To naj bi bil kristjan?

Ko je leta 2005 Ratzinger postal papež, sem srčno upala, da bo zmožen premagati dvatisočletno zgodovino cerkve, zaznamovano z zatiranjem, vojnami, s sovražnostjo do žensk in homoseksualnosti ter z zavračanjem spolnosti.

Ratzingerja sem spoznala med študijem v Münchnu v letih 1953/54. Spomnim se ga kot nežnega, odprtega, skromnega, inteligentnega, aseksualnega, simpatičnega mladeniča. Zato sem bila še toliko bolj pretresena, ko sem spremljala njegove prve nastope in ukrepe po izvolitvi za papeža.

V govoru v Regensburgu je pod krinko znanstvenega navedka užalil celoten muslimanski svet, a je tudi po kritikah z vsega sveta odločno odklanjal vsa nova spoznanja.

Po muslimanih je pozornost namenil Judom in nedvoumno povedal, da moramo vsi moliti za njihovo spreobrnjenje. Med nadaljevanjem svojega verskega zanosa je protestantom vnovič očital, da sploh niso cerkev.

Ko je uspešno dokončno ohromil medverski dialog, je nadaljeval s prikrivanjem pedofilskih škandalov, in sicer podobno, kot je že leta 2001 pisal vsem škofom na svetu v latinskem pismu De delictis gravioribus (O težkih hudodelstvih). Tega pisanja, v katerem škofom grozi z izobčenjem, če bodo primere zlorab, ki jih je zagrešil kler, prijavljali državnim organom, ni nikoli preklical. V pismu je poudaril, da ima »kongregacija za verski nauk kot apostolsko sodišče izključno sodno pristojnost za prekrške proti morali«. In še naprej je vso pozornost namenjal prikrivanju pedofilskih škandalov. Prav zaradi tega se je končalo sodelovanje med kriminologom profesorjem Pfeifferjem in nemškimi škofi, ki naj bi pojasnilo primere pedofilije.

Papež Benedikt je prvi papež, ki je izustil besedo kondomi, vendar se je pri tem strogo navezoval na svojo knjigo Luč sveta iz leta 2010, torej jih omenja v zvezi z moškimi prostituti; ženam, katerih možje so zboleli za aidsom, pa kondome ne le prepoveduje, temveč jim celo zagrozi z večnim peklom, če bi jih uporabljale. Namesto da bi ravnal kot Jezus, ki je pridigal, da je treba ljubiti svoje sovražnike in delati dobro tistim, ki nas sovražijo, je svoj rojstni dan slavil z G. W. Bushem, ki mu je bil zaradi zagovarjanja pravic zarodka pomagal k zmagi na predsedniških volitvah. Bush je bil pozneje na obisku pri papežu, po njem pa je izjavil: »O vojni se nisva pogovarjala.«

Ker je Benedikt več kot 30 let popolnoma nadzoroval cerkvene strukture, sem glede izvolitve novega papeža črnogleda. Vsi sedanji kardinali so njegovo ustrežljivo orodje, lutke in ploskači.

Ker je leta 1981 postal šef kongregacije za verski nauk – nekdaj imenovane inkvizicija –, je v Vatikanu v resnici vladal že od tega leta. Vse, zaradi česar sem se 26 let jezila in kar sem pripisovala Janezu Pavlu II., je v resnici Ratzingerjevo delo. Medtem ko je bil Janez Pavel kot prijazni potujoči papež na poti, je Ratzinger pomagal najbolj reakcionarnim in do žensk sovražnim krogom v katoliški cerkvi, to je Opusu Dei. Kot papež je nato šel celo tako daleč, da je v nedrje svoje cerkve spet sprejel ljudi, ki so zanikali holokavst, na primer škofa Williamsa, in sicer pod pretvezo vnovične enotnosti cerkve. Poleg tega je po letu 1981, torej več kot 30 let, za vse na novo imenovane škofe in kardinale postavil svoje klone. Tako se je po vsem svetu obdal s plačanimi ploskači.

Lahko bi rekli, da so se vse grozljive tendence, ki so se v cerkvi razvijale zadnjih dva tisoč let, z Benediktom še okrepile. Polastil se je celo plahih zametkov reform, kot je drugi vatikanski koncil, in jih obrzdal. Cerkev je pod njegovo egido postala nekakšna monistična diktatura.

Ker je Benedikt več kot 30 let popolnoma nadzoroval cerkvene strukture, sem glede izvolitve novega papeža črnogleda. Tako rekoč vsi sedanji kardinali so njegovo ustrežljivo orodje, lutke in ploskači, zato se mi zdi skoraj nemogoče – in bi bil čudež božji –, če bi za papeža izbrali pravega kristjana. Kristjana, ki je to v Kristusovem smislu, v smislu ljubezni do bližnjega, miru in upanja; pridigarja brez groženj o večnem peklu, ki ne bo sovražen do žensk in ljudi. Papeža, ki svojega ledeno hladnega sistema ne bo enačil z bogom in s tem boga napravil za demona, temveč papeža, ki bo z božjo ljubeznijo spravil ljudi.

Pesnik Jean Paul, je napisal, da si ljudje sebe očitno sploh ne upajo predstavljati kot nesmrtne, saj bi sicer na Zemlji uživali drugačna nebesa, kot jih imajo, namreč resnična nebesa v objemu dragih ljudi, ki bi večno ostali v njihovih srcih, lažje bi prenašali tuzemsko gorje, ker bi radostno gledali na starost in smrt kot na večerno zarjo in lunin sij naslednjega svita. In stari, s prežvečenimi novicami Zemlje prenasičeni človek bi umrl v pričakovanju novega čudeža.

*Uta Ranke-Heinemann, 1927, prva ženska profesorica teologije. Članek je napisala posebej za Mladino.