Kamnolom in protesti

Pučišća so, gledano iz Splita, tisti skrajno levi rt otoka Brača, ki se kot bel odprt zob blešči prek Braškega kanala, znan po velikem kamnolomu, o katerem se med ljudmi spletajo številne legende. Tiste starejše govorijo, da je prav z belim kamnom iz njega palačo sezidal rimski cesar Dioklecijan, nato pa so si ga v Belo hišo vgradili še Američani, novejše pa, da je nekdanji tenisač Bruno Orešar za svoje dosežke v tenisu od pokojnega predsednika Tuđmana v dar dobil ravno ta, pučiški kamnolom. Bruno naj ga ne bi bil dobil kot nagrado za vse v karieri osvojene točke in nize, kakor ste verjetno zmotno pomislili, ampak ravno nasprotno: za vse, ki mu jih med prijateljskimi partijami s pokojnim predsednikom ni uspelo osvojiti. Novejša legenda pravi, da je nato Orešar kamnolom obremenil s hipotekami za velika posojila, ki jih je pri bankah jemal za svoje vse po vrsti neuspešne projekte, in ga tako uspešno spravil v stečaj. V Pučišćih na otoku Braču so se nato lani spomladi v živo odigrale mokre sanje vseh pravih levičarjev, antiglobalistov, anarhistov in drugih zagrizenih nasprotnikov kapitala. Delavci so zasedli kamnolom in stečajnega upravitelja, ki naj bi bil osumljen zlorab pri prejšnjih stečajnih postopkih, niso hoteli spustiti v podjetje. Njihova zasedba delovnih obratov je trajala tako dolgo, dokler niso sodišča v Splitu prisilili, da je upravitelja razrešilo in imenovalo novo stečajno upraviteljico. Zgodila se je torej ljudska volja. Zasedba, ki je bila izraz protesta, je bila uspešna.

Pogled od blizu pa ponudi še drugo plat zgodbe. Ker stečajni upravitelj ni mogel v prostore družbe, ni mogel opraviti osnovnih stečajnih opravil, med katerimi je tudi ureditev statusa delavcev. Delavci propadlega kamnoloma, ki že pred uvedbo stečaja nekaj mesecev niso prejemali dohodkov, so tako ostali prikrajšani tudi za nadomestilo za čas brezposelnosti, ki bi jim pripadalo po odpovedi delovnega razmerja v podjetju v stečaju, nekateri pa celo za pokojnino, saj ni bilo mogoče zaključiti delovnega razmerja. Takoj ko so se pojavila prva trenja med samimi delavci glede smiselnosti nadaljnje zasedbe podjetja, so vodje upora pokazali, da prav veliko nasprotovanja v »svojem« okupiranem kamnolomu ne bodo dopuščali. Sindikalni voditelji, ki so se v medijih kazali kot branitelji brezpravnih delavcev, so se v maniri Orwellovega Napoleona prav te brezpravne delavce lotili braniti tudi pred njihovim lastnim – seveda napačnim – mnenjem. Tako so se v senci groženj s surovo fizično močjo (te pa med delavci v kamnolomu, verjemite, nikoli ne manjka) prebivalci mesteca, ki šteje komaj nekaj več kot 2200 duš, nehali pogovarjati in so drug drugega le še sumničavo opazovali izpod obrvi.

Delavci so zasedli kamnolom in stečajnega upravitelja niso hoteli spustiti v podjetje. Z zasedbo so sodišče v Splitu prisilili, da ga je razrešilo in imenovalo novo stečajno upraviteljico.

Kot se v podobnih primerih rado zgodi, vodjem upora kmalu niti nova stečajna upraviteljica, ki so jo najprej pričakali z rožami, ni bila več pogodu, zato so, skladno s sloganom vsi stečajni upravitelji so sovražniki, vsi delavci so prijatelji zahtevali še njeno razrešitev, saj naj bi v prihodnje kar sami vodili posle v kamnolomu. Na koncu zgodbe je sodišče, tudi ob pomoči specialnih policijskih enot, uveljavilo svoje pristojnosti in stečajni upraviteljici omogočilo, da je opravila delo. Danes, nekaj spektakularnih policijskih akcij, nekaj razbitih šip na oknu županove hiše in nekaj romantičnih, z dalmatinsko pesmijo prežetih delavskih pohodov kasneje, naj bi podjetje, ki je sicer v stečaju, ponovno zaposlovalo. Dobilo je že toliko novih naročil, da je moralo spet zaposliti že več kot 100 od 198 delavcev, kolikor jih je bilo zaposlenih v času uvedbe stečaja.

Zakaj bi bila zgodba o delavskem uporu v nekem kamnolomu na otoku Braču danes zanimiva za nas v Sloveniji?

Meni je prišla na misel ob opazovanju razvoja ljudskih protestov, ko sem se vprašal, kam nas lahko na koncu zgodbe pripeljejo. Najprej naj povem, da menim, da so bili vsi do sedaj videni protesti, zaradi očitne popolne izgube stika s stvarnostjo, ki ga je pretrpela sedanja politična garnitura, tista na vladi in tudi tista v opoziciji, brez dvoma nujni. Kako namreč drugače pojasniti obnašanje vseh pri nečednih poslih zasačenih političnih veljakov, ki nam z obema rokama do ramen v marmeladi poskušajo dopovedati, da v resnici pred očmi nimamo tistega, kar se nam zdi, da vidimo, ampak nekaj čisto drugega. Vsi samo zmotno mislimo, da gledamo podobe skorumpiranih politikov, ko pa pred našimi očmi ves ta čas stojijo novodobni mučeniki, ki izključno v naše skupno dobro prenašajo vso to krivično gonjo zoper njih. Spominjajo me na moje znance, ki so me bodisi želeli vključiti v kak Catch the cash ali pa mi prodati tono Diamondovih čistil. Vedno sem jih že po prvih dveh stavkih vprašal, ali mi nameravajo risati piramide, oni pa so me tudi po tem, ko je bila piramida že prav lepo narisana na papirju, ne da bi trenili z očesom, prepričevali, da ni nobene piramide in kaj sploh blodim o nekih piramidah. V takem položaju se mi je vedno zdelo, da bi si ta, če parafraziram mojstra Dežulovića, diamond silver kurac palac manager, ki sedi pred mano, me gleda v oči in hoče iz mene narediti popolnega kretena, res zaslužil eno krepko okrog ušes. In prav to so protesti, ki smo jim priča: zaušnica prodajalcem megle, ki so iz vseh nas skupaj poskušali narediti popolne kretene. So edino sredstvo za kolektivno streznitev, ki jo bomo – glede na res plebiscitarno izraženo željo ljudi po odhodu celotne politične garniture, ki je z binarnim prikazovanjem stanja v družbi, po katerem naj bi nam bili na voljo le dve skrajnosti, in sicer neoliberalni kapitalizem na desni in neosocializem na levi, zgolj ustvarjala kalno vodo, da bi sama čim okretneje plavala v njej – očitno prej ali slej doživeli. Če je v kakofoniji najrazličnejših protestnih zahtev mogoče najti kakršenkoli skupni imenovalec, potem je to ravno sporočilo, da je bila skupna igra deli in haraj, ki sta se jo z nami usklajeno igrala oba pola aktualne politične nomenklature, dokončno spregledana. Zato protestniki zahtevajo: odidite vsi, pri čemer morda niti ne mislijo vseh posameznikov v sedanjem političnem establišmentu, ampak bolj opustitev dosedanjih praks političnega delovanja.

Glasovi protestnikov so danes veliko manj ubrani kot takrat, ko so protestirali proti obstoječemu.

Tu je po mojem tudi skrajni domet protestov: da pokažejo odločno nasprotovanje dosedanjemu ravnanju nosilcev politične in gospodarske moči v državi. Tako kot v opisanem primeru, ko je imel upor delavcev v kamnolomu smisel le do trenutka, ko je lastnikom, sodstvu ter bodočim stečajnim in drugim upraviteljem postalo jasno, da delavci ne bodo več prenašali kakršnihkoli malverzacij na svoj račun. V trenutku, ko so se vodje upora na enak način želeli lotiti še upravljanja kamnoloma, pa se je zadeva prekucnila v neproduktivno in celo nevarno fazo. Tudi vseslovenski protesti s padcem Janševe vlade prihajajo v fazo, ko njihovi bolj ali manj prepoznani voditelji in glasniki poskušajo oblikovati nekakšne alternative sedanjim politikam in strankam. V tej fazi so glasovi protestnikov veliko manj ubrani kot takrat, ko so protestirali proti obstoječemu, kar je logično, saj množica na ulici ni ravno primerna oblika za odločanje ali celo domišljanje novih politik. Tako kot je upor delavcev v kamnolomu zares pokazal dobre rezultate šele v delu z zakonom predvidene institucije stečajne upraviteljice, bi se tudi rezultati vseh slovenskih vstaj v resnici morali pokazati prav v prihodnjem delu institucij, zoper katere so bile vstaje usmerjene: vlade, parlamenta, sodstva. Le če bodo posamezniki, ki danes opravljajo funkcije v teh institucijah, in še posebej tisti, ki jih bodo v prihodnje, dojeli sporočilo protestov, bodo ti dosegli namen.