(Ne)varno zdravljenje

V zdravstvu se obeta pomembna novost pri predpisovanju zdravil. Da bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) po diktatu lanskega supervarčevalnega zakona prihranil pet milijonov evrov in ustavil naraščajoče izdatke za zdravila, uvaja novost: terapevtske skupine zdravil.

Zdaj imamo uveljavljen sistem medsebojno zamenljivih zdravil. Pacientu lahko zdravnik ali farmacevt v lekarni zdravilo, ki ga jemlje, zamenja za cenejše, če gre le za zamenjavo proizvajalca, pri čemer je molekula zdravila enaka. Če bo sprejet pravilnik, ki ga pripravljajo pri ZZZS, bo posebna strokovna komisija zdravila z različnimi molekulami, ki krotijo isto bolezen, združila v isto skupino. Marsikdo bo za zdravstvene težave, kot sta zvišana raven holesterola in zvišan krvni tlak, dobil nova, po sestavi drugačna zdravila, za nameček pa lahko to prinese še nov režim jemanja in nove morebitne interakcije z drugimi zdravili, ki jih jemlje. Ta bo lahko zamenjeval le zdravnik. Če bo torej farmacevt v lekarni ugotovil, da je kakšno zdravilo za posameznika neustrezno ali dražje od tistega, ki ga krije zavarovalnica, bo moral bolnik doplačati ali romati nazaj k osebnemu zdravniku po nov recept. Le v izjemnih primerih bo ZZZS posamezniku kril tudi zdravila z višjo ceno.

S staranjem prebivalstva je vse več starejših od 65 let, ki jemljejo več kot deset različnih zdravil hkrati. Če jim kar naenkrat zamenjate samo nekatera, bodo imeli ogromno vprašanj za osebnega zdravnika. Povprečen obisk pri zdravniku zdaj traja sedem minut, a se bo gotovo podaljšal, pravi osebna zdravnica dr. Nena Kopčavar Guček in dodaja, da bi bila lahko zdravnikom v pomoč programska orodja, ki bi samodejno preverila predpisana zdravila in uporabnika opozorila na neskladje s predpisi ter na morebitne interakcije. Zelo dobrodošlo bi bilo tudi okrepljeno sodelovanje s farmacevti, ki pri izdaji zdravil že zdaj pogosto preverjajo morebitne interakcije, še dodaja. Vendar so tudi lekarniški farmacevti pri nas nadpovprečno obremenjeni. Povprečno farmacevt na leto pregleda približno 25 tisoč receptov, kar je 11 tisoč več kot v Evropi, so izračunali v Lekarniški zbornici.

Pri tem se ZZZS in ministrstvo za zdravje za zdaj izmikata zamisli, da bi v programsko podporo za zdravnike in farmacevte vložila dodatna državna sredstva. Dostopnost te podpore je odvisna od finančnih zmožnosti posameznega zdravstvenega zavoda. Ne obetajo se niti akcije za osveščanje bolnikov. Pa bi bilo to po mnenju dr. Kopčavar Gučkove nujno, sicer si pacienti lahko spreminjanje receptov razlagajo kot zdravnikovo samovoljo, nenaklonjenost ali neupravičeno varčevanje, kar bistveno posega v odnos med zdravnikom in bolnikom.

Če se cene zdravil po ukrepu ne bodo uravnale, utegnejo bolniki za zdravila, ki so jih vajeni, doplačevati.

Kljub vsem vprašanjem pa uvedba terapevtskih skupin zdravil lahko prinese tudi pozitivne spremembe. V številnih evropskih državah se je takšna ureditev izkazala za učinkovito pri obvladovanju stroškov za zdravila. Nemčija in Nizozemska jo imata že več kot 20 let. Prihranki pri nas bi odprli manevrski prostor za nabavo več dražjih zdravil, kot so biološka, pravi Jurij Fürst iz ZZZS. Tudi strokovnih zadržkov glede zamenjave različnih zdravil za isto indikacijo ne bi smelo biti, saj gre pri sistemu terapevtskih skupin za zamenjevanje zdravil, ki so se pri kliničnih raziskavah in v letih rabe v klinični praksi izkazala za primerljiva po učinkovitosti in varnosti, pojasnjuje dr. Aleš Mrhar s Fakultete za farmacijo. Vprašanje je le, kdo in po kakšnih merilih določi, katera zdravila so si dovolj podobna. »Če neodvisno strokovno komisijo imenuje zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je tudi plačnik zdravil, ta ekipa ne more biti povsem neodvisna,« je prepričana mag. Barbara Stegel iz Mednarodnega foruma znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb, v katerem enako kot dr. Mrhar menijo, da bi morali obvezujoče mnenje pripraviti vsaj razširjeni strokovni kolegiji v domeni ministrstva za zdravje in/ali Komisije za zdravila pri Javni agenciji za zdravila in medicinske pripomočke, kot je to urejeno za medsebojno zamenljiva zdravila.

Logično je, da ZZZS s predlaganimi spremembami ne želi poslabšati varnosti bolnikov pri zdravljenju z zdravili, saj bi bil pri negativnih posledicah tudi plačnik sanacije težav, nastalih zaradi zamenjave zdravil. Vendar, je odločen dr. Mrhar, varnost bolnikov pri tem ukrepu ni samoumevna, niti ni pravično, da se celoten strošek varčevanja prenese samo na farmacevtsko industrijo: »Brez zaposlitve dodatnih zdravnikov in dodatnih farmacevtov in brez ustreznejšega vrednotenja njihovega dela ne bo šlo. To pa je ponovno naloga plačnika, v tem primeru Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki mora zagotoviti možnosti, da bo proces zamenjave zdravil potekal strokovno in brez dodatnih obremenitev bolnikov.«