470.000 evrov za nič?

Britanski mediji so se razpisali o velikih dohodkih, ki jih dobiva in jih bo v prihodnje še prejemala baronesa Ashton, “zunanja ministrica” Evropske unije

Čeprav so mediji po vsej Evropi v zadnjih letih polni poročil o politikih, ki so si bistveno manjšali plače – zadnja sta to storila ameriški zunanji minister John Kerry in ameriški predsednik Barack Obama, ki si je plačo zmanjšal za pet odstotkov – bo Catherine Ashton, visoka predstavnica EU za zunanje zadeve tudi po izteku mandata leta 2014 prejemala izjemno visoke dohodke. Na račun evropskih davčnih zavezancev bo namreč prejela v treh letih še 470.000 evrov, torej skoraj pol milijona evrov, ne da bi za to plačilo počela karkoli, kot poroča britanski The Telegraph.

Britanska laburistka bo namreč do leta 2017 prejemala 55 odstotkov svoje sedanje plače, torej 133.500 funtov, oziroma 156.780 evrov letno. Ob tem bodo tudi njeni dohodki obdavčeni po nižji evropski stopnji, ne pa po standardni britanski stopnji obdavčevanja visokih dohodkov. Služba za EU se bo tej britanski političarki zato vsekakor splačala veliko bolj, kot kakršnokoli delo v Združenem kraljestvu.

Uradna razlaga visokih “odpravnin” evropskih politikov po prenehanju funkcij je, da bi ta denar moral zagotavljati neodvisnost visokih funkcionarjev EU in njihovo popolno posvečenost delu vse do konca njihovega mandata. Takšni funkcionarji morajo namreč nato še 18 mesecev po prenehanju mandata v primeru nove zaposlitve prositi za dovoljenje Evropsko komisijo, preden lahko začnejo z opravljanjem novega dela. S tem naj bi se preprečili, da bi komisarji v zadnjih mesecih pred iztekom mandata predvsem iskali novo delo in se ne bi popolnoma posvetili svojemu delu.

Kljub temu so kritike zaradi visokih “odpravnin” evropskih funkcionarjev, predvsem zaradi ekonomske krize v državah članicah, vse bolj pogoste. V Veliki Britaniji so na primer nedavno uvedli celo “davek na spalnice”, ki bo zelo prizadel najrevnejše sloje družbe, saj se bo zmanjšal prihodek vsem, ki imajo v socialnih stanovanjih “sobo več” oziroma – spalnico. Poimenovanje "davek na spalnice" je domislica opozicijske laburistične stranke. Dejansko sicer sploh ne gre za davek – britanska vlada namreč predlaga, da se vsem prebivalcem, ki imajo v svojem domu "odvečne" sobe, zniža stanovanjski dodatek, dodatek, ki ga sicer prejemajo socialno ogroženi za plačilo za pomoč pri plačilu najemnine. V primeru ene odvečne sobe bo stanovanjski dodatek nižji za 14 odstotkov, v primeru dveh ali več odvečnih sob pa 25-odstoten.

Po mnenju Nacionalne stanovanjske federacije v Veliki Britaniji bo nova uredba neposredno prizadela okoli 660 tisoč zaposlenih upravičencev do stanovanjskega dodatka, kar je 31 odstotkov vseh prejemnikov pomoči. Protestniki na ulicah Velike Britanije so ob tem v zadnjih dnevih opozorili, da bo nova uredba nesorazmerno prizadela invalide in ženske, kar bi lahko pripeljalo do številnih izselitev.

Vseh teh težav evropska zunanja ministrica seveda nima. Catherine Ashton namreč prejema letno plačo v višini 287.534 funtov oziroma preko 300.000 evrov letno, kar je druga največja plača med politiki ženskega spola v svetu. Ko bi se Ashtonova leta 2021 lahko upokojila, bi imela pokojnino v višini 71.000 evrov letno, kar je trikrat več od povprečne pokojnine v Veliki Britaniji. Ni znano, da bi se Ashtonova trajno odrekla kakšnemu delu svoje plače. Znani pa so tudi drugačni primeri. Najbolj znan je primer Fernanda Luga Mendeza, paragvajskega predsednika, ki se je ob nastopu funkcije leta 2008 popolnoma odrekel plači. Njegovi inavguracijo so spremljali vsi predstavniki “levih” vlad v Latinski Ameriki, medtem ko so “desne” poslale samo odposlance. Leta 2012 so ga odstranili s funkcije po ustavni obtožbi, ki je še najbolj spominjala na državni udar. Na oblast je prišel Federico Franco. Prav zato so latinskoameriške države zahtevale vrnitev ustavnega predsednika na položaj in zagrozile s suspenzom Paragvaja iz Mercusorja in drugih organizacij. Odstranitev paragvajskega predsednika je bila podobna odstranitvi Manuela Zelayja leta 2009, ki so jo latinskoameriške države prav tako ocenile kot mehek “državni udar”. Za podobno dobrodelnost kot jo je prakticiral paragvajski predsednik, se je sicer v zadnjih letih odločilo še nekaj politikov, vendar gre večinoma za primere iz Latinske Amerike. Vse kaže, da je v Evropi beseda “solidarnost” še vedno bolj floskula kot pa politična praksa.