivi oziroma o proračunu EU v Bruslju.

Vse to pa se je zgodilo kljub temu (oziroma prav zato), da je vlada bistveno omejila trošenje in to po podatkih IFS-a v povprečju celo za več kot deset odstotkov. Pri tem pa je potrebno poudariti, da so bili v Veliki Britaniji javno zdravstvo (za razliko od Slovenije), del izobraževalnih programov in del sredstev mednarodne pomoči izvzeti iz programa varčevanja, kar pomeni, da so bili rezi na drugih področjih še toliko večji. Toda prav zato se je zgodilo pričakovano – tudi prihodki države so se drastično zmanjšali, nezaposlenost pa se je bistveno povečala. Proračunski deficit zato ostaja prevelik, glede na to pa je tudi državno trošenje še zmeraj – previsoko.

In tako se spirala rezanja in zmanjševanja lahko znova nadaljuje – kako daleč, tega ne ve nihče. »Britanske izkušnje kažejo da politika varčevanja, ki se uvede ne glede na stanje gospodarstva pogosto vodi še do večjega zadolževanja države in novega kopičenja dolga, ne pa do manjše zadolženosti. V zadnjih letih smo lahko videli podoben razvoj dogodkov v Grčiji, Irski in Portugalski, sedaj pa tudi v Italiji in Španiji. Kljub temu pa mnogi zagovorniki varčevanja ne želijo priznati svoje napake,« opozarja Cassidy.

Vendar pa v zadnjem času tako IMF (sklad je priznal, da je učinke varčevanja podcenil za 300 odstotkov) kot OECD, ki v zadnjem poročilu opozarja na potrebo po 'fleksibilnosti finančnega okvirja' oziroma da je potrebno zmanjšati reze državnih programov, zadolževanju na trgu obveznic in napihovanju balona deficita, dokazujeta, da se politika finančnih institucij spreminja. »Če povemo na kratko: če ste že v luknji, potem nehajte kopati,« sklene John Cassidy svoj prispevek.