Klemen Košak

21. 9. 2013  |  Mladina 38  |  Politika

392 tisoč in raste

Koliko revnih in socialno izključenih si želimo?

Je sprejemljivo, da živi pod robom revščine v Sloveniji 392.000 ljudi?

Je sprejemljivo, da živi pod robom revščine v Sloveniji 392.000 ljudi?
© Uroš Abram

Kazalci dohodka in revščine ter rezultati ankete o življenjskih razmerah, ki so bili objavljeni ta teden, kažejo, da se na področju revščine in dohodkovne neenakosti, kjer je Slovenija med »najboljšimi« na svetu, ni spremenilo skoraj nič. Stopnja tveganja revščine se je zmanjšala za 0,1 odstotne točke na 13,5 odstotka. Če k temu dodamo še tveganje socialne izključenosti, znaša odstotek 19,6, v enem letu pa se je zvišal za 0,3 odstotne točke. 49 odstotkov gospodinjstev si ne bi moglo privoščiti izrednega stroška v višini 600 evrov, kar je za odstotno točko manj kot lani. Nekoliko manjša sta deleža gospodinjstev, ki si ne morejo privoščiti enotedenskih počitnic, ter gospodinjstev, ki se ukvarjajo s težavami, kot so streha, ki pušča, vlažne stene in vlažni temelji ter trhli okenski okvirji ali trhla tla. Oba deleža sta približno tretjinska.

A preden sklenemo, da statistični podatki zaznavajo zmanjševanje revščine v Sloveniji, je treba opozoriti na nekaj dejstev. Stopnja tveganja revščine je le odraz porazdelitve razpoložljivega dohodka in premoženjskega stanja ne zaznava. In, kar je verjetno najpomembnejše v dneh, ko se bodo pojavile take in drugačne interpretacije teh kazalcev: podatki o dohodkih gospodinjstev, iz katerih so izračunali stopnjo tveganja revščine za prejšnje leto, so iz leta 2011, torej iz obdobja pred uveljavitvijo zakona o uravnoteženju javnih financ ter drugih varčevalnih ukrepov. Podatki, objavljeni ta teden, niso zajeli velikega lanskega znižanja socialnih izdatkov, kar je posebej zaskrbljujoče, če vemo, da bi brez socialnih transferjev stopnja tveganja revščine znašala 25,2 odstotka, pri osebah, starejših od 64 let, pa 30,5 odstotka.

V izsledkih statističnega urada je zgolj ena pomembna sprememba glede na lanske, ki pa je zaskrbljujoča: stopnja resne materialne ogroženosti je zrasla iz 6,1 na 6,6 odstotka. To so ljudje, ki si zaradi omejenih finančnih virov gospodinjstva ne morejo privoščiti dostojnega življenja oziroma si ne morejo zagotoviti vsaj štirih od naslednjih devetih dobrin: plačila položnic, avtomobila, pralnega stroja, televizorja ali telefona, nimajo primerno ogrevanega stanovanja, ne bi prenesli nepričakovanih izdatkov, prehranjujejo se nezdravo ali si ne morejo privoščiti počitnic.

Ravno te dni se na vladi odločajo, kakšno bo novo varčevanje. Žal so okoliščine odločanja take, da o končni različici ukrepov odloča zgolj moč zastopnikov določenih interesov, opozarja profesor na fakulteti za socialno delo, dr. Srečo Dragoš. Cerkev bo verjetno plačevala manj davka na nepremičnine kot drugi. Za upokojence, ki imajo večinoma zelo nizke pokojnine, bo poskrbela koalicijska stranka DeSUS. Tudi javni sektor ter delavci v rednih delovnih razmerjih imajo predstavnike, ki imajo možnost dokaj velikega vpliva na politike. Kdo pa bo se bo postavil za socialno ogrožene?

Tega se nam ne bi bilo treba spraševati, če bi imeli avtonomno socialno politiko, je prepričan Dragoš. Že dolgo – in Slovenija v tem med evropskimi državami ni izjema – je socialna politika podrejena drugim politikam, predvsem ekonomski. Reševanje socialno ogroženih se tako prednostno izvaja prek pomoči gospodarstvu. Kot radi rečejo politiki: rešitev je v večji zaposlenosti, to pa lahko dosežemo le z razbremenitvijo podjetij.

Zato je še toliko večja nevarnost, če se statistične podatke o revščini interpretira kot dokaz, da na socialnem področju naredimo dovolj ali celo preveč. Pod robom tveganja revščine in socialne izključenosti je po zadnjih podatkih 392 tisoč prebivalcev Slovenije. Je to sprejemljivo? Bi pristali na to, da jih je več?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.