Polona Balantič  |  foto: Maj Pavček

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Svet

Sem raziskovalni novinar in vse življenje sem se mučil s pridobivanjem delčkov informacij, zdaj pa so stvari ravno nasprotne. Novinarji smo dobesedno zasuti s podatki.

David Leigh, Guardian: »Novinar mora biti iskren, ne objektiven«

David Leigh, dolgoletni urednik oddelka za raziskovalno novinarstvo pri Guardianu, o žvižgačih, Julianu Assangu, Bradleyu Manningu in Edwardu Snowdnu.

V Veliki Britaniji so tradicionalna baza za rekrutiranje sodelavcev obveščevalnih služb elitne univerze, predvsem Oxford in Cambridge. Najbolj zaželeni so njuni študenti tujih jezikov, književnosti in zgodovine. Iz njihovih vrst pa je tudi največ dobrih raziskovalnih novinarjev. David Leigh, dolgoletni urednik oddelka za raziskovalno novinarstvo pri Guardianu, je na Cambridgeu pred več kot 40 leti doštudiral britansko književnost. Študij književnosti ti da sposobnost za razumevanje sveta, pravi. Sam je to dokazal z več zgodbami, v katerih so se znašle spletke, vredne velike shakespearske drame. Tragedije seveda. Z dokazi o podkupljivosti je Leigh pomagal zrušiti konservativnega ministra Jonathana Aitkena, razkril je vpletenost v posle z milijonskimi podkupninami vojaškega koncerna BAE in z Julianom Assangeem se je pogajal o objavi dokumentov, ki jih je imel WikiLeaks. Konec avgusta je na Bledu na poletni šoli raziskovalnega novinarstva predaval mladim novinarjem iz balkanskih držav.

V knjigi WikiLeaks, ki ste jo napisali skupaj s sodelavcem Lukom Hardingom, pišete tudi o tem, kako težavno se je bilo prebijati skozi tisoče WikiLeaksovih dokumentov. Je bil WikiLeaks prelomnica v razvoju raziskovalnega novinarstva?

WikiLeaks je pomenil začetek povsem drugačne vrste novinarstva. In ta novi način novinarskega dela se zdaj širi po vsem svetu. Najprej smo imeli WikiLeaks, potem smo dobili interne dokumente podjetij v davčnih oazah in zdaj se novinarji ukvarjajo z množico dokumentov, ki so »pricurljali« iz ameriške nacionalne varnostne agencije (NSA), za kar je seveda odgovoren Edward Snowden. Te ogromne količine tajnih internih dokumentov so začetek nečesa, kar bo za vedno spremenilo raziskovalno novinarstvo.

Kaj je ključna sprememba v delu raziskovalnih novinarjev, ki jo prinaša dostop do ogromnih zbirk internih dokumentov državnih in drugih ustanov?

Pravzaprav se je vse postavilo na glavo. Sem raziskovalni novinar in vse življenje sem se mučil s pridobivanjem delčkov informacij, zdaj pa so stvari ravno nasprotne. Novinarji smo dobesedno zasuti s podatki in naša glavna naloga je ugotoviti, kako se lotiti obdelave teh podatkov. Kako se sploh lotiti pregledovanja ogromne zbirke podatkov, ki ti jo pomaga pridobiti kakšen heker? Samo za ponazoritev: podatki iz WikiLeaksove zbirke so obsegali 1,5 GB, podatki o poslovanju podjetij iz davčnih oaz – to je bila res gigantska podatkovna zbirka – so obsegali 200 GB, Snowden pa nam je tudi že priskrbel kar nekaj GB podatkov. Vse to so tisoči dokumentov.

Kako se je vaša ekipa pri Guardianu, ki je z obdelovanjem WikiLeaksovih dokumentov pravzaprav orala ledino, lotila dela?

Preden smo se sploh lahko lotili pregledovanja, smo skupaj s programerji izdelali povsem novo programsko opremo, programe za pregledovanje. Za WikiLeaksove dokumente smo tako najprej izdelali nekakšen brskalnik, podoben Googlu, za pregledovanje in iskanje po dokumentih.

Kako ste se potem odločili, kaj od vsega tega zaupnega diplomatskega in vojaškega gradiva bi bilo treba objaviti oziroma tudi, ali kaj preprosto ne bi smelo priti v javnost?

Pravzaprav smo se tukaj znašli pred povsem novim etičnim vprašanjem. Takoj je bilo očitno, da nikoli ne bomo mogli objaviti prav vseh dokumentov. Tako smo potem najprej poskušali določiti, česa res ne smemo objaviti. Sklenili smo, da nikakor ne bomo objavljali ničesar, kar bi lahko ogrozilo naše informatorje, in pa ničesar, kar bi lahko ogrozilo življenje ljudi, ki so na kakršenkoli način sodelovali z ameriškimi vojaškimi silami. Ena naših glavnih skrbi tedaj je bila, da bi vnaprej preprečili možnost »lova« na domačine, ki so v Iraku ali Afganistanu kakorkoli sodelovali z Američani.

Pri dokumentih o nezakonitem nadzorovanju komunikacij, ki jih je priskrbel Edward Snowden, se zdi to etično vprašanje še pomembnejše, saj razkrivajo dejavnost obveščevalnih institucij, ki se še zdaj nadaljuje.

To drži, zato so novinarji Guardiana pri teh dokumentih zelo natančno preučili možnost, da bi objava podatkov iz tega »izliva« dokumentov ogrozila varnost ZDA, Velike Britanije ali katere druge države; tudi če gre za podatke, ki so jih obveščevalne agencije pridobile nezakonito. Razmišljali smo predvsem, kaj je tisto iz množice Snowdnove zbirke podatkov, kar mora javnost nujno izvedeti; kaj je v njenem interesu, da izve o obveščevalni dejavnosti vlad. In čeprav smo ta svoj položaj tudi jasno razglasili, ameriška, predvsem pa britanska vlada še vedno izvajata pritiske na Guardianove novinarje.

Z WikiLeaksom je povezan eden čustveno najmočnejših trenutkov v moji novinarski karieri.

Ukaz o zadržanju Davida Mirande, partnerja Guardianovega novinarja Glenna Greenwalda, ki je pisal o nezakonitem nadziranju komunikacij, in pa ukaz o uničenju Guardianovih računalnikov, na katerih so bili shranjeni Snowdnovi dokumenti, govorita, da se Velika Britanija še posebej panično odziva, kadar novinarji razkrivajo njeno obveščevalno dejavnost. Zdi se, da celo bolj panično kot ZDA.

Zagotovo. Dobro se še spomnim primera, ko je pred 30 leti prvi novinar poskušal napisati članek o agenciji GSHQ (Government Communications Headquarters), torej o zdaj zloglasni obveščevalni agenciji, ki za potrebe vlade in vojske zbira informacije z nadziranjem komunikacijskih zvez. Obstoj agencije GSHQ je bil takrat državna skrivnost. Novinar in vojak, ki je bil njegov informator za članek za revijo London Magazine, sta se tedaj znašla na sodišču, ameriškega novinarja, ki je sodeloval z njima, pa so celo za 20 let izgnali iz Velike Britanije.

In ko je v osemdesetih letih nekdanji protiobveščevalni agent MI5 Peter Wright poskušal izdati spomine, je britanska vlada prepovedala izid knjige na Otoku. Pri našem časopisu smo se takrat vseeno odločili, da objavimo nekaj podrobnosti iz nje (pod naslovom Spycatcher je najprej izšla v Avstraliji, op. p.). Znašli smo se na sodišču. Primer se je vlekel dolga leta, izgubili smo ogromno denarja in nazadnje smo morali pravico poiskati celo na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Glede na vsa preganjanja in grožnje, ki sem jim bil sam priča, se mi zdi zgodba z nekajurnim zadržanjem Davida Mirande celo nekoliko prenapihnjena. Ključno pri tej zgodbi pa je – in to je zelo pomembno –, da so partnerja raziskovalnega novinarja zadržali s sklicevanjem na zakon o boju proti terorizmu. To je absurdno, saj niti Glenn niti David nista terorista. Gre za le še en dokaz tega, da je naša vlada, kadar jo zgrabi panika in se boji za sloves Britanije kot demokratične države, sposobna tudi zelo nedemokratičnih potez.

Večkrat ste opozorili, da je britanska medijska zakonodaja pravzaprav zelo sovražna do novinarjev. Svobodo tiska menda čez lužo precej bolj spoštujejo, a vendar se zdi, da je bila in je še prav Velika Britanija dežela najboljših raziskovalnih novinarjev. Kako si lahko to razložimo?

Povsem drži, da je medijsko pravo v ZDA veliko blažje kot v Veliki Britaniji. Naši zakoni omogočajo takšen pregon novinarjev, da se številni bojijo za svoje kariere, medijske hiše pa se bojijo dolgoletnih pravdanj in izgube ogromnih zneskov. Očiten primer tega je bila morda na prvi pogled ponižna privolitev Guardiana v zahtevo po uničenju trdih diskov na računalnikih Davida Mirande, kjer so bili shranjeni podatki, ki jih je posredoval Edward Snowden. Seveda pri nas novinarji ne gredo kar v zapor, medije poskuša država cenzurirati predvsem s tožbami, ki se lahko vlečejo tudi leta in leta, in v tem času posamezni novinar ne sme delati, mogoča pa je tudi odredba prepovedi izhajanja časopisa do trenutka razglasitve sodbe. To je seveda lahko uničujoče. Gre za zelo perfiden sistem, ki je na videz dokaj benigen.

In ja, obenem imamo paradoks, da so britanski novinarji pogosto boljši od ameriških. V Ameriki je prvi amandma sicer omogočil oblikovanje kulture, ki spoštuje demokratično vrednoto svobode tiska. Če si raziskovalni novinar v ZDA in potrebuješ podatke, ti ni težko najti sogovornika v državnih ustanovah, kajti tam vsi (pošteni ljudje) pomoč novinarjem razumejo kot del svoje dolžnosti, kot del svojega dela za dobro države. V bistvu so državni uslužbenci tam celo počaščeni, če lahko pomagajo novinarjem. V Veliki Britaniji pa ljudje nikakor ne razmišljajo tako.

Vendar je negativna posledica tega to, da je večina novinarjev v ZDA nekako samozadovoljna. Veliko se jih hitro zadovolji z vsako zlahka pridobljeno informacijo, ker tudi sami verjamejo v poštenost in uslužnost državnih organov. Britanski novinarji pa so precej bolj bojeviti in nezaupljivi do vsake, posebej zlahka pridobljene informacije. So pa zato boljši.

Vsi so gledali Juliana Assangea, Bradleyja Manninga pa so odstranili v zapor in izginil je kot senca. Vendar je resnični junak on.

Nezakonito prisluškovanje ni edina zgodba o nečednih in zamolčanih plateh britanske politike, ki jo je razkril Guardian. Prav vi ste prišli do zgodbe, ki je verjetno najjasneje pokazala, kako zelo je britanska politika prežeta s korupcijo.

Zgodba o praksah poslovanja družbe BAE Systems, multinacionalke za vojaško, obveščevalno in vesoljsko tehnologijo s sedežem v Londonu, je bila eden mojih najzanimivejših projektov. Delovanje družbe BAE sem preučeval kar sedem let. Bistvo zgodbe je bilo, da je v Veliki Britaniji prav toliko korupcije kot na primer v državah Vzhodne Evrope in Bližnjega vzhoda, o katerih so Britanci navadno prepričani, da so središče kulture podkupovanja.

Za družbo BAE nam je uspelo dokazati, da je prav vsak posel spremljala podkupnina oziroma neki »dodatni« tok denarja prek podjetij, registriranih v davčnih oazah. Večina tega denarja je pristala v državah, ki jih Britanci sicer radi okrcajo, da bi se morale boriti proti korupciji. Glavni prejemniki podkupnin so bili Romunija, Češka, Tanzanija, Južnoafriška republika, Savdska Arabija, Katar in pa več držav v Latinski Ameriki. Vsega skupaj je tako »izginilo« več sto milijonov funtov. Morda še pomembnejši kot podatki o vsotah, ki so bile porabljene za podkupnine, so bili dokumenti z izjavami britanskih ministrov, da poslov preprosto sploh ni mogoče sklepati brez podkupovanja. Obžalujem le, da niti eden od vodilnih mož družbe BAE ni končal v ječi. Nihče ni bil obsojen individualno, nihče ni kot posameznik odgovarjal za svoja dejanja. Kolektivno se jim je uspelo pogoditi za plačilo sicer visoke odškodnine, to pa je bilo tudi vse.

Še bolj kot zgodba o omniprezentni korupciji pa so se naše morebitne iluzije o napredovanju človeške civilizacije razblinile prav z WikiLeaksovimi dokazi, da je vojna postala čista perverzija.

Z WikiLeaksom je povezan eden čustveno najmočnejših trenutkov v moji novinarski karieri. Še vedno živo vidim pred seboj, kako me je Julian Assange na neki konferenci na Norveškem potegnil na stran, me povabil v svojo hotelsko sobo in mi predvajal vojaški posnetek streljanja ameriških vojakov iz helikopterja. Vojaki so bili povsem na varnem, kakšen kilometer visoko, streljali pa so na ljudi, ki so bili popolnoma nedolžni. S tem posnetkom je pravzaprav prvič postal viden novi način vojskovanja. Vojna je postala nevidna. To je ključno pri sedanji asimetrični vojni, kot temu pravim sam, oziroma pri globalni vojni proti terorizmu, kot temu rečejo Američani. Vidimo posledice vojskovanja. Vidimo razrušene ceste, vidimo cel teater boja proti terorizmu in podobno, dejansko vojskovanje ... to pa je postalo nevidno. Ne vidimo, kako izstrelki iz brezpilotnih letal ubijajo civiliste, nikoli nismo videli, kako prestrašeni mladi ameriški vojaki, katerih konvoju se po naključju preveč približajo civilisti, streljajo na te nedolžne ljudi. Vse to so stvari, ki so prav po WikiLeaksovi zaslugi vsaj delno postale vidne.

Zakaj menite, da je Assange kot zaupanja vreden časopis, s katerim je želel sodelovati in mu zaupati objavo WikiLeaksovih dokumentov, izbral prav Guardian?

Guardian slovi kot časopis z izredno dobrimi raziskovalnimi novinarji. Eden od razlogov je tudi ta, da je Guardian ena od res maloštevilnih časopisnih hiš, ki tudi v tem času medijske krize niso krčile finančnih sredstev za raziskovalno novinarstvo. Guardian si to lahko privošči, ker med našimi lastniki ni zasebnih podjetij. Tudi država nima lastniškega deleža pri časopisu. Naš edini lastnik je neodvisna fundacija in naša edina obveza do nje je, da smo se sposobni sami preživljati. Moramo »pridelati« le toliko denarja, da preživimo, nihče pa od nas ne zahteva dobička.

Bi Juliana Assangea kot nekoga, ki je pravzaprav sprožil niz razkritij in objav tajnih dokumentov o vsaj napol kriminalnem delovanju velikih sil, lahko imenovali tudi junak 21. stoletja?

Resnični junak WikiLeaksa je bil mladi vojak Bradley Manning. On je presodil, da bi javnost morala izvedeti nekatere stvari o ameriškem delovanju v Iraku. Julian je zame na neki način novinar in urednik, kot jaz. Ni se sam dokopal do te izjemne zgodbe, ampak mu jo je priskrbel Manning. Juliana pa nočem imenovati junak tudi zato, ker sam hodi naokoli po svetu in se razglaša za junaka. Ni ravno skromen.

Manning je po svoje tragični junak, vreden skoraj shakespearske tragedije ...

Pravzaprav res. Seveda je bil tudi sam kriv svojega »padca«, ker je preveč zaupal prijatelju s spleta in mu povedal, kaj je naredil. Res tragično pa je, da je bil utišan, še preden je nastal veliki bum okoli WikiLeaksa, zaradi katerega je Julian Assange vso pozornost lahko preusmeril nase. Vsi so gledali Juliana, Bradleyja pa so odstranili v zapor in izginil je kot senca. Vendar je resnični junak on.

Zdi se, da se pri WikiLeaksu in Snowdnu nekako briše meja med žvižgačem in obveščevalcem novinarjev, med dvema kategorijama sodelavcev novinarjev, ki sta različno pravno zaščiteni.

Res je nastala neka nova kategorija pomočnikov raziskovalnih novinarjev. Tudi tukaj moram omeniti Bradleyja Manninga. Kolikor vem, je za opis svojega dela prvi uporabil besedo hektivist. Hektivista sta gotovo tudi Snowden in Assange. Pravzaprav gre tukaj za hekerje, ki bodisi delajo v neki organizaciji bodisi od zunaj prodrejo v njen informacijski sistem in se ob pogledu na neke zanje osupljive podatke odločijo, da bodo »ukradli« kar celotno podatkovno zbirko te organizacije. Ne poskušajo novinarjem svetovati v posameznem primeru, ki ga ti preiskujejo, ampak jim preprosto dostavijo goro informacij, za katere menijo, da bi morale biti javne.

Je torej prav tehnologija tisto, kar je najbolj spremenilo delo raziskovalnih novinarjev v štirih desetletjih vaše kariere?

Gotovo. Prav vsi tehnični vidiki mojega posla so se spremenili. Čisto vse, česar sem se naučil, ko sem bil mlad novinar, je danes zastarelo. Pisali smo na pisalne stroje, dostop do telefona in telegrafa ni bil samoumeven. Glavna sprememba je seveda selitev časopisov na svetovni splet, zaradi česar se danes zahteva tudi drugačen način pisanja zgodb. Precej prepričan sem, da bo že čez pet ali pa najkasneje čez deset let tiskani Guardian izginil. Izdajali bomo le še na spletu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.