Govor Janeza Janše na kongresu SDS

Spoštovani visoki gostje, kolegice in kolegi!

SDS je preko svojih dveh predhodnic nastala kot odgovor na klic po normalnosti, kot klic po varnem in dostojnem življenju. Tega večina v bivši državi ni imela.

Delavci v Litostroju, mladi v novih družbenih gibanjih in intelektualci v društvu slovenskih pisateljev in v Cankarjevem domu so delili isti cilj.

Jože Pučnik ga je že nekaj let prej v svoji knjigi Družba, kultura in tehnologija strnil v tri preproste ugotovitve o lastnini, demokraciji in strankah: "Lastnina ni vrednota, temveč tehnologija in pogoj za učinkovitost. Vsi družbeni sistemi, ki so to zanikali, so propadli. Tudi demokracija ni vrednota, ampak je najučinkovitejša tehnologija, ki omogoča uspešno družbo. In politične stranke niso čudežno sredstvo za proizvodnjo demokracije, ampak so potrebna tehnologija, da demokracija funkcionira."

Ker so bili osnovni pojmi povsem jasni, je bila SDS z Jožetom Pučnikom osrednja združevalna sila Demosa, Jože Pučnik sam pa motor demokratičnih sprememb in slovenske osamosvojitve ter oče naše državnosti.

A medtem ko sta Pučnik in Demos branila in gradila državo, so jo tisti, ki naj bi domnevno sestopili z oblasti, pospešeno lastninili. Kraja Slovenije se ni začela pred 20 leti, kot to danes kričijo plačani advokati prvih tatov, ampak sredi prejšnjega stoletja z oblikovanjem totalitarnega komunističnega režima, ki je ljudem ukradel normalno življenje, mnogim neposredno in dokončno.

Novodobna kraja države pa se je začela natančno pred 24 leti s famoznim Markovićevim zakonom, ki je omogočal prenos lastništva družbenih podjetij na vzporedna privatna podjetja v lasti od partije nastavljenih direktorjev.

Takratna SDK je ugotovila na stotine velikih kraj podjetij in podala preko 700 kazenskih ovadb. Od enopartijskega monopola popolnoma obvladovano sodstvo ni obsodilo niti enega lopova. V tem času je tranzicijska levica lastniško popolnoma obvladala vse osrednje medije ter z nakradenim kapitalom pospešeno ustanavljala nove. Postavili so trdne, na ukradeni lastnini in na davkoplačevalskem denarju sloneče temelje treh še vedno obstoječih rdečih monopolov: državno lastniškega, medijskega in sodnega. Barvna oznaka teh monopolov v mnogih primerih bolj kot barvo ideologije ponazarja barvo denarja, koristi, privilegijev in interesa.

Ta proces je hkrati spremljalo razbitje Demosa, ideološka vojna in kulturni boj pod geslom »ustavite desnico« ter stalno preoblačenje nekdanje KP in njenih satelitov v nove politične preobleke, večinoma poimenovane s socialnimi in liberalnimi pridevniki.

SDS je na svojem tretjem kongresu na simboličnem kraju v Litostroju glasno in jasno opozorila slovensko javnost, kaj se dogaja in kam vse to vodi. V resoluciji o slovenski stvarnosti najdemo za tisti čas preroške besede o nevarnostih slovenske tranzicije, kraji države, korupciji in klientelizmu preoblečenih monopolov.

SDS je imela takrat v parlamentu samo 4 poslance in omenjena resolucija je bila za najmanjšo stranko v državi izraz velikega političnega poguma. A s to resolucijo je SDS krenila na dolgi pohod skozi Rdeče morje slovenske tranzicije.

Še isti teden, ko smo izpeljali svoj 3 kongres, je tranzicijska levica sprožila postopke za našo odstranitev iz vlade, ki so dobili svoj epilog v aferi Depala vas v začetku leta 1994.

Zgodovina je opozorila SDS več kot potrdila. Divje lastninjenje se je brezsramno nadaljevalo vse do današnjih dni, odsotnost neodvisnega sodstva je vse postopke zacementirala, medijska propaganda pa spretno opravičevala ali prikrivala slovenski javnosti.

SDS je bila v svojih opozorilih pred 20 leti osamljena in politično šibka, vendar je vztrajala. Naslednji dve desetletji se je ravno zaradi pravilne ocene stanja in težiščnih dogajanj njen vpliv samo krepil. Dosegli smo, da je v zakon o zaključku lastninjenja prišla določba, ki pravi, da kazniva dejanja divjega lastninjenja ne zastarajo. Jože Pučnik je uspel z amandmajem na zakon o sodniški službi, po katerem sodniki, ki so med opravljanjem svoje službe v bivšem režimu kršili človekove pravice, ne morejo biti potrjeni v stalni mandat. V našem prvem vladnem mandatu se je vsaj na prvi stopnji končno začel resen pregon gospodarskega kriminala. Lansko leto smo uspeli v zakon o DUTB vnesti določbo, po kateri se zastaralni roki za kazniva dejanja pri odobravanju kreditov podaljšajo za štirikrat.

A zaradi odsotnosti neodvisnega sodstva in rdečega monopola v sodstvu se kazniva dejanja divjega lastninjenja kljub pravnim možnostim še vedno ne preganjajo učinkovito, na vrh tožilske in sodne piramide pa so imenovali osebe, ki ne dosegajo standardov iz zakonodaje in resolucij Sveta Evrope.

Leta 1996 je resolucija parlamentarne skupščine Sveta Evrope o razgradnji dediščine totalitarnih komunističnih režimov ponovila opozorila, ki smo jih mi zapisali v RSS leta 1993. Takole pravi:

"Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko žametna obnovitev totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije."

In tu smo. Po 20 letih se praktično vsi strinjamo, da prehodni proces v Sloveniji ni bil uspešen. Še vedno smo sredi rdečega morja. V gospodarski in družbeni krizi. Pod krinko nacionalnega interesa je bil ohranjen državno lastniški monopol, ki je najprej preko državnih pomoči in proračuna, po vstopu v EU pa s pomočjo političnih kreditov in ob asistenci Banke Slovenije, izčrpaval slovenske davkoplačevalce ter zažiral plače in pokojnine v državi.

S temi pretoki davkoplačevalskega denarja so financirali slabe poslovne odločitve, vzdrževali svoj rdeči monopol v medijih in sodstvu ter preko vseh treh ohranjali večinsko politično oblast v državi ne glede na aktualno vlado. To so vedno držali v šahu preko vsaj enega koalicijskega partnerja.

Vzpostavili so se nadomestki nekdanjih partijskih komisij. Tako smo dobili informacijsko pooblaščenko, pa korupcijski urad in nato komisijo, istim ciljem pa je ob nadzorovani kadrovski zasedbi večkrat služilo tudi delovanje Varuha človekovih pravic, Urada za varstvo konkurence, Agencije za trg vrednostnih papirjev, Računskega sodišča in Banke Slovenije. Številne državne ali paradržavne institucije so počele ravno obratno od tistega, kar naj bi bil njihov osnovni namen.

Rdeči monopol v medijih je postal tako očiten, da revščina, neplačani delavci in celo lačni otroci kot po čudežu izginejo iz udarnih novic osrednjih glasil že z dnem imenovanja levičarske vlade. Nekaj dni zatem ljubljanski časopis cinično napiše, da je v Sloveniji največ debelih otrok v Evropi. Osrednja TV kanala sumu spornega spričevala bivše poslanke SDS namenita dvajsetkrat več programskega časa kot sumu plagiata kandidatke za predsednico vlade.

Nekdanji privilegiji nekdanje enopartijske vrhuške so v času neuspešnega prehoda dobili zgolj nove pojavne oblike. Podarjene in polastninjene hiše in stanovanja, izjemne pokojnine, upokojitve pri 40 letih starosti za nekdanjo udbo in borčevski dodatki so se v nekaterih primerih začeli prenašati celo na potomce. Tako je ohranjanje pridobitev NOB in revolucije dobilo zelo konkretno interesno obliko: ohranjanje privilegijev. Privilegijev, ki v teh kriznih časih bolj kot kadarkoli doslej terjajo dodatne žulje ljudi in povzročajo nove, v nebo vpijoče krivice večinskemu prebivalstvu.

Nedavno so nosilci teh privilegijev, nekateri jih uživajo že desetletja, ponovno mirno stali v Stožicah in peli komunistično internacionalo oziroma: Vstanite v suženjstvo zakleti. Nič ni bilo bolj daleč od resnice kot zapeto besedilo. Morali bi zapeti: Vstanite, v privilegije odeti! Odmev v nedokončani, na slabo ali celo neplačanih žuljih delavcev zgrajeni stožiški dvorani pa je ob tem od privilegirancev v imenu neplačanih delavcev in podjetnikov zgolj nemo terjal: Plačajte nam naše delo!

Aktualna gospodarska kriza je ogrozila tudi rdeče monopole, posledica je napadla svoj vzrok. Njihov razpad bi seveda ogrozil privilegije. Zato so si potem, ko je zmanjkalo doma, začeli po jugoslovansko izposojati. A tisti, ki denar posojajo, ga seveda želijo nazaj in postavljajo pogoje. In glej, privilegiranci so jih takoj razglasili za zunanjega sovražnika. Za evropskega žandarja, kot je dejala oseba z najvišjo privilegirano pokojnino v državi. Kot da bi nam kdo vsiljeval denar po visokih obrestih.

Temeljni vzrok danes za krizo v Sloveniji so nerazgrajeni monopoli, ki onemogočajo vladavino prava in enake vatle za vse ter odrinjajo na tisoče sposobnih ljudi od upravljanja z javnimi zadevami. Njihova odprava oziroma razgradnja teh monopolov je temeljni pogoj za izhod iz krize.

Slovenija je danes na dramatičnem razpotju. Ena pot vodi k odpravi monopolov, ven iz krize, v novo rast ter svobodno in odgovorno družbo, kjer bo upravljavce države skrbelo tudi za peto generacijo potomcev in ne samo za lastne privilegije.

Druga pot ne vodi nikamor. Pomeni stopicanje na mestu, životarjenje ob monopolih in propadanje.

Boj proti krizi je v ekonomskem smislu boj za nova delovna mesta v gospodarstvu. Nova delovna mesta v gospodarstvu lahko nastanejo samo ob pogojih gospodarske rasti. Gospodarsko rast pa lahko trajno zagotovimo samo v odprti, svobodni in odgovorni družbi brez monopolov.

Rdeči monopoli preprečujejo in zavirajo domače in tuje investicije, svobodno podjetništvo, povišujejo stroške poslovanja, ustvarjajo in branijo birokratske ovire, dražijo delovanje javnega sektorja, vzdržujejo centralistično upravljanje države in omogočajo ohranjanje različnih dragih privilegijev. Zato je razgradnja monopolov in vzpostavitev vladavine prava ključen pogoj za gospodarsko rast in povečanje blaginje nasploh.

Razgradnja monopolov in upravljanje z državo mora potekati v skladu z vrednotami, ki so jo ustvarile. Nemogoče je zanikati in smešiti te vrednote in pričakovati enotnost pri spopadu s krizo. Slovenci se lahko okrog pomembnih ciljev združimo samo na osnovi enakih vrednot, kot so nas združile ob osamosvojitvi.

Boj proti krizi in razgradnja rdečih monopolov sta zato isti proces. Ker je bila naša vlada v lanskem letu pri tem uspešna, so jo zrušili.

Ohranjanje monopolov omogoča izkrivljen proporcionalni volilni sistem, z nizkim vstopnim pragom, kakršnega ne pozna nobena druga parlamentarna demokracija na svetu. Dogajanje zadnjih desetletij je pokazalo, da je pravzaprav dovolj, da monopoli obvladujejo eno samo stranko v vladni koaliciji, pa lahko držijo v šahu celotno državo. Leta 1997 je za večino zadostoval celo nakup enega samega poslanca in sestavili so vladno večino v nasprotju z rezultatom volitev.

SDS je že pred 17 leti ponudila strateško rešitev za preprečitev takšnih kraj države in sicer rešitev v obliki večinskega volilnega sistema, ki je potem dobila odločilno podporo na referendumu. Zato, da bi ga uveljavili, smo šli leta 2000 v prehodno Bajukovo vlado. A uporabili so vse trike, da so preprečili uveljavitev neposrednih volitev poslancev, ki edine omogočajo tudi odpoklic z možnostjo posamičnih predčasnih volitev v okraju.

Tistim, ki danes ponavljajo naše stare zahteve in jih celo prikazujejo, kot da so usmerjene proti nam, lahko rečemo samo, da spomin spet ni tako kratek, kot nekateri pričakujejo. In ja, neposredne volitve ali vsaj odločen korak v tej smeri so samoumevni, vse bolj tudi od celotne javnosti prepoznani politični pogoj za izhod iz krize.

SDS je soodgovorna za samo razpustitev Demosove koalicije konec leta 1991 ter za podporo prvi Drnovškovi vladi, kar je dodatno okrepilo rdeče monopole. Ne glede na takratne razmere v Demosu tega ne bi smela narediti, je kasneje ugotovil dr. Jože Pučnik. Za to dejanje je stranka na volitvah leta 1992 plačala visoko ceno. Vendar je od takrat naprej SDS vodila odločno, načelno politiko, ki je ponujala prave odgovore na razvojne izzive slovenske družbe. Začetek te poti je prav resolucija o slovenski stvarnosti našega Litostrojskega kongresa. Takrat je bilo na kongresu manj kot 100 delegatov, nekaj deset nas je danes tukaj tudi na 10 kongresu. Vsem še poseben pozdrav. Dokumenti naših kongresov do danes izpričujejo pravočasna opozorila na stranpoti našega razvoja in vrsto pravih rešitev, ki niso bile upoštevane.

Kje bi Slovenija že bila danes v svojem razvoju, če bi jim ostali politični dejavniki vsaj malo prisluhnili. Ko danes gledamo nazaj, vidimo, da nam je zgodovina dala prav. Nobenega od sedanjih velikih problemov ne bi imeli, če bi prisluhnili opozorilom SDS, kam nas bosta pripeljala nedokončana tranzicija, ohranjanje monopolov, divje lastninjenje, dvojna merila, korupcija in klientelizem, zavajajoč volilni sistem, dragi privilegiji in jugonostalgija.

Celo če bi večina prisluhnila zgolj našim predlogom iz zadnjega, 9 kongresa, ko smo ponudili prenovo političnega sistema v obliki druge republike in uveljavili vsaj spremembe volilnega sistem, omejili zadolževanje in zagotovili neodvisno sodstvo, danes ne bi bili več v krizi.

Se spomnite, kako so se norčevali iz nas, ko smo že maja 2009 predlagali ustavno omejitev javne porabe oziroma zadolževanja? Kljub temu, da je ta predlog v naslednjih dveh letih postal evropska norma oziroma del t.i. Fiskalnega kompakta EU, ki ga je ratificirala tudi Slovenija, se odpori proti tej logični potezi pri nas še kar nadaljujejo.

Ravno v teh dneh se je okrog tega vprašanja zgostilo in jasno razporedilo tudi slovensko politično telo ter naredilo usodno razpotje, na katerem se je znašla Slovenija, še toliko bolj pregledno.

Zagovorniki ustavne omejitve zadolževanja smo za svobodno in odprto družbo, ki se obnaša odgovorno ne samo da sedanje generacije, ampak tudi do potomcev in domovine nasploh. Če ne ustvarimo dovolj za tekočo porabo, potem jo moramo znižati. Dvigovanje davkov je popolnoma napačna smer.

Nasprotniki te omejitve pa želijo ohraniti svoje monopole in svoje privilegije ne glede na ceno in ne glede na to, kolikšen dolg bodo morali odplačevati naši otroci. Nedavna izjava predsednika druge največje vladne stranke, češ da smo zadnjih osem let zniževali davke, sedaj pa je prišel čas, da jih spet dvigamo, je ena najboljših ilustracij nekompetentnosti tranzicijske levice. Hkrati je to vojna napoved gospodarstvu in vsem, ki v Sloveniji živimo od lastnega dela. Je grožnja slovenski prihodnosti.

Nedavna nova visoka zadolžitev, ki jo je aktualna vlada izvedla pred sprejetjem paketa ukrepov in pred odpravo sistemskega tveganja v obliki možnosti referendumskih blokad proračuna in previsokih deficitov, je kriminalno dejanje in neposredna kraja stotin milijonov evrov državljanom, ki bodo morali v naslednjih 10 letih plačevati drage obresti. Ravno ta strošek, povzročen z nerazumnim vrstnim redom dejanj bo dodatno ogrožal plače in pokojnine in blaginjo v Sloveniji nasploh. V prihodnjih letih bomo zaradi brezglavega zadolževanja vsako leto za financiranje dolgov plačali več kot za prispevek pokojninski blagajni.

Absurd je bil v času zadnjih prvomajskih proslav popoln. Slovenska vladajoča levičarska politika je ob druženju s strici in botri iz ozadja izrekla na račun kapitalistov in domnevnih izkoriščevalcev nemalo krepkih. Hkrati pa je istočasno ravno temu kapitalu podarila kakih 800 mio evrov z rušenjem naše vlade in potem še z napačno izbranim časom prodaje obveznic. Teh 800 mio bo v naslednjih letih pač zmanjkalo in jih ne bo mogoče porabiti za regrese, plače ali pokojnine. Finančni kapital je lahko samo vesel takšnih kalibrov, ki mu ob petju internacionale plačujejo mastne obresti.

Tudi aktivno podpira takšne vlade, vse dokler ne zavozijo tako daleč, da mu grozi delna izguba oziroma odpis posojenega denarja, kot se je to zgodilo v primeru Grčije. Takrat pa je s podporo takšni levici seveda konec.

Rešitve, ki jih Slovenija danes nujno potrebuje, so:

1. Dokončna streznitev in vzpostavitev ustavno zagotovljenih razmerij, ko lahko na vseh ravneh porabimo največ toliko, kot ustvarimo.

2. Neodvisno sodstvo

3. Neodvisni mediji

Prvi korak k tem rešitvam pa bo ob vse bolj jasni grožnji bankrota reforma volilnega sistema, če bomo seveda vsaj na koncu prišli k pameti. Sicer bo prve korake naredil program finančne pomoči mednarodne skupnosti.

Verjamemo, da večinska podpora Slovencev osamosvojitvenim vrednotam, moč demokratičnih sil ter vpetost države v EU in NATO preprečujeta, da bi se uresničil trdi scenarij, na katerega opozarja resolucija SE ko pravi, da v primeru neuspešne tranzicije lahko pride celo do restavracije komunistične diktature oziroma v novoreku do demokratičnega socializma.

Te nevarnosti pa kljub temu ni za podcenjevati. Pojavi nasilja in levega fašizma na nekaterih t.i. vstajah, pozivi generalnega sekretarja Zveze borcev k ponovnim množičnim pobojem ter militaristična ikonografija in besednjak trdega jedra tranzicijske levice upravičeno vzbujajo strah in skrb pri ljudeh.

Nedavno so celo na prireditvi, poimenovani Festival miru, gromko peli pesem z naslovom: Naj puška zapoje. Bolj kot ti pojavi sami skrbi neukrepanje pristojnih institucij in celo podpora sodnega in medijskega monopola ter dela aktualne oblasti.

Spoštovani!

Vedno, ko je SDS opozarjala na prave vzroke problemov in moč rdečih monopolov, so te napore ti monopoli skušali diskreditirati, češ da se ukvarjamo s preteklostjo in da nam to škodi pri volilnem rezultatu. SDS so hitro svetovali, da moramo biti bolj pragmatični. Tudi mnogi dobronamerni ljudje so temu triku nasedali. A vedno, ko so takšni glasovi postali močni, je SDS plačala visoko ceno.

Zato se moramo skupaj s Pučnikom danes vprašati, komu je tak pragmatizem res v interesu? Da se ne ukvarjamo z bistvom? S srčiko problema? Z rdečimi monopoli, ki so Slovenijo pripeljali v krizo in ji zatemnili prihodnost?

Odgovor je na dlani. To je v interesu tistih, ki ves ta čas s pomočjo teh monopolov vladajo, malo iz ospredja in veliko iz ozadja.

Zato povejmo ponovno. SDS se bo še naprej borila na glavni fronti in vseeno, koliko časa in koliko naporov bo potrebnih, nikoli ne bomo odnehali.

Danes vemo, kar je Jože Pučnik vedel že davno prej, preden se je po izgnanstvu vrnil v Slovenijo. Ta ga ni poslušala in danes za ta spregled plačuje visoko ceno. A slej ko prej bo spregledano in izpuščeno potrebno narediti. Ni druge možnosti.

Zato se bo SDS še naprej borila za Pučnikovo stvar. Zato bomo še naprej nedvomno tarča okrepljenih napadov, še posebej sedaj, ko je pred nami finale propada oziroma moralnega in finančnega bankrota rdečih monopolov.

Nismo se vdali pred 20 leti, ko nas je bilo samo 1.500 in smo bili najmanjša stranka in se seveda ne bomo sedaj, ko smo najmočnejši.

Rdeči monopoli bodo bankrotirali, denarja za privilegije bo zmanjkalo. Mogoče ne še v naslednjem koraku, potem pa zagotovo. Če danes vemo, da smo na Litostrojskem kongresu govorili o obdobju 20 let, danes govorimo o obdobju dveh let velikega finala. To je skrajni rok bankrota rdečih monopolov, ki se skrivajo za t.i. nacionalnim interesom. Če bodo vmes za kratek čas zaradi okrepitve s sateliti iz vstajniških vrst postali močnejši, bo to samo pospešilo končni propad. Dolgi prehod skozi Rdeče morje se bliža svojemu neizogibnemu koncu.

Kajti denarja ne morejo več tiskati, bančne samopostrežbe za tajkune se zaradi praznih polic in evropskega nadzora zapirajo, mednarodni finančni kapital pa je ob aktualni slovenski levici naredil vprašaj pri poglavju sposobnost. Edina nujna strateška odločitev je vztrajanje na članstvu Evro območja in na spoštovanju skupnih pravil.

SDS bi tako lahko zgolj mirno počakala, da ekonomija naredi svoje. Obstaja namreč točka preloma, na kateri večina enostavno ne bo več verjela virtualni resničnosti, ki se zaenkrat še uspešno prodaja na TV ekranih. Realnost prazne denarnice bo kmalu prevladala.

Kljub temu pa bo SDS aktivna tudi v naslednjih dveh letih in naredili bomo vse, kar je v naši moči, da bo škoda za ljudi in domovino čim manjša.

Prišel je čas, za katerega smo dolgo mislili, da ga nikoli več ne bo.

Ponovno se moramo opredeliti za vse, za kar smo se pred četrt stoletja. Takrat smo verjeli, da je bilo to enkrat za vselej. Za svobodo, za demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, za vrednote, ki so nas povezale kot državotvorni subjekt in ki so nas pripeljale v EU in NATO. Zavedamo se, da je kljub močnim poskusom razvrednotenja vrednostno središče Slovencev še vedno tu in bo obstajalo tako dolgo, dokler bo obstajala Slovenija.

Rdeči monopoli, še posebej medijski, zamegljujejo resnična dogajanja in velikokrat zamolčijo resnične vzroke zanje. Zato je tudi v drugih strankah in izven njih veliko poštenih, sposobnih ljudi, ki so pripravljeni delati za skupno dobro. Vsem ponujamo roko sodelovanja in vztrajamo na geslu zadnjih 10 let: kdor ni proti nam, je lahko z nami. SDS ne vodi izključevalne, temveč povezovalno politiko. Tiste stranke, ki iz sodelovanja izključujejo SDS, ponavljajo totalitarne vzorce obnašanja svojih predhodnic in zgolj pritrjujejo Resoluciji Sveta Evrope o nujnosti razgradnje dediščine totalitarnih režimov vključno s strankami iz tega obdobja.

V Majniški deklaraciji 2013, ki jo obravnava ta kongres, smo vse ljudi dobre volje v Sloveniji pozvali k sodelovanju. Ni slučajno, da je duh Majniške deklaracije 1989 24 let pozneje obudila ravno SDS. V zadnjih 10 letih brez SDS ni bilo učinkovite in uspešne vlade in očitno je ne bo tudi naslednjih 10 let. Dokazali smo, da nam gre za stvar, da znamo voditi, se pogajati, da nismo izključevalni in da smo v evropskem merilu lahko uspešni.

To pot bomo nadaljevali in nanjo vabimo vse, ki jim gre za stvar. Ki jim gre za Slovenijo. Za Slovenijo, vpeto v demokratično Evropo.

Hvala!