Kako jezik vpliva na varčevanje

Morda bi bilo nekega dne tudi zanimivo ugotoviti, kako slovenski jezik vpliva na ekonomski razvoj države

Način našega sporazumevanja ima pomemben vpliv tudi na naše ekonomske odločitve in zaznavanje naše okolice. To dejstvo je potrdilo več študij. Ekonomist Keith Chen je na to dejstvo nedavno opozoril v svojem predavanju. »Če želiš v kitajskem jeziku reči to je moj stric, potem jezik sam od tebe zahteva, da poveš tudi s katere strani je ta vaš stric, ali je z vami v sorodu zaradi poroke ali rojstva in če gre za brata vašega očeta, ali je starejši ali mlajši. Vse te informacije so obvezne. Kitajščina mi ne omogoča, da bi jih izpustil. Še več, če želim pravilno govoriti kitajsko, potem me jezik ves čas prisiljuje, da razmišljam o tem.«

To vprašanje je Chena vzpodbudilo k raziskavi, ali obstaja povezava med tem, kako govorimo in kako se obnašamo na področju gospodarskih odločitev. Zato je naredil raziskavo, ki jo podrobno opisuje tudi v svojem blogu, s katero je želel ugotoviti, kako jezik vpliva na varčevanje. Ugotovil je, da obstaja pomembna razlika med ljudmi, ki govorijo v jezikih, ki poznajo prihodnjik (oziroma ki poznajo preteklik, sedanjik in prihodnjik) in jeziki brez prihodnjika, kot je na primer kitajski jezik, ki uporablja enake fraze za opis preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ob analizi velikega števila podatkov je ugotovil velike ekonomske razlike, povezane z jezikom.

Ljudje, ki govorijo v jezikih brez prihodnjika, imajo za 30 odstotkov več možnosti, da bodo varčevali, za razliko od tistih, ki govorijo jezike, ki poznajo prihodnjik, kar na koncu ljudem prinese 25 odstotkov več prihrankov ob upokojitvi za skupino ljudi, ki ne ločujejo med časi. Chenova razlaga je naslednja: če govorimo o prihodnosti kot o nečem, kar je bolj oddaljeno od sedanjosti, potem to tako tudi čutimo kot nekaj bolj oddaljenega in smo zato manj motivirani za varčevanje v sedanjem času zaradi finančne varnosti v nekem časovno oddaljenem obdobju. Popolnoma drugače je pri govorcih v kitajskem jeziku, za katere je prihodnost blizu oziroma enako pomembna kot sedanjost.

Do podobnih sklepov so prišli znanstveniki tudi v aboridžinski skupnosti Pormpuraawans. Za to skupnost je značilno, da ne uporabljajo oznak levo ali desno, pač pa npr. severovzhodno ali jugozahodno. Približno tretjina prebivalcev na zemlji uporablja podoben način označevanja položaja v prostoru. »Rezultat tega neprestanega besednega treninga je to, da imajo uporabniki teh jezikov izjemno dobro sposobnost zavedanja svoje orientacije v prostoru in to celo v neznanih pokrajinah,« piše v Wall Street Journalu profesorica psihologije Lera Boroditsky, strokovnjakinja za lingvistično-kulturna vprašanja. Ob raziskavah skupnosti Pormpuraawans so raziskovalci ugotovili, da so domačini, ki so govorili jezik 'kuuk thaayorre' instinktivno vedeli ne samo, v katero smer so obrnjeni, pač pa so lahko narisali tudi slike svojega gibanja od vzhoda proti zahodu. V istem članku Boroditsky navaja, da se v angleškem jeziku pogosto reče, da je nekdo 'razbil vazo', čeprav je šlo za nesrečo, medtem ko govorci španskega in japonskega jezika raje povedo, da se je vaza 'razbila sama'.

Boroditsky nato opiše raziskavo svoje študentke Caitlin Fausey, ki je dokazala, da so si uporabniki angleškega jezika veliko bolj pogosto zapomnili tiste, ki so počili določene balone, zlomili jajca ali polili pijačo v videu, ki so jim ga prikazali, kot pa španski in japonski opazovalci. Ugotovili so tudi povezavo med agenti in pravosodjem, ki uporabljajo angleški jezik in ki bolj pogosto iščejo krivce in se manj ukvarjajo s povrnitvijo škode žrtvam.

Chen opozarja tudi na našo sposobnost razpoznavanja barv, povezano z jezikom. Študija iz leta 1954 je ugotovila, da imajo uporabniki jezika zuñi, ki nima posebnih besed za oranžno in rumeno barvo, težave pri njunem ločevanju. Po drugi strani pa so po raziskavah študije iz leta 2007 govorci ruskega jezika, ki poznajo posebni besedi za svetlo modro (goluboy) in temno modro (siniy) boljši pri ločevanju med obema barvama od angleških govorcev. V hebrejščini je na podoben način zelo pomemben spol, medtem ko finski jezik spola sploh ne označuje. In zato otroci, ki govorijo hebrejščino, svoj spol med odraščanjem ugotovijo leto dni pred otroci, ki se učijo govoriti finsko.

Morda bi bilo nekega dne tudi zanimivo ugotoviti, kako slovenski jezik vpliva na ekonomski razvoj države, kakšen vpliv imajo narečja na državno politiko, na varčevalne ukrepe ali pa celo na razumevanje zakonskih in drugih osebnih zvez med ljudmi. Slovenski jezik je namreč eden najbolj arhaičnih jezikov v Evropi in tudi nasploh. Je edini, ki med uradnimi jeziki Evropske Unije pozna dvojino, zraven tega pa ima največ narečnih skupin in narečij glede na število prebivalcev, ki ga uporabljajo kot svoj materni jezik.