Klemen Košak

19. 7. 2013  |  Mladina 29  |  Politika

Solidarni akademiki

Bi morala elita slovenske znanosti in umetnosti prispevati več?

Predsednik SAZU-ja dr. Jože Trontelj

Predsednik SAZU-ja dr. Jože Trontelj
© Borut Krajnc

S proračunskim varčevanjem se zmanjšujejo tudi sredstva za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Od leta 2009 do letos so se ji letna neposredna proračunska sredstva znižala s 4,275.015 evrov na 3,533.313 evrov.

Skoraj polovica sredstev, ki jih SAZU dobi neposredno iz proračuna, se nameni za nagrade njenim članom. SAZU ima 89 rednih in devet izrednih članov, zakon iz leta 1994 pa določa, da jim pripada »stalna mesečna nagrada«. Izmed javno najbolj izpostavljenih članov omenimo predsednika SAZU-ja Jožeta Trontlja, pa literarnega teoretika dr. Janka Kosa, fizika Boštjana Žekša, filozofa dr. Tineta Hribarja, teologa Jožeta Krašovca, pisatelja Draga Jančarja …

V statutu SAZU je opredeljeno, da nagrada za redne člane pomeni, da vsak mesec prejmejo povprečno bruto plačo zaposlenih delavcev v Sloveniji za obdobje zadnjih treh mesecev bruto. Ta znesek trenutno znaša 1520 evrov bruto. Izredni člani dobijo 60 odstotkov zneska. Tisti, ki niso državljani Republike Slovenije ali ne živijo v naši državi, nagrade ne dobijo. Občutnejše varčevanje države se je začelo lani in tako je bilo tudi pri SAZU, zato so si člani sami znižali nagrado za šest odstotkov. Letos, ko država varčuje še bolj, so si znižali nagrado še za 7,5 odstotka. Zdaj znaša 1314 evrov bruto ali 200 evrov manj, kot določa statut.

Pot do članstva v SAZU je težka. Članov je lahko največ sto in preden sprejmejo novega, se morajo med seboj dogovoriti, kateri od šestih razredov, v katere so razdeljene znanstvene in umetniške vede, je deficitarno zastopan. Člani tega razreda nato izberejo svojega kandidata, ki ga nato presojajo preostali. Nazadnje, februarja letos, so redni člani postali filozof Slavoj Žižek, pesnik Tomaž Šalamun, pisatelj Saša Vuga in profesor mehanike Igor Emri. Da je to zelo zaprta organizacija, potrjuje tudi dejstvo, da so med člani le štiri ženske. Člani imajo tudi nekatere obveznosti. Tako morajo sodelovati na kakšni razpravi ali prispevati k oblikovanju mnenja o določeni zadevi. Udeležujejo se skupščin, na katerih odločajo o delovanju SAZU.

Čeprav je, kar se tiče davkov, nagrada obravnavana kot plača, to uradno ni. Zakon namreč prepoveduje, da bi posameznik prejemal dva polna osebna dohodka iz ustanov, ki večino sredstev dobijo iz proračuna. Veliko članov SAZU je na primer profesorjev na fakultetah oziroma prejemajo izjemno pokojnino. A nagrada ni plača predvsem zato, ker to ni plačilo za delo, ki ga opravljajo kot člani SAZU. V statutu piše, da gre za »družbeno priznanje«. Zamišljena je kot nagrada za preteklo delo in tudi kot pomoč pri raziskovanju.

Tisti, ki očitajo, da je nagrada ostanek iz časov Jugoslavije, imajo prav. Take nagrade poznajo v večini nekdanjih socialističnih držav, medtem ko v skoraj nobeni zahodni državi ne poznajo mesečnih izplačil članom nacionalne akademije. Bi morali nagrado odpraviti? Morda. Pisatelj Boris Pahor in še trije člani, ki ne živijo v Sloveniji, nagrad že zdaj ne dobivajo. Za začetek bi lahko slovenska akademska elita pokazala (še) več solidarnosti in se odpovedala večjemu delu nagrade.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.