Niti populist niti reformator

Je torej Frančišek populist, ker dela točno to, kar je simpatično in česar nismo pričakovali od osebe na takšni funkciji? Ne.

Novi papež Frančišek ima vidno drugačen osebni slog od prejšnjih, še zlasti od Benedikta XVI. V ospredje postavlja skrb za revne, ki jim je bil zvest tudi prej, namesto zlatega križa za vratom nosi železnega, namesto 12-sobne papeške rezidence prebiva v hotelu, ko se slika z reveži, nima rad ob sebi ne cerkvenih ne posvetnih oblastnikov (Lampedusa), rad si kuha sam in zahaja v poceni restavracije, kjer so mu najljubši svinjski kotleti, ignorira rimsko kurijo. In kaj zdaj?

Če si za hip zamislimo fantazijski preizkus, da bi bil namesto tega Latinoameričana za papeža imenovan povprečen Slovenec – torej takšen, ki ni klerik RKC –, potem si ni težko predstavljati, da bi bil tudi ta slovenski povprečnež povsem enak Frančišku. Iz večdesetletnih javnomnenjskih podatkov (SJM) je dokazljivo, da je tudi povprečni Slovenec občutno bližje revnejšim ljudem kot pa bogatejšim in oblastniško vplivnim osebam (isto velja tudi za Slovenke, a te ne štejejo, ker govorimo o papeštvu). Če bi povprečen Slovenec postal papež, bi bil bolj podoben Frančišku kot pa na primer kardinalu Rodetu, nadškofu Stresu ali moralnemu teologu Štuhecu in preostalim slovenskim klerikom. Statistično gledano je zadeva jasna: to, da je Frančiškov slog bližji povprečnemu Slovencu in oddaljen od povprečnega slovenskega klerika (razen svinjskih kotletov), je dejstvo, dokazljivo iz anket in ne zgolj domneva.

Je torej Frančišek populist, ker dela točno to, kar je simpatično in česar nismo pričakovali od osebe na takšni funkciji? Ne. Kajti populizem je (interakcijski) pojav, ki nastane v kombinaciji treh lastnosti:

A. neiskrenost,

B. narcisoidnost,

C. komplementaren odziv (drugih).

Klasičen primer populizma, da se govorjenje oz. ravnanje razlikuje od tega, kar oseba res misli (A), in ko se takšno delovanje združi z B in C, ni edina možnost. Populizem vznikne tudi zgolj z B in C (brez A), kot tudi zgolj z A in C (brez B). To pomeni: če bo Frančišek ostal iskren, o čemer ne dvomim (torej brez A), a bi kljub temu podlegel narcisoidnosti, ki jo po funkciji zahteva njegov položaj, potem bi zdrsnil v populizem. Ne pozabimo, da se tudi iskrenim osebam, ko lastno mišljenje, čutenje in življenje povsem spremenijo in podredijo zahtevam vloge, ki jo zasedajo, zlahka zgodi, da začnejo brez pomislekov in iskreno apologizirati vse tisto, kar od njih zahteva vloga ali položaj, v katerem so. Značilen primer takšnega populizma (B + C) je na primer kardinal Rode. Nasedel mu je celoten slovenski kler, nasedla mu je ogromna večina slovenske katoliške inteligence kot tudi opazen, čeprav manjšinski del katoliške javnosti in pa najmanj polovica parlamentarnih politikov – g. Rodetu pa ne moremo očitati, da ne misli zares tistega, kar govori in dela. Problem z Rodetom nikoli ni bil v tem, da bi mu lahko očitali nejasnost ali dvoličnost, pač pa v vsem ostalem. Frančišek ni nič od tega (za zdaj). Ni neiskren, ni brez osebne distance do vloge, ki jo zaseda, in iz te drže, če je ne bo opustil, bi se lahko obranil tudi pred populističnimi vzgibi trdega jedra katoliških množic. Za zdaj je na dobri poti. Predstavljajte si, da bi na Slovenskem kakšna javna oseba javno izustila Frančiškove besede, ki jih je izrekel pred zborom kardinalov, namreč da je cerkev »egoistična« in »bolna«. Dotični bi takoj dobil nazaj, da se gre laicizem, kulturni boj, da je član udbomafije, kumrovške šole, ateist, sociolog, levi ekstremist itd. Hočem reči – kar govori Frančišek, ni običajno za funkcijo, ki jo zaseda, in to počne v pravo smer in kljub odporom kurije, ne da bi mu bilo treba. Dober znak, da Frančišek ni populist.

Vprašljiv pa je domet takšne drže. Ali lahko Frančišek počisti Avgijev hlev, v katerem je glavni pastir? In če ga ni mogoče očistiti v enem mandatu (Herkul ga je v enem dnevu), ali ima vsaj pravo orodje? Ne. Iskrena in pohvalna Frančiškova skrb za reveže ima premajhen domet za delovanje v hipermodernem svetu in za prenovo ultratradicionalistične RKC. Frančiškova skrb za reveže ostaja na ravni prve polovice 19. stoletja, kjer se v katolicizmu reševanje najrevnejših še ni v prav nikakršnem smislu povezovalo s problemom družbenih neenakosti. Zadoščala naj bi empatija, vzbujena z evangelijem in razumljena kot posledica delovanja Svetega Duha (kajti po Frančiškovih besedah »prenovo dela Sveti Duh. Biti kristjan navsezadnje ne pomeni delati stvari, ampak pustiti, da me prenovi Sveti Duh«). Frančišek je tisti tip socialno angažiranega, simpatičnega konservativca, ki revščine posameznikov in skupin ne bo nikoli povezal z družbeno neenakostjo do stopnje, ki bi terjala kaj več od delovanja »Svetega Duha«. V tem smislu je Frančišek – gledano iz slovenske perspektive – vzorna katastrofa. Po eni strani je vzor zato, ker na Slovenskem ne premoremo niti enega še živečega klerika, ki bi bil vsaj približno, čisto majčkeno – recimo do gležnjev – podoben Frančišku v kakšni misli, besedi ali dejanju. Najvišji domet kritične misli do lastne institucije je s strani slovenskih katoličanov, se še spomnite, prišel s tistim pismom, ko je nekdo od klerikov javno zapisal, da je za napačno usmeritev RKC krivo tudi vodstvo RKC in da se zato mora opravičiti. To pismo nam je seveda bilo darovano po finančnem polomu, ne pa prej – in to je vse. V tem je bil pač vrhunec dometa samokritiške refleksije slovenskih klerikov v vsem času samostojne Slovenije. Če papež Frančišek v celem življenju ne bi bil znan po prav ničemer drugem kot po tistem sendviču, o katerem so poročali mediji – ki ga je Frančišek mimogrede lastnoročno pripravil in ponudil navadnemu vojaku, vatikanskemu gardistu, ker se mu je zazdel lačen, ko mora tam stati in nepremično buljiti –, že zaradi te malenkostne geste do nekoga na nižjem rangu je lahko Frančišek neprekosljiv svetniški vzor vsem slovenskim klerikom, katerih malikovanje tako ali tako seže le do fašističnih kolaborantov in do finančnega kapitala. A vzornost Frančiška za slovenske klerike ni pohvala prvemu, pač pa kritika drugih. Kajti Frančiškova slepa pega je, kot rečeno, v omejenem dometu njegovega konservativnega sočutja, gnanega zgolj od Svetega Duha. Od tod nasprotovanje netradicionalnim družinam, teologiji osvoboditve in averzija do tudi najmanjše politizacije sistemskih neenakosti. Brez tega pa ni mogoče prenoviti RKC od znotraj niti jo popularizirati navzven. Takšna drža je celo iz slovenske perspektive katastrofalna, saj smo na Slovenskem imeli dolgo katoliško tradicijo kombiniranja evangelija z družbeno angažiranostjo, ki se je začela že – pravočasno – z J. E. Krekom in se končala z Grmičem. Frančišek je iste vrste, čeprav jim ne seže do pasu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.