Sem raziskovalni novinar in vse življenje sem se mučil s pridobivanjem delčkov informacij, zdaj pa so stvari ravno nasprotne. Novinarji smo dobesedno zasuti s podatki.

V Veliki Britaniji so tradicionalna baza za rekrutiranje sodelavcev obveščevalnih služb elitne univerze, predvsem Oxford in Cambridge. Najbolj zaželeni so njuni študenti tujih jezikov, književnosti in zgodovine. Iz njihovih vrst pa je tudi največ dobrih raziskovalnih novinarjev. David Leigh, dolgoletni urednik oddelka za raziskovalno novinarstvo pri Guardianu, je na Cambridgeu pred več kot 40 leti doštudiral britansko književnost. Študij književnosti ti da sposobnost za razumevanje sveta, pravi. Sam je to dokazal z več zgodbami, v katerih so se znašle spletke, vredne velike shakespearske drame. Tragedije seveda. Z dokazi o podkupljivosti je Leigh pomagal zrušiti konservativnega ministra Jonathana Aitkena, razkril je vpletenost v posle z milijonskimi podkupninami vojaškega koncerna BAE in z Julianom Assangeem se je pogajal o objavi dokumentov, ki jih je imel WikiLeaks. Konec avgusta je na Bledu na poletni šoli raziskovalnega novinarstva predaval mladim novinarjem iz balkanskih držav.

V knjigi WikiLeaks, ki ste jo napisali skupaj s sodelavcem Lukom Hardingom, pišete tudi o tem, kako težavno se je bilo prebijati skozi tisoče WikiLeaksovih dokumentov. Je bil WikiLeaks prelomnica v razvoju raziskovalnega novinarstva?

WikiLeaks je pomenil začetek povsem drugačne vrste novinarstva. In ta novi način novinarskega dela se zdaj širi po vsem svetu. Najprej smo imeli WikiLeaks, potem smo dobili interne dokumente podjetij v davčnih oazah in zdaj se novinarji ukvarjajo z množico dokumentov, ki so »pricurljali« iz ameriške nacionalne varnostne agencije (NSA), za kar je seveda odgovoren Edward Snowden. Te ogromne količine tajnih internih dokumentov so začetek nečesa, kar bo za vedno spremenilo raziskovalno novinarstvo.