Sporne prodaje »leopardov« zalivskim režimom

Angela Merkel je zelo očitno spremenila tudi desetletja nespremenjeno nemško zunanjepolitično vzdržnost pri prodajah orožja režimom, ki kršijo človekove pravice

Zunanja politika nemške kanclerke Angele Merkel se je znova znašla na merku nemške opozicije, predvsem stranke Zelenih (Grünen) in socialdemokratov (SPD). Merklovi očitajo, da s svojimi prodajami orožja podpira režime, ki hudo kršijo človekove pravice. Pri tem je Nemčija, ki je v preteklosti sicer veljala za državo, ki zelo pazi, komu prodaja svoje orožje, v zadnjem času postala tretja država v svetu po izvozu oborožitve. Najnovejši nakup, ki sproža polemike v Nemčiji, je nabava 62 tankov in 24 havbic, ki jih želi majhna zalivska država Katar kupiti za svoje oborožene sile.

Katarska vojska ima samo okoli 12.000 vojakov, toda Katar je zelo daleč od tega, da bi bil nepomembna država – po svojem vplivu je v resnici prava zalivska in celo svetovna »velika sila«, saj se pod peskom te države skrivajo tretje največje zaloge plina na svetu. Voditelj države, leta 1952 rojeni emir Hamad bin Kalifa al Thani, zato vpliv države širi v vseh smereh. Katar ni samo sedež televizijske multinacionalke Al Jazeere, pač pa tudi država, iz katerega tečejo veliki denarni tokovi v podporo bolj ali manj skrajnim islamistom v številnih državah sveta, v zadnjem času pa seveda predvsem v Siriji.

Vendar pa je opozicija v Nemčiji zaradi tega dogovora zelo ostra. Ne samo zaradi zelo vprašljive politike Katarja na Bližnjem vzhodu, tudi zaradi kršitev človekovih pravic v tej državi. V Katarju namreč kar okoli 1,6 milijona tujih delavcev v mizernih življenjskih pogojih in za skromno plačilo dela za okoli 200.000 katarskih državljanov, ki na podlagi svojega državljanstva uživajo številne privilegije. Prav to Merklovi očita vodja poslanske skupine Zelenih v nemškem Bundestagu. »Človekove pravice pri izvoznih odločitvah črno-rumenih očitno ne igrajo prav nobene vloge več,« opozarja poslanka Zelenih. Več transparentnosti zahteva tudi vodja poslanske skupine SPD Rainer Arnold. Vse podrobnosti posla so namreč označene kot »strogo zaupne« . Toda če bo odločitev dokončno sprejeta, potem jo mora vlada tudi utemeljiti. To pa je seveda zelo težko, če niso znane podrobnosti tako obsežne prodaje orožja. Zato so v opozicijskih strankah že začeli z javno kampanjo, s katero poskušajo ustaviti to sporno prodajo orožja.

Vendar prodaja orožja Katarju ni edina, ki vzbuja zanimanje. Še pomembnejša prodaja nemških tankov leopardov in druge opreme v Savdijsko Arabijo, v kateri so kršitve človekovih pravic še pogostejše od podobnih kršitev v Katarju. Nemčija je Savdijski Arabiji želela najprej prodati 270 modernih nemških tankov leopard (model 2A7), nato pa se je ta številka lani dvignila celo na 600 do 800 tankov. 

Po navedbah nemškega Spiegla bi bil to »prvi primer prodaje težkega orožja neki arabski državi, ki je napovedala, da bo s svojimi nasprotniki obračunala 'z železno roko', državi, ki je poslala svoje tanke proti demonstrantom v sosednjo državo in državi, ki se po indeksu demokracije, ki ga pripravlja Economist, nahaja na 160. mestu, komaj nekaj mest nad Severno Korejo, ki je zadnja na listi«. Prodajo tankov Savdijski Arabiji je kot neprimerno ocenil tudi nekdanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher, ki ki je sicer član svobodnjaške stranke FDP. Na podoben način razmišlja tudi Horst Teltschik, svoj čas svetovalec za zunanjo politiko Helmuta Kohla, ki je odločitev o prodaji nemških tankov ocenil kot »absolutno napačno«. Vlada gleda ne vse to drugače – nemška vojska bi se zelo rada znebila okoli 250 od 500 tankov leopard 2, ta denar pa bi zelo prav prišel tudi podjetju Krauss-Maffei, ki tanke izdeluje.

Denar je zato v načrtih Berlina na prvem mestu. In v trenutku, ko so nekateri tradicionalno najbolj zvesti kupci nemškega orožja, kot je na primer Grčija, v krizi, v nemški prestolnici manj pozornosti namenjajo človekovim pravicam, več pa zaslužkom. Pri tem se vsem, ki bi razkrili podrobnosti o prodaji tankov Saudski Arabiji, grozi s kaznijo petih let zapora. Nemški poslanci v parlamentu so ob pomanjkanju informacij o tem poslu zato skorajda nemočni. Hkrati pa nemška politika do držav v Zalivu kaže tudi na dvojne kriterije. Tudi Nemčija je namreč skupaj z ostalimi evropskimi državami po obdobju podpore diktatorjem pričela podpirati spremembe režimov v obdobju »arabske pomladi«, toda s prodajo orožja Savdijski Arabiji, ki je z vojsko posredovala zoper prebivalstvo v Bahrajnu, znova podpirajo avtokrate, ki hudo kršijo človekove pravice. Zanimivo je, da prodajo tankov Savdijski Arabiji kritizira celo cerkev v Nemčiji, tako da je nemška katoliška komisija Justitia et Pax' v posebni izjavi celo ocenila, da »Nemčija ne bi smela prodajati orožje v regijah, ki se nahajajo v vojnih krizah ali režimom, ki kršijo človekove pravice«. Prav to je bila politika, ki jo je Nemčija izvajala dolga leta, ne glede na to, ali so bile na oblasti desne ali leve vlade. Teh načel sta se držala tako nekdanji kancler Helmut Kohl kot nekdanji kancler Gerhard Schröder. Vendar je Angela Merkel spremenila tudi to zunanjepolitično doktrino.