Kaj naj bi bil danes socializem?

Dr. Primož Krašovec, sociolog

1. 3. 2013  |  Mladina 9  |  Komentar

Oboje, definirati socializem in razmišljati o konkretnih korakih na poti do njega, je danes dvojno težavna naloga. Prvič zato, ker sama omemba socializma nujno sproži niz neprijetnih spominov in asociacij, od političnega nasilja do grotesknih težav s koordinacijo ekonomskih virov, vrst v trgovinah, kroničnega pomanjkanja ter duhamorne kominternovske politične ideologije in retorike. Drugič pa zato, ker opredeljevanje političnih akcij in form, potrebnih za doseganje nekega novega socializma, v času, ko je realna politična moč svetovne levice (z nekaj pomembnimi izjemami) zreducirana na boj za socialne in delavske pravice, ki jih že imamo, s predlogi za njihovo blago širitev, pomeni tesnobo zaradi nedoločne ogromnosti ciljev, o kateri je pisal Marx.

Poleg tega vsako določanje poti v socializem na način sestavljanja seznama ciljev in metod za doseganje teh ciljev tvega ponovitev ene od temeljnih težav zgodovinskih socializmov – avantgardne vloge partije kot »glave« delavskega gibanja, razsvetljene intelektualne elite, ki izdaja direktive, delavske množice pa jih le izvršujejo. Kako odlično je to delovalo v praksi, duhovito opiše Ernest Mandel: na Kitajskem so v sedemdesetih letih postavili ogromno novo tovarno, a pozabili napeljati elektriko, in v futurističnem proizvodnem obratu niso nikoli pognali strojev.

Kako se torej, ob upoštevanju navedenega, lotiti vprašanja definicije socializma samega in poti do njega? Oziroma, morda še korak nazaj, zakaj si danes sploh prizadevati za kakršenkoli socializem? Mislim, da je edini pravilni odgovor, da vprašanje postavimo drugače oziroma ga obrnemo: kaj so ključne težave kapitalizma? Kaj je tisto, zaradi česar se ogorčene množice zbirajo na ulicah in trgih vsega sveta? Teh težav ni težko našteti: ciklične krize, kronična brezposelnost, revščina, brezdomstvo, brezperspektivnost, odtujenost, potrošniška plehkost, beda komercialne kulture, parlamentarni cirkus, korupcija ...

Kako rešiti te težave? Če razmišljamo neposredno, brez omejitev, ki nam jih postavlja vladajoča ideologija, po kateri je svet, ki obstaja, nujen in edini mogoč, so rešitve zelo preproste. Brezposelni naj dobijo službe, brezdomci dom, revni denar.

Težava ni v tem, da bi bile rešitve problemov kapitalizma nezamisljive, preveč zapletene ali da bi jih, kot pogosto trdijo zagovorniki kapitalizma, blokiralo nekaj, kot je »človeška narava«, temveč v tem, da so znotraj kapitalizma neizvedljive. Obstaja dovolj hiš in stanovanj, da bi lahko vsak imel dom – a na primer v Ljubljani na tisoče stanovanj ostaja praznih. Obstaja dovolj proizvodnih zmogljivosti za polno zaposlenost, toda podjetja propadajo in pisarniški prostori samevajo, brezposelnost pa narašča.

Zakaj kapitalizem ne more rešiti svojih kroničnih socialnih in političnih težav? V nasprotju z nekaterimi danes prevladujočimi predstavami ne zato, ker politiki ali direktorji ne bi bili pošteni ali imeli pravih vrednot, ali zato, ker v resnici nimamo pravega, temveč pajdaški kapitalizem, temveč zato, ker družbena distribucija v kapitalizmu ni organizirana glede na dejanske človeške potrebe, temveč glede na to, katere dejavnosti in kateri izdelki potencialno prinašajo dobiček.

Prioriteta nove politične forme mora biti predvsem politična mobilizacija in aktivacija množic ter vzpostavljanje novih oblik družbene organizacije.

Če stanovanj ni mogoče dobičkonosno prodati, ostajajo prazna. Če ni mogoče proizvajati z dobičkom, mirujejo tudi proizvodne zmogljivosti – ne glede na stopnjo brezposelnosti ali to, da potrebe, ki naj bi jih ti izdelki zadovoljevali, zaradi znižane profitabilnosti in investicijskega krča niso prav nič manjše. Da bi dosegli univerzalno pravico do dostopa do družbenih produktivnih sil, da bi odpravili revščino in brezdomstvo ter kulturno in intelektualno bedo, značilni za kapitalizem, da bi presegli korupcijo in uresničili demokracijo, moramo onkraj kapitalizma.

To, kar naj bi bil ta onkraj, lahko imenujemo tudi socializem. Nova evropska levica v svojih programskih dokumentih govori o demokratičnem socializmu. Nekateri marksisti, ravno zaradi slabih zgodovinskih izkušenj in neprijetnih asociacij na socializem, raje o komunizmu. Nekaterim je ljubše poimenovanje neposredna ali resnična demokracija. A poimenovanje ni ključno, ključno je najti način organizacije družbene produkcije tako, da bo ta usklajena z družbenimi potrebami, demokratična in vključujoča, ter odpraviti prisilno odvečnost oziroma ločenost od lastnih produktivnih zmožnosti (ki se v kapitalizmu imenuje brezposelnost) in ločenost od dostopa do družbenih produktov (ki se v kapitalizmu imenuje revščina).

Vprašanje niti ni toliko, kaj storiti, temveč kako to storiti. Večina vstaji naklonjenih medijev zdaj pritiska na vstajnike, naj čim prej ustanovijo novo stranko. Brez tega, pravijo že vidno neučakani komentatorji, se bo energija vstaje izgubila in bodo protesti zaman.

A energija vstaje se ne porazgublja toliko zaradi odsotnosti nove stranke, temveč predvsem zaradi »kulturalizacije« vstaje, ki nevtralizira njeno na začetku precej eksplozivno energijo in zanesenjaštvo ter ju kanalizira v predvidljive in politično nenevarne vzorce. Temporalnost grajenja nove politične organizacije, ki bo sposobna uresničiti novi socializem (ali kakorkoli že to imenujemo), je drugačna od temporalnosti medijskega poročanja, ki potrebuje in ves čas išče nekaj novega in vznemirljivega in senzacionalnega. Tudi če bo do vznika nove – recimo ji socialistična – politične organizacije minilo nekaj mesecev (ali let) medijsko manj zanimivega, a politično toliko usodnejšega organizacijskega in drugega pripravljalnega dela, to ne pomeni, da so bili protesti zaman.

Vprašanje stranke je taktično-tehnično vprašanje: kako intervenirati v sedanji politični prostor in kakšni so predvideni učinki te intervencije. Nova stranka se lahko pri tem izkaže za koristno. A sama po sebi ne spremeni ničesar – ključna je invencija nove politične forme, ki lahko, če za to obstajata priložnost in potreba, v prostoru državne politike nastopa kot stranka. Prioriteta te nove politične forme ne smejo biti parlamentarni odstotki, temveč predvsem politična mobilizacija in aktivacija množic ter vzpostavljanje novih oblik družbene organizacije, ki so lahko zametki nove družbe znotraj stare. To bi pomenilo organizacijo kooperativ in demokratičnih podjetij ter boj za demokratizacijo že delujočih podjetij (in finančnih ustanov); boj za debirokratizacijo socialnih in drugih javnih institucij ter njihovo približanje dejanskim družbenim potrebam; pritisk na mestne občine, naj resocializirajo stanovanjsko politiko itn.

Stranka v teh bojih ne sme biti cilj ali, kot konec osemdesetih let, fetiš, lahko pa je priročno sredstvo s čisto pragmatičnega vidika. Lahko, denimo, pride prav pri resocializaciji državnega in občinskih proračunov, ki so zdaj vojni plen v parlamentarnih bitkah. Ne gre za to, da bi na hitro, še preden je gibanje razvilo ustrezne kapacitete, ustanovili stranko, si potem zadovoljno meli roke, se nastavljali fotografom in prevzetno godli, da le ni bilo vse zaman, ker se je končno našel nekdo, ki je dovolj resen in odgovoren, da naredi ta korak, nato pa neslavno potonili v somraku parlamentarnih intrig, in tudi ne za to, da bi vzpostavili skladišče za osemdesetaške veterane, ki niso našli priložnosti za politično kariero v »levem trojčku«. Potencialna nova leva stranka – oziroma stranka novega tipa po zgledu Sirize ali Die Linke – bo pri svojem boju za socializem uspešna toliko, kolikor ji bo uspelo preseči napake socialističnih strank preteklosti in izogniti se zdrsu v parlamentarno dekadenco postsocialistične dobe.