Višja cena škotske neodvisnosti

Medtem ko so se v Edinburghu zbrali pristaši neodvisnosti, so britanski raziskovalci javnosti predstavili podatke o visoki ceni morebitne neodvisnosti Škotske

Na tisoče pristašev neodvisnosti Škotske se je včeraj zbralo v Edinburghu, škotski prestolnici in skupaj z znanimi politiki ter številnimi znanimi osebnostnimi iz škotskega javnega življenja javno predstavilo razloge, zaradi katerih bi se Škotska že naslednje leto morala odločiti za odhod iz Združenega kraljestva. Pred zborovanjem se je povorka okoli 10.000 ljudi napotila skozi mesto.

Predsednik škotske vlade in Škotske nacionalne stranke (SNP) Alex Salmond je kljub anketam javnega mnenja, ki niso najbolj ugodne za njegove pristaše, poudaril svoje prepričanje, da bo usodnega 18. septembra leta 2014 večina državljanov Škotske podprla idejo neodvisnosti ter da bo to »zmaga ljudstva« ter »dejanje samozaupanja«, s katerim bodo »odločitve o tem, kaj se bo dogajalo v Škotski sprejemali ljudje, ki tukaj delajo in živijo, ne pa s strani oddaljenega sistema v Westminstru«. Salmond je dejal, da današnji Škoti pripadajo srečni generaciji, ki ima možnost za nov začetek s svojo državo.

Kljub anketam javnega mnenja, ki kažejo, da je za neodvisnost trenutno nekaj več kot tretjina Škotov, je Salmond prepričan, da obstaja 'naravna večina' za podporo neodvisnosti Škotske in navedel podatek, da se tri četrtine Škotov vendarle strinja s trditvijo, da je za Škotsko bolje, če se odločitve, ki se nanašajo na Škotsko, sprejemajo tam. Prav to pa naj bi s svojim delom dokazal tudi škotski parlament, ki je pred 14 leti dobil več pristojnosti. Samostojnost so na zborovanju zagovarjali tudi komedijantka Elaine C. Smith, pevec Eddi Reader in britanski zmagovalec na reviji talentov Jai McDowall in mnogi drugi. Eddi Reader je prinesel staro škotsko zastavo, s katero si je za neodvisnost Škotske prizadeval že njegov ded leta 1930.

Namestnica premiera Škotske Nicola Sturgeon je dejala, da »imamo samo zaradi škotskega parlamenta brezplačno šolstvo, nacionalno zdravstveno službo brez privatizacije in lahko ponosno rečemo, da socialne usluge niso zanikanje kulture, pač pa dokaz civilizirane kulture in znanosti. Če postanemo neodvisni, in verjamem da bomo, potem bomo imeli moč, da rečemo 'ne' davku na spalnice in bomo našo državo enkrat za vselej rešili Tridentov«. S Tridenti je sicer merila na že nekoliko zastarele balistične rakete, ki se nahajajo v jedrskih podmornicah, ki imajo svoja oporišča večinoma na Škotskem in so seveda na muhi ruskih in drugih balističnih raket. Predsednik kampanje YES in nekdanji poslanec laburistov Dennis Canavan je ljudem dejal, da je kampanja za neodvisnost »bolj maraton kot pa šprint« ter da zato, ker je pretekel kar nekaj maratonov v svojem življenju, ve, da »tekač na prvem mestu na polovici poti ni nujno tudi zmagovalec na koncu«.

Te besede so se verjetno nanašale tudi na opozorila o visoki ceni neodvisnosti Škotske, vsaj po ocenah Inštituta za davčne študije (IFS), ki ocenjuje, da bodo Škoti v primeru neodvisnosti morali v davčno blagajno prispevati okoli 2,5 milijarde funtov več, kar bi pomenilo dvig davkov za 15 odstotkov, v kolikor bi želeli obdržati sedanjo raven standarda v novi državi. Škotska se je namreč večinoma izognila nepopularnim programom varčevanja, ki ga izvaja vlada v Londonu. Nova država bi sicer lahko privarčevala veliko denarja z manjšimi izdatki za obrambo in pomoč drugim državam, vendar bi bili izdatki za socialo, šolstvo in zdravstvo večji od privarčevanih sredstev, še posebej v luči padajočih dohodkov iz naftnih ploščadi v Severnem morju, ki bi v primeru odcepitve pripadle Škotski. Prihodki iz tega naslova naj bi padli na 3,4 milijarde funtov. Na Škotskem namreč študentje ne plačujejo šolnine, tudi zdravila ter oskrba starejših sta brezplačni, mediji v ostalem delu države pa Škotsko v tem pogledu pogosto opisujejo kot 'socialistično' deželo.

Nacionalni Inštitut za ekonomske in gospodarske raziskave (NIESR) na podoben način opozarja, da bo škotska na finančnih trgih v primeru zadolževanja po razglasitvi neodvisnosti morala plačevati višje obresti, kot jih je doslej plačevala Velika Britanija. Ob tem so zagovorniki obstoja Velike Britanije začeli tudi z nasprotno kampanjo, pod sloganom »Bolje skupaj«. Tudi raziskave javnega mnenja zagovornikom neodvisnosti ne kažejo najbolje. Med mladimi ni premikov v smer neodvisnosti, čeprav je Škotska prav zaradi mladih znižala starostni volilni prag. Po podatkih ankete Ipsos Mori naj bi 59 odstotkov Škotov na referendumu o neodvisnosti zaokrožilo 'ne', okoli 31 odstotkov pa 'da'.

Ob tem je poskusni referendum med 11.000 dijaki v Aberdeenshiru (ki so bili stari 16 in 17 let) pokazal, da bi jih kar 9.000 glasovalo za obstanek v okviru Velike Britanije. Zagovornike neodvisnosti Škotske zato čaka še veliko prepričevanja. Stranka SNP bo sicer svojo belo knjigo, v kateri bo opisala, kako si predstavlja novo, neodvisno Škotsko, predstavila novembra letos. Če bi Škoti 18. septembra naslednje leto večinoma glasovali za neodvisnost, bi Škotska postala neodvisna država dve leti pozneje, leta 2016.