Kultura ne obstane

Miran Zupanič, je predsednik Nacionalnega sveta za kulturo in dekan AGRFT.

5. 7. 2013  |  Mladina 27  |  Komentar

Nacionalni program za kulturo, ta prosojna podoba raja na zemlji, ki jo stvarniki domačega političnega imaginarija vsakih nekaj let naslikajo vernikom umetnosti in kulture, vstaja iz pepela. Z zamudo, ki menda ni huda, a bo na koncu trajala dve leti.

Osemnajst mesecev nas že loči od dne, ko bi se po logiki deklarirane pomembnosti moral ustaviti ves kulturni sistem. »Zakaj so gledališča zaprta? Zakaj muzeji ne delajo? Zakaj je kultura obstala?« bi spraševale svetlolaske s komercialk. »Temeljni dokument slovenske kulturne politike ne velja več. Naša državnost je ogrožena!« bi z nacionalke oznanjala Rosvita Pesek. In dala besedo štabu izvedencev, ki hitijo s pripravo novega NPK. Takega, ki bo kulturi prinesel nov zagon in novo potenco.

Dovolj fantazij! Ko je decembra 2011 nehal veljati NPK 2008–2011 in bi moral začeti veljati nov – ta, ki še zdaj ni sprejet –, se ni zgodilo nič. Kulturno kolesje ni obstalo. Še zaškripalo ni. Brez hujših zastojev deluje do danes. Ali potemtakem temeljni dokument kulturne politike nima večjega vpliva na delovanje kulturnega sistema? Kratkoročno očitno ne – če je leto in pol še sploh kratek rok.

Kaj torej prinaša ta nacionalni program državljanom, razen iluzije, da se naša politika briga tudi za takšne reči, kot so umetnost, kultura, spomin ...? Da bo iluzija popolna, mora biti po njej razsutih nekaj zlatih bleščic. Nekaj uresničljivih načrtov, nekaj osebnih spomenikov, nekaj področnih interesov, nekaj prikritih namer lastninjenja. In kot se za iluzijo spodobi, veliko utvar!

Ko je decembra 2011 nehal veljati nacionalni program za kulturo 2008, se ni zgodilo nič. Kulturno kolesje ni obstalo.

NPK je dokument, v katerem so zapisane zaveze države, katere sistemske možnosti za razvoj umetnosti in kulture bo zagotavljala ter s tem ohranjala doseženo civilizacijsko raven skupnosti in spodbujala njen razvoj. Program ni naravnan samo k učinkom v kulturni sferi, ampak prek nje meri na najširši krog uporabnikov kulturnih dobrin. Oba doslej veljavna programa sta bila rezultat politične volje, ki deklarativno sicer oblikuje razvojno vizijo nacionalne kulture, a jo hkrati sama relativizira. Najprej s premalo premišljenimi sistemskimi rešitvami, potem z izmuzljivim, nezavezujočim jezikom v slogu »prizadevali si bomo«, »v okviru možnosti«, »preverili bomo« ... ter nazadnje s prakso, ki temeljni akt kulturne politike spreminja v nezavezujoče čtivo. Na katerega se sklicujemo don kihoti, ki od države terjamo nekaj tako nezaslišanega, kot je to, da deluje smotrno in v korist državljanov.

Edini, ki se je od takšnega vzorca radikalno oddaljil, je bil Šeligov predlog nacionalnega kulturnega programa. Napisan z odločno politično voljo, v jasnem in jedrnatem jeziku, žal ni prišel skozi parlamentarno obravnavo in zato ni mogel biti poslan na preizkus uresničljivosti. Po tihem mislim, da bi minister, ki je znal s sodelavci pripraviti tak program, znal poskrbeti za njegovo uresničitev. Kar je, glede na politično realnost, morda hudo naivna želja. Predvsem zato, ker smo Slovenci umetnosti in kulturi veliko manj naklonjeni, kot smo si pripravljeni priznati. Ali zato tako brezbrižno opazujemo njuno odmiranje? V naši kulturi, ki ne more biti drugega kot odsev zavesti tistih, ki so jo ustvarili, se gostijo temne lise in zevajo praznine. In če bo šlo tako naprej, jih bo vse več.

Ko sta se nedavno igralca Bojan Emeršič in Jurij Zrnec odkrito in pametno razgovorila pred maloštevilnimi obiskovalci Triade 2013, sta omenila, da se vse pogosteje dogaja, da dijaki po predstavi ne ploskajo. Ko se spusti zavesa, vstanejo in gredo k izhodu, kot v kinu pri odjavnih napisih. Učiteljice jih poskušajo zadržati, da bi zaploskali igralcem. Če je to res, in daleč od resnice najbrž ni, ti otroci ne razlikujejo več predstav, ne ločijo izkušnje kinopredstave od gledališke predstave. Da bi se s ploskanjem zahvalili igralcem za to, kar so jim v predstavi dali, pa jim očitno tudi ne pade na pamet. Njihova zavest postaja za to nedojemljiva, uglašuje se na druge, nam tuje izkušnje. Izgubljamo stik z njimi? Da. Smo ga že izgubili? Delno zagotovo.

Ne pričakujem, da bo NPK predpisal sistem, po katerem bodo otroci in odrasli po predstavi zaploskali ali izrazili drugo, manj prijazno mnenje. Pričakujem pa, da bo tak program najširšemu krogu državljanov zagotovil možnosti za doživetje tistih načinov medčloveške povezanosti, ki jih prinašata le umetnost in kultura. Iz teh izkušenj, ki relativizirajo ideološke, razredne, nacionalne, rasne, spolne in druge razlike, izhaja spoznanje o univerzalni enosti človeštva ter nešteto vzgibov za bogatitev, širitev in poglabljanje doživljajske zmožnosti posameznika in skupnosti, v kateri živi.

Osnutek NPK, ki ga je ministru Grilcu in njegovi ekipi uspelo pripraviti v dobrih dveh mesecih, me po odločni in jasni drži spominja na Šeligov predlog, po dialoški naravnanosti, ki jo za zdaj izkazujejo pripravljavci, ga celo presega. Nestrpno pričakujem, kako bo prestal – potem ko bo dopolnjen dobil vladno in parlamentarno potrditev – najtežjo od vseh preizkušenj, preizkušnjo politične uresničljivosti.