O nastanku podjetij z »naravnim« izborom

Dr. Cene Gostinčar, biotehnolog, raziskovalec

26. 4. 2013  |  Mladina 17  |  Komentar

Tekmovanje je koristno samo do neke točke, sodelovanje, za katero bi si morali danes prizadevati, pa se tam, kjer tekmovanje odpove, šele začne.
—Franklin D. Roosevelt (predsednik ZDA med letoma 1933 in 1945)

Mnogi ljudje so prepričani, da moramo podjetja v težavah brez pomisleka pustiti propasti. Tista, ki preživijo, so po njihovem naše najboljše zagotovilo za uspešno gospodarstvo in družbo v celoti. To prepričanje je napačno.

Evolucija je slepa

Charles Darwin je nastanek bioloških vrst razložil s preživetjem najbolje prilagojenih v boju za obstanek. Imitacija tega procesa v obliki vsemogočnega prostega trga naj bi delovala tudi v gospodarstvu, pa čeprav procesa nista povsem primerljiva. V nasprotju z biološkimi vrstami se podjetja ne razširjajo s potomci, v svoji prilagodljivosti niso omejena s podedovanimi značilnostmi in vsaj teoretično nimajo omejene življenjske dobe.

A te razlike niso bistvena težava. Ta se skriva drugje: evolucija z naravnim izborom ni inteligenten proces. Ni čudežna rešitev, ampak je majhen drobec uspeha v morju neuspešnih poskusov, na katere pozabljamo, ker opazimo le preživele zmagovalce. Je slepo sosledje naključij, nepredvidljivih in nepričakovanih rešitev. Zato je povsem naivno od nje pričakovati rezultate, ki bodo po nekakšnem čudežu skladni z našimi željami. Vera v nezmotljivost prostega trga je podobna poskusu, da bi vzgojili izboljšano pasmo kokoši s tem, da bi v velik kokošnjak spustili lisico. Nato bi samozavestno čakali, da se bodo čez veliko generacij kokoši razvile v odlične tekačice, ki bodo imele dobro razvita in torej za slastno pečenko nadvse primerna bedra. Kaj pa, če bi namesto tega naše potencialno kosilo postalo bolj suhljato in se naučilo leteti?

Težko je verjeti, da v dobi tehnološkega in znanstvenega napredka v ekonomiji še vedno poveličujemo tako naključen in slep proces, kot je izoblikovanje podjetij na prostem trgu. Enako ravnanje na kakšnem drugem področju bi bilo upravičeno deležno posmeha. Kar predstavljajmo si, kaj bi si mislili o gradbenem podjetju, ki bi se gradnje viadukta lotilo brez potrebnih načrtov in bi delavcem naročilo, naj dolino napolnijo z nosilnimi stebri različnih oblik in iz različnih materialov, nato pa avtocesto položijo na tiste, ki se ne bodo sami od sebe podrli.

Do podobno nesrečnih scenarijev lahko pridemo v gospodarstvu. S čim denimo lahko na trgu konkurira dvajset podjetij, ki izdelujejo dežnike? Morda se bo katero od njih specializiralo za butično proizvodnjo sončnikov iz ročno izdelane čipke za japonski trg. Takšen majhen kolektiv z visoko dodano vrednostjo bo sicer zasluženo postal svetel gospodarski zgled, ampak med deževjem si z njim ne bomo mogli prav veliko pomagati. Preostala podjetja pa si bodo prednost pred drugimi zagotavljala z zniževanjem plač, neplačevanjem prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, utajevanjem davkov, odlaganjem odpadkov v najbližji gozd. Če jih bo država omejila z zakoni, bodo proizvodnjo pač preselila na Kitajsko ali v katero drugo »podjetništvu bolj naklonjeno« državo. Na razkošnih jahtah direktorjev z milijonskimi nagradami se bodo sončili ministri in poslanci in se pogovarjali o velikih javnih naročilih dežnikov. Po verigi stečajev in prevzemov bo preživelo podjetje, ki bo najbolj surovo izkoriščalo kitajske delavce in bo razpolagalo z najbolj razpredeno korupcijsko mrežo. Ker bo medtem zraslo v močnega mednarodnega igralca, se bo s podkupninami in z armado odvetnikov uspešno branilo pred protimonopolno zakonodajo in dobičke skladiščilo na varnem v davčnih oazah. S tem bomo dosegli želeni rezultat: uspešno in nadvse konkurenčno podjetje. Nemara bomo prišli celo do poceni dežnikov. Ampak ali bo to odtehtalo družbeno ceno vseh propadlih podjetij, odpuščenih delavcev, degradiranega okolja in razbohotene korupcije?

Poskusni zajčki ekonomije so ljudje. Propadanje manj konkurenčnih podjetij vodi v uničena človeška življenja in socialne težave.

Adam Smith, škotski filozof, ki ga sicer častijo kot utemeljitelja tanke države in prostega trga, je že v 18. stoletju pisal o takšnih pojavih. Svaril je pred koalicijami podjetnikov, ki utegnejo združiti svoje interese, da bi iz kupcev iztisnili čim več denarja. Opozarjal je na nadvlado podjetništva nad političnim sistemom, ki bi omogočala zaroto industrije za izkoriščanje potrošnikov in spletkarsko vplivanje na politiko in zakonodajo. Teh opozoril njegovi občudovalci navadno ne omenjajo.

Seveda so odlike najbolje prilagojenih podjetij lahko tehnološke izboljšave, zadovoljni, visoko izobraženi in zvesti zaposleni ter dobro javno ime. Ampak vse prepogosto vidimo, kako si upravljavci namesto tega raje izberejo precej manj družbeno koristno strategijo. Če že govorimo o nekakšnem naivnem posnemanju biološke evolucije: tudi tiranozavri so bili strahospoštovanja vredna vrsta, ki se je v boju za obstanek razvila v težko premagljivo in nadvse uspešno zver. A verjetno si ne domišljamo, da so bile vrste, ki so si z njimi delile življenjski prostor, te uspešnosti pretirano vesele ali da se je zaradi nje kakovost njihovega življenja bistveno povečala.

S škodljivimi vplivi prostega trga pa se ne srečujemo le v gospodarstvu, temveč tudi na drugih področjih: v kulturi, šolstvu, zdravstvu. Kulturniki naj postanejo bolj všečni in zapustijo državne jasli, slišimo. Nedvomno bi s tem dobili bolj dobičkonosno (pop) kulturo, ampak namesto Zdravljice bi kot himno nemara prepevali katero od uspešnic z gasilskih veselic. Bomo v naslednjem koraku od učiteljev pričakovali, da se bodo ukvarjali z zasebnim poučevanjem otrok bogatih staršev, namesto da, kot menijo nekateri, v javnih šolah zapravljajo davkoplačevalski denar? Bomo od srčnih kirurgov zahtevali, naj se namesto s praznjenjem zdravstvene blagajne raje preživijo z izvajanjem samoplačniških lepotnih operacij?

V imenu uspeha

Že, že, bodo rekli zagovorniki prostega trga, ampak korupcija, davčne oaze in podobne nečednosti so anomalija, ki jo je treba odpraviti – in potem bo prosti trg izpolnil svoje obljube. Ampak kako uresničiti neoliberalne sanje o tanki državi, če pa mora država samo za odpravljanje takšnih anomalij zagotoviti cele armade inšpektorjev, varuhov potrošnikov in konkurence, tožilcev, odvetnikov ... in celotne inštitute za iskanje dirkalnih konj v mesnih lazanjah, antibiotikov v mleku, dioksinov v piščancih ter drugih domislic inovativnega in konkurenčnega gospodarstva?

Delujoč prosti trg predpostavlja, da živimo v idealnem svetu z brezhibno zakonodajo, brezpogojno pošteno politiko in enakopravnimi državami. A celo če bi bilo to res, je tu še druga težava. Ekonomija ni laboratorijska kultura mikroorganizmov, pri kateri nimamo etičnih zadržkov, če v imenu izboljšanja nekaterih lastnosti propadejo milijarde posameznikov. Poskusni zajčki ekonomije so ljudje. Propadanje manj konkurenčnih podjetij, ki jih žrtvujemo za zmago bolj konkurenčnih, vodi v uničena človeška življenja in socialne težave.

Vera v nezmotljivost prostega trga je podobna poskusu, da bi vzgojili izboljšano pasmo kokoši s tem, da bi v velik kokošnjak spustili lisico.

Pred manj kot desetletjem so naši predniki v imenu boja za obstanek in izboljšanja človeške vrste uničevali življenja domnevno manj sposobnih. A čeprav se nad takratnimi dejanji evgenikov in nacistov dandanes večinoma zgražamo, se nam današnje težnje po kaznovanju šibkih (podjetja v težavah niso vredna pomoči, brezposelnim pripisujemo nesposobnost in lenobo) ne bi smele zdeti nič bolj moralno sprejemljive, pa četudi so morda na prvi pogled manj zločinske. Ali se res lahko slepimo, da bomo družbo izboljšali s preživetjem najmočnejših na račun vseh drugih – ne da bi za to morali plačati pripadajočo ceno? Za to, da se je razvil živi svet, kakršnega vidimo okrog sebe, je moralo izumreti na milijone bioloških vrst. In znotraj še živečih vrst se od življenja vsak dan poslovi na milijone posameznikov, zato da svoj prostor prepustijo bolje prilagojenim in omogočijo nadaljnji razvoj. Seveda naravnega izbora ne moremo meriti z vatli človeške etike. Vprašanje pa je, ali nam ta etika dovoljuje posnemanje tako neusmiljenega procesa v naši družbi.

Težava ekonomskega boja za obstanek torej ni v tem, da ne deluje. Nasprotno, njegovi rezultati so lahko naravnost izjemni. A če preberemo drobni tisk pod bleščečimi podobami zmagovalcev, ugotovimo, da moramo za nastanek uspešnih, močnih in velikih podjetij pogosto žrtvovati blaginjo posameznikov, družbe in okolja. Za to ugotovitev nam ni treba poznati katastrofalne zgodovine uveljavljanja neoliberalnih doktrin v različnih delih sveta. Dovolj je nekaj zdrave pameti in občutka za sočloveka. Navsezadnje je ameriški novinar Henry D. Lloyd že leta 1894 zapisal: »Človek, ki bi v svoji družini ali kot državljan uveljavljal to teorijo ’preživetja najmočnejšega’, tako kot se uporablja in izraža v poslovnem svetu, bi bil pošast, ki bi jo po hitrem postopku prepustili izumrtju, saj tako pač ravnamo s pošastmi.«