Čigava je obletnica JBTZ?

Udbaška analiza nekega vabila

Šestnajstega maja sem dobil vabilo agencije Pristop, ki me obvešča, da bo 31. maja letos minilo natanko 25 let od procesa proti četverici oz. afere JBTZ in ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic. »Ob tej priložnosti,« pravi, »pripravljamo nekaj aktivnosti, s katerimi želimo slovensko javnost spomniti na dogajanje v letu 1988.« V samozaščitni maniri sem poskusil razbrati, kdo smo to »mi, ki pripravljamo aktivnosti«, vendar je v krovnem pismu pisalo samo še to, da te dogodke »pripravljamo skupaj s četverico«. Pismu je bilo priloženo vabilo, pod katerim sta bili natisnjeni imeni nekdanjega predsednika Kolegija nekdanjega Odbora Igorja Bavčarja in tajnika Odbora Bojana Finka – tako brezosebno, da sem se vprašal, ali ga je res napisal eden od njiju. Pred petimi leti, ko sem zadnjič prejel podobno vabilo, me je pred tem Igor poklical po telefonu.

Pismu je dodan scenarij dogodka: opoldne 31. maja bo četverica odkrila spominsko obeležje na stavbi nekdanjega vojaškega sodišča na Roški, kjer je potekal proces proti četverici, sledili bodo ogled razstave v prostoru nekdanje zaporniške temnice v hostlu Celica, posvet o pomenu dogodkov pred 25 leti, predstavitev nove knjige Igorja Omerze in kosilo članov Kolegija.

Razlog za srečanje je seveda primeren: okrogla obletnica aretacije Janeza Janše in začetka gibanja, ki je konec osemdesetih let za vedno spremenilo Slovenijo. Vendar je menjava dvojine in množine v vabilu prebudila v meni nekdanjo konspirativnost in me spravila v ugibanje, kdo poleg podpisane dvojice še organizira ta dogodek. »Veselimo se ponovnega srečanja,« je zapisano v zadnji vrstici vabila. Ali je to Franci Zavrl, lastnik Pristopa? Ampak zakaj se potem pod vabilo ni podpisal, temveč je naročil sodelavki, naj nekdanji tovarišiji dvaintridesetih članov Kolegija pošlje suhoparno besedilo? Zanesljivo to nista David Tasić in Ivan Borštner, ki še nikdar nista poslala nobenega vabila in sta na vsakem od nekdanjih druženj z nami, do različnih stopenj našopirjenimi člani Odbora s svojo skromno držo oznanjala, da sta privolila v vlogo statistov v zgodovinski drami izpred četrt stoletja. V udbaški maniri sem zaključil, da anonimna množina po vsej priliki zakriva Janšo, ki si ne želi, da bi zaradi njegovega podpisa prihod zavrnila večina članov Odbora, saj potrebuje ustrezno kuliso za dogodek, na katerem bo odkril spominsko obeležje samemu sebi.

Šest let pozneje je ob aferi Depala vas Janša poteptal vrednote, zaradi katerih je nastal Odbor: dejanje, ki ga je JLA zagrešila nad civilistom Janšo, je kot obrambni minister zagrešil nad drugim civilistom.

Naslednji dan so o bližnjem dogodku poročale Finance. Zapisale so: »Na stavbo nekdanjega vojaškega sodišča na Ljubljanski Roški cesti nameravajo 31. maja namestiti spominsko obeležje. Takrat bo namreč minilo 25 let, odkar je Služba državne varnosti aretirala Janeza Janšo.« Novinar je zagrešil začetniško malomarnost, ker ni poročal, kdo je predlagal, odobril in plačal to obeležje, niti ga ni zanimala pikantna možnost, ki bi jo rožnati časnik moral zgrabiti z obema rokama, da je to morda storila kar četverica sama.

Pogled na seznam obveznosti me je za kratek čas razbremenil razmišljanja, ali naj se srečanja udeležim: ta dan bom v tujini. Vendar sem se takoj zatem, ko sem sporočil, zakaj me ne bo, začel sramovati, da sem se skliceval na odsotnost. Moral bi sporočiti, da v nobenem primeru ne bi prišel.

Čigava je obletnica?

Govoriti o času Odbora ne more biti posebno plodno niti prepričljivo za nobenega nekdanjega člana Kolegija. V najboljšem primeru lahko prispevajo spomine in svoje videnje tedanjih dogodkov, vključno s svojo vlogo v njih. Četrt stoletja nas je postaralo in zabrisalo dejstva, prineslo pa razlike v podatkih in interpretacijah. In pa seveda pristranskost. Jasno, da to velja tudi zame.

Kar se tiče interpretacije, sem na primer prepričan, da se Janši pripisuje pretirana vloga pri zgodovinskih dosežkih Odbora. Resda je bila njegova aretacija povod za nastanek Odbora, vendar bi ta nastal tudi ob aretaciji kateregakoli drugega državljana in grožnje z aretacijami so se zgoščevale v tistih usodnih mesecih leta 1988 s tolikšno naglico, da je na koncu čisto naključje izbralo Janšo za prvo žrtev. Vse večje nezadovoljstvo v slovenski družbi s stanjem demokracije in človekovih pravic ter z naraščajočo srbsko željo po prevladi si je dalo duška v vedno drznejših javnih nastopih, nabor kritikov režima kot potencialnih bodočih aretirancev pa je postajal vse daljši. Protestniška govorica se je iz disidentskih krogov razlivala v vsakdanje življenje: na poslovne sestanke, na strokovne kolegije, v šolske zbornice, celo na sestanke partijskih celic in njenih političnih izrastkov. Nezadovoljstvo je postajalo vse bolj otipljivo. Veter v njegovih jadrih je bila okoliščina, da so tako disidenti kot oblast dobili skupnega zunanjega nasprotnika: velikosrbski hegemonizem, ki je po Titovi smrti grozil, da bo Sloveniji odvzel avtonomijo in jo z načelom »en državljan, en glas« spremenil v srbsko provinco. Zaradi te nevarnosti je slovenska politika tiho podpirala ali vsaj trpela svoje disidente, ki pa se niso zaustavljali pri zunanji ogroženosti, temveč so dosledno kritizirali tudi nedemokratičnost slovenskih oblasti. Razmere so bile shizofrene: slovenska oblast, razcepljena na trdo in mehko strujo, je s politiko toplo-hladno skušala svoje državljane vzdrževati v nemogoči misiji, naj ogenj, ki se je počasi širil čez izsušeno pokrajino, držijo pod nadzorom z izmeničnim prilivanjem olja in vode, hkrati pa je iz Beograda sama doživljala napade, da podpihuje ogenj. V takih razmerah ni bilo jasno, ali bo s preventivno represijo začela slovenska oblast, da bi prehitela dosti hujšo zvezno, ali pa bo z aretacijami začel Beograd. Če bi takrat naredili med Slovenci anketo, kateri Slovenec bo prvi aretiran, bi bil Kučan znatno više uvrščen kot Janša. Navsezadnje je bil Janša do dneva aretacije skoraj povsem neznan.

Danes velja vsaj v nekaterih krogih, da sta bila Janša in preostala trojica žrtveno jagnje in namenjena kupovanju časa slovenskih politikov v njihovih odnosih z Beogradom, ki je zahteval, da slovenska oblast obračuna s svojo kontrarevolucijo. Vendar je Odbor dobil stotisočglavo članstvo na podlagi tistega, kar je bilo najbolj vpadljivo v času aretacij: da slovenskim državljanom sodi jugoslovansko vojaško sodišče na slovenskem ozemlju v tujem jeziku. Te okoliščine, ki so na noge spravile domala vse državljane Slovenije, je Vlado Miheljak opisal z besedami pesnika, ki je stal ob njem na prvem zborovanju Odbora: »Madona, to je zgodovinska šansa. Samo da ga prezgodaj ne izpustijo.« Janša je postal simbol odpora, ki se ga sam ni mogel udeleževati.

Če hočemo imenovati tiste posameznike, ki so zaslužni za fenomen Odbora za varstvo človekovih pravic, jih lahko ob nekaterih dopolnilih najdemo med dvaintridesetimi člani njegovega vodstva, ki se je poimenovalo Kolegij. Če je bil izbor žrtve za aretacijo naključen, se ti posamezniki niso po naključju znašli skupaj: tudi ob kaki drugi kršitvi človekovih pravic bi se zbrali domala isti protestniki. Da ne bom krivičen: v primeru, da ne bi bil aretiran, bi bil med njimi tudi Janša.

Delovanje v Kolegiju je zahtevalo nekaj poguma in pripravljenosti na posledice, če bi bil potek dogodkov drugačen. Takrat nihče ni mogel napovedati, da se bo vse skupaj končalo z razpadom Jugoslavije. Bilo je še leto in pol do padca berlinskega zidu in komunistične države so bile še vedno pripravljene obračunati z lastnimi državljani. Padec zidu, ki pomeni simbol konca komunističnih režimov v Evropi, je Slovenijo našel že globoko v pripravah na večstrankarski sistem. Vojna, ki je sledila, je dokaz, da se nihče ni pridružil Odboru zato, ker je bil nasprotnik že poražen in se je pričakovala delitev plena. To je prišlo na vrsto pozneje.

Kolegiju pa še zdaleč ni mogoče pripisati vseh ali večine zaslug. V njem je hotelo delati veliko ljudi, vendar je bilo treba število članov zaradi operativnosti omejiti. Vzporedno s Kolegijem so številni posamezniki, skupine in združenja opravljali enako dragoceno delo. Prispevek novinarjev in sodelavcev Mladine, Nove revije in Radia Študenta je bil velikanski. Žal so bila mnoga koristna in pogumna dejanja tistih, ki niso stali vsem na očeh na uporniškem odru, v znatni meri spregledana ali pozabljena.

Leta 1996 sem bil v anonimki Hobotnica razglašen za zdravnika, ki je v Kolegij prišel zato, da je oblasti ovajal svoje tovariše. Ni mi bilo težko uganiti, kdo stoji za tem.

Trditev, da je Odbor v določenem trenutku predstavljal domala vse državljane, ni pretirana. Temelji na prepričanju, da bi bila prizadevanja stotin najbolj zavzetih posameznikov leta 1988 zaman, če se v Odbor ne bi včlanilo sto tisoč državljanov in državljank in če ne bi bilo še nekajkrat več takih, ki so se bili pripravljeni odzvati na poziv Kolegija in zasesti trge naših mest. Teh ljudi in ne peščice disidentov se je bala slovenska in jugoslovanska oblast, saj je vedela, da jih lahko zatre samo po vzorcu, ki se je na Tiananmenu odigral leto pozneje. Kolegij bi ugasnil v nekaj tednih, če ne bi črpal energije iz množic, ki so ga podpirale in spodbujale k vedno drznejšim dejanjem. Če kdo o tem dvomi, naj se zamisli nad razpletom, morda začasnim, letošnjega protestniškega gibanja: ko so z ulic izginili ljudje, ki so podpirali protestnike na odrih, so opešali tudi tisti na odru. Prepričan sem, da je 31. maj obletnica dogodka, ki je združil vse Slovence in je zato obletnica vseh državljanov.

Kar se mene tiče, sem hvaležen, da sem bil zraven: spominov na nekdanjo tovarišijo, na dogodke, nabite z vznemirjenjem in optimizmom, na skupinsko piljenje sporočil za javnost, na sežiganje zapiskov, na obešenjaške šale ob slutnji navzočnosti prisluškovalcev, na spremstvo belih golfov, na srečanja z disidenti in slovenskimi izseljenci po svetu, na zarotniške pomenke na strehah, na dogovore o javkah in umiku v gozdove, pa na Igorjev gromki smeh, Miševo dlakocepljenje, Srečevo gorečnost, Miletove cinizme, Slavojevo gestikuliranje, Spomenkino svetništvo – teh spominov mi ni zagrenil noben dogodek, ki je sledil pozneje. Niti to, da si danes člani Kolegija, če bi se srečali, ne bi imeli kaj povedati.

Kroženje časa

Šest let pozneje je ob aferi Depala vas Janša poteptal vrednote, zaradi katerih je nastal Odbor: dejanje, ki ga je jugoslovanska armada zagrešila nad civilistom Janšo, je obrambni minister Janša zagrešil nad drugim civilistom. Zbral sem sedemnajst podpisov nekdanjih članov Kolegija pod izjavo, ki je od predsednika vlade Drnovška zahtevala, naj ga odstavi. Nekateri so bili odsotni, nekateri izjave niso podpisali zaradi svojega položaja v oblastnih strukturah, vendar se ni dalo slepiti: tretjina članov Kolegija dogodka ni videla na tak način in se je postavila na Janševo stran. Kolegij je tudi kot zgodovinska avtoriteta prenehal obstajati.

Dve leti pozneje sem bil v anonimki Hobotnica razglašen za zdravnika, ki je v Kolegij prišel zato, da je oblasti ovajal svoje tovariše. Ni mi bilo težko uganiti, kdo stoji za tem (kot bi rekel Janša). Ampak to je malenkost, z njo samo utemeljujem svoje začudenje, zakaj me vabijo na druženje z vsemi člani Kolegija. Dogajale so se namreč mnogo usodnejše stvari: prodaja orožja, izbris Neslovencev, tajkunizacija, privatizacija socialnih pridobitev države, naraščajoča korupcija in obnovljena ideološka razklanost družbe. Pri vseh si lahko s prostim očesom videl Janševe prstne odtise. In tudi posameznikov iz Kolegija.

Ali bi lahko bilo drugače? Ali je bilo potrebno, da smo z umazano vodo socializma odplaknili tudi otroka? Da smo pozabili na demokracijo, ko je postala odvisna od nas samih, da si nismo zastavili vizije, v kakšni družbi in državi želimo živeti, da smo odprli nepretrgan lovopust na narodno bogastvo, da smo zaplesali okrog zlatega teleta neoliberalizma? Je bilo to res neizogibno? Nisem prepričan. Ob podatku, da se uporniki, ki jih prevrati pripeljejo na oblast, po ravnanju močno razlikujejo, kar nam na pozitivni strani izpričuje primer Nelsona Mandele, se ne morem izogniti misli, da bi prejšnja odmirajoča oblast morala bolje premisliti, ko je določala svojo zadnjo žrtev.

Pred nekaj tedni bi iz drugih razlogov moral stati pred zgradbo nekdanjega vojaškega sodišča na Roški – tam je imel javno sejo nov odbor: Odbor za pravično in solidarno družbo. Tudi takrat sem bil odsoten. Ampak tistega dogodka bi se sicer zanesljivo udeležil.