Za preboj iz banana neoliberalizma

Podivjano provincialno samozadovoljstvo je pripeljalo slovensko družbo v zgolj nov tragičen izbruh najnagnusnejšega hlapčevstva in kolaboracije. Dovolj je, Sloveniji moramo vrniti ponos in dostojanstvo.

Tovarna dušika Ruše

Tovarna dušika Ruše
© Tomaž Strmčnik

Strahoten propad slovenske družbe v tranziciji ima široke razsežnosti. Nekatere so vidne, druge manj. V tem gradivu gledamo v produktivno in ekonomsko »bazo«: iščemo, kaj je šlo narobe v »bazi« in kaj je tu treba spremeniti, da se obnovi normalno delovanje družbe v celoti. Naš nujni cilj je resna preobrazba družbe v vseh njenih vsebinah – ki je ne bo, če ne bo potrebnih posegov v »bazo«! Žal vemo o tem še najmanj.

Slovenska kriza je del širše krize evropskega obrobja. Kot vse druge nacionalne krize pa ima tudi svoje posebne vzroke. Zanje je treba pogledati v glavne značilnosti našega preteklega razvoja, konkretno, razvoja v tranziciji.

Tranzicija: dve posebnosti

»Pravilo« za vzhodnoevropske tranzicijske države je bilo, da so njihova gospodarstva zanič, da naj propadejo in prepustijo prostor tujcem. Slovenija pa je stopila v tranzicijo z že preizkušenim izvoznim sektorjem, ustvarjenim v dolgem preteklem modernizacijskem projektu slovenske partije. S to staro razvojno filozofijo, obrnjeno k izvozni industriji in njenemu (širokemu) zaledju, so se v prvem desetletju tranzicije obdržale ekonomske, politične in intelektualne elite »kontinuitete«. V tranziciji so stare strategije že pešale; zato pa se je vsaj obnovila monetarna strogost, potrebna za vzdrževanje pritiskov in motivacij, na katerih mora temeljiti poslovanje v konkurenčnem izvoznem gospodarstvu.

Namesto da bi tedanji slovenski politiki preprosto »izstopili« in prepustili državo tujemu kapitalu, so vsilili racionalno podjetniško obnašanje znotraj danih produktivnih in ekonomskih struktur – uspešno. Ne pozabimo: po prvih desetih, celo petnajstih letih tranzicije je bila Slovenija še v odličnem stanju. Gospodarsko rast, eno največjih v Evropi, je poganjal pretežno domači kapital; ob skoraj polni zaposlenosti; v okolju delujoče socialne države; še vse do leta 2005 brez primanjkljajev in zadolževanja; ter z najboljšimi ocenami bonitetnih agencij in mednarodnih institucij. Slovenija, kakršna je danes, je nastala šele v zadnjem desetletju. Prej – morda kar v vsej svoji moderni zgodovini – je bila popolnoma drugačna.

Naša druga tranzicijska posebnost so bili veliki pretekli zunanji presežki s preostalo Jugoslavijo. Že kmalu po začetku tranzicije se je lahko ta del produkta preusmeril v veliko povečanje domače porabe. To je spodbudilo razmah dotlej zanemarjenih storitvenih panog, usmerjenih na domači trg, in v tem okviru tudi razcvet prej zablokiranega drobnega sektorja.

Ko se je Slovenija v letih 2005 in 2006 počasi pogrezala v evrsko območje obilnega kredita, so nove elite planile po denarju – v popolnem nasprotju s staro razvojno filozofijo.

Kakovost in vzdržnost razvojnega vzorca v tranziciji je zagotavljal »tehnološki« industrijski sektor s svojo produktivnostjo in izvozom. Kvantitativno rast, rast kapacitet in zaposlovanja, pa je dajal razmah storitvenih, v glavnem na domači trg usmerjenih podjetij in po letu 2005 še gradbeništva. Dve tretjini rasti dodane vrednosti v tranziciji in čisto vso rast zaposlovanja, poleg skromnega prispevka javnih storitev, je dajal razmah teh panog! Industrija pa se je v teh procesih že počasi izgubljala v ozadju.

Propad

Ko so se začele v drugem desetletju tranzicije sestavljati prve večje formacije domačega zasebnega kapitala, je bilo to večinoma v nezahtevnem »domačem«, razvojno pasivnem in s ceneno provincialno politiko prepredenem sektorju. Slovenija je majhen trg, ta sektor ima objektivne omejitve (relativno na izvozni del gospodarstva in njegovo dohodkovno učinkovitost), a prav takrat je rasel. V njem smo dobili svoje nove ekonomske elite in zelo hitro še na njih prisesane politične. »Mladi« ekonomisti in drugi bolj preračunljivi misleci pa so dodali potrebno ideološko podporo.

Ko se je Slovenija v letih 2005 in 2006 počasi pogrezala v evrsko območje obilnega kredita, so nove elite planile po denarju – v popolnem nasprotju s staro razvojno filozofijo. V ozadju tega tragičnega obrata je bilo dejstvo, da so nove, od domačega trga odvisne panoge v tem času večinoma že dosegale meje rasti. Ambicije novih elit so se lahko zdaj ohranjale samo s pobegom v kredit: za širjenje kapacitet; za njihovo privatiziranje; in za financiranje potrebnega domačega povpraševanja (predvsem stanovanjskega in še bolj infrastrukturnega investiranja).

Pred nami je sestavljanje novega političnega razreda. Narediti bo moral – končno, s to veliko zamudo – novo slovensko državo.

Proces so podpirale – odkrito ali prikrito – vse institucije sistema. V samo štirih letih od jeseni 2004 do jeseni 2008 je slovenski zunanji dolg zrasel s 15 milijard evrov, kolikor se ga je nabralo v vsej pretekli zgodovini, na 40 milijard! Stopnja rasti produktivnosti dela se je v tem silnem ciklu povečala samo neznatno in je že sredi leta 2007 zdrknila pod nekdanjo; skupna faktorska produktivnost (upoštevajoč tedanje velikansko investiranje) se je verjetno že kar zmanjševala. Zato pa je že od konca leta 2006 rasel zunanji primanjkljaj in jeseni 2008 dosegel že 8 odstotkov BDP-ja. Potem je balon počil.

Obupno predimenzionirani »domači« sektor se je začel sesedati. Zamajali so se primitivni provincialni imperiji zasebnega kapitala, ki jih je ustvaril kredit – ne delo, ne znanje, ne podjetnost, zgolj kredit. Stanje je po panogah različno, v celoti gledano pa v dolgem prihajajočem obdobju slovenske prezadolženosti ta del gospodarstva zagotovo ne bo več rasel, prej še nekaj časa upadal. Njegova rast se bo nekoč v prihodnje obnovila šele, ko se bo lahko pripel na nov večji razmah izvoznega sektorja. Tega pa ne bo.

Industrijski izvozni sektor je v prvem kriznem sunku upadel bolj kot tisti razvite Evrope, zadnji dve leti pa v glavnem stagnira. V prejšnji tranziciji je rast slovenskega izvoza znatno prehitevala rast v razviti Evropi, v obveznem vzorcu za vsako majhno »dohitevajoče« gospodarstvo. Zdaj te dinamike ni več. Z uveljavljanjem novih tranzicijskih elit so preminile razvojne filozofije, ki so prej poganjale nujno nenehno napredovanje »tehnološkega« sektorja. Nekaj časa po inerciji še gre, potem pa vse manj. Slovenski izvozni sektor je že zastarel in betežen – ne toliko zaradi ljudi in podjetij, ki ga sestavljajo, kolikor zaradi vseh tistih, ki ga ne, pa bi ga v današnji Sloveniji morali. Upravičeno smo ponosni na naša najuspešnejša podjetja, ampak v današnji Sloveniji bi jih moralo biti že vsaj enkrat več!

Kako se bo obnovilo zaposlovanje? Izvozni sektor poganja produktivnost, kar pomeni, da v zgolj zmerni rasti, kaj šele stagnaciji, neto odpušča. Dvajsetletni tranzicijski vzorec, v katerem so zaposlovanje zagotavljale samo selitve iz industrije v »domače« panoge, pa je dokončno in nepreklicno mimo. V kratkem do srednjem roku perspektive preprosto ni; to mora biti zelo jasno. Območje srednjega do dolgega roka pa je območje spreminjanja. V njem se zgodi tisto želeno novo, boljše, samo če se zgodijo dovolj velike spremembe.

Skupne značilnosti

Konec koncev je naša kriza samo del širšega južnoevropskega kolapsa, natančneje kolapsa vsega južnega in zahodnega evropskega obrobja, v primerjavi s srednjo in severno Evropo. Kaže posledice pobega v kredit, ki je v naših državah nadomestil nujno normalno gospodarsko in družbeno spreminjanje v naglo spreminjajočem se sodobnem svetu.

V tem »času izpuščenega spreminjanja« smo vsi zaostali za veliko dinamiko sodobnega sveta v vsej gosti mreži svojih družbenih struktur: produktivno, ekonomsko, socialno, miselno, politično. Vsem se nam je, na primer, zrušil »trg dela«. Poklicna (in z njo ekonomska in socialna) struktura, ki jo zahtevajo naša deformirana gospodarstva, je v neskladju s tisto, ki jo ustvarjajo izobraževalni sistemi še po inerciji iz prejšnjih časov. Izobražena mladina beži v srednjo in severno Evropo, kjer je še kako zaželena, medtem ko znajo domači podjetniki ustvarjati dobičke zase samo s slabo plačanim nekvalificiranim delom – s polno podporo vlad, ki svoje šolske sisteme že prilagajajo »novi stvarnosti«!

Pri vseh nas je glavni problem: kako obrniti to vsevprek razpredeno družbeno degeneracijo v novo pozitivno gibanje? Vsi nosilci ekonomske in politične moči, z vso »znanstveno« in ideološko podporo, so vpeti v interesne zanke tega abotnega, degeneriranega sveta. Kako ven iz tega strupenega kroga? Kje, kako ga prebiti?

Tovarna TAM v Mariboru

Tovarna TAM v Mariboru
© Branko Čeak

Vzroki propada

Za nas v Sloveniji je odločilno vprašanje tole. Kako to, da je stekel veliki tranzicijski projekt vzpostavljanja novega domačega zasebnega kapitala in novih vodilnih družbenih elit v tistem obstranskem in že od vsega začetka brezperspektivnem »domačem« sektorju – in ne v okvirih naše stare produktivne, »tehnološke«, industrijske tradicije, s katero smo bili tako uspešni že v Jugoslaviji in potem še bolj v začetku tranzicije v Evropi? Tiste tradicije, v kateri so zdaj še naprej uspešne države osrednje in severne Evrope in ki je bila vse doslej tudi naša, potem pa smo jo pred desetletjem kar zavrgli?

Omenili smo že past navideznih priložnosti, ki so se odprle v naši tranziciji v »domačih« panogah. Je bil glavni razlog slovenskega tranzicijskega razkroja ta, da so se središča ekonomske moči in bogatenja v novem kapitalističnem gospodarstvu sestavila na mestih, ki niso hkrati tudi mesta produktivnega napredka?

Še en odgovor bi bila »generacijska utrujenost«. Stari slovenski modernizacijski projekt je bil v polnem zagonu (do, recimo, leta 2000) že 30 do 40 let, v najširšem smislu kar 60 let. Veliki procesi družbenega inoviranja pogosto potekajo v valovih: dosežejo vrh in se prelomijo. Generacija elit, ki se je vzpela s staro produktivno paradigmo, ne zna speljati – ko pride čas – preskoka v naslednjo, novo. Na enak način bi lahko pojasnili tudi propad nekaterih drugih evropskih zgodb o uspehu, zelo stare italijanske (že pred dvajsetimi leti) pa potem španske in irske. Medtem se Finska, na primer, ni zrušila. Zelo splošne razlage so simpatične, a bolj malo uporabne.

Zgovoren je bil ideološki prelom (povezan z nastopom »mladih ekonomistov«). V začetku leta 2005 je nova vlada napovedala velik obrat politik, oprt na »enotno davčno stopnjo«. Vladne delegacije so začele trumoma obiskovati Estonijo – v neverjetnem izpadu vsake refleksije o slovenski stvarnosti. V Estoniji gradijo svoje gospodarstvo praktično iz nič, v Sloveniji gre za bistveno bolj kompleksne probleme (mikro in makro) upravljanja že obstoječih potencialov. Estonski BDP na prebivalca je še skoraj pol manjši od slovenskega, v Estoniji še teče primarna industrializacija, kakršno smo v Sloveniji opravili že zdavnaj (ko se je, denimo, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja naš družbeni produkt kar podvojil). Recepti, primerni ali neprimerni za Estonijo, so zanesljivo neprimerni za Slovenijo! Na oblast smo dobili politike in ideologe, ki so bili, kot da bi padli z Lune. Kot da bi pristali Marsovci.

Problem je, ker je neoliberalna ideologija tudi tako blizu vsakdanji praktični izkušnji drobnega podjetništva, ki je danes morda že prevladujoče ekonomsko okolje večine Slovencev (in večine volivcev); in dodajmo k temu še prav rekordno slovensko stopnjo neurbanosti. Iz tega okolja se ne vidi nič od kompleksnosti, ki sestavlja vsako resnično ekonomijo, kaj šele družbo. Sploh se ne vidi družba, skupnost. A se moramo vprašati: kako neki je mogoče, da postane taka primitivna ideologija tudi vodilna misel elit neke družbe?! Vodilna misel tistih, katerih posel je prav upravljanje družbene kompleksnosti – v kateri so tudi vsi glavni izvori družbene produktivne učinkovitosti?!

Razsulo je razpredeno po vseh plasteh stvarnih in miselnih struktur. Tako globokega razkroja ne spraviš v red samo s praskanjem po najvidnejših površinah.

Stari slovenski razvojni projekt – projekt vsiljevanja spreminjanja – je vodila ozka, dobro organizirana elita. Kot »kontinuiteta« se je obdržala vsaj na pol še prvo desetletje tranzicije. Potem je »mlada demokracija« opravila svoje. Za obsežno zgradbo stare elite (z vso potrebno notranjo sestavo in vsem potrebnim občutenjem odgovornosti) se v zmedi velikega ideološkega in institucionalnega prevračanja pač ni našla dovolj hitra zamenjava. Vsiljevanje spreminjanja je zamrlo. Ne gre za to, da je odplavilo staro elito; odplavilo je vsako pravo elito, vsako vodenje in poganjanje. In jih nadomestilo z največjim poflom.

To so seveda stvari za širšo družbeno analizo. Dejstvo je, da stare elite že nekaj časa ni več in da so ljudje, ki so jo nadomestili, samo prehodno zgodovinsko mašilo, v resnici bolezen. So nepomembni. Kar je pomembno, je, da so pred nami zapleteni procesi sestavljanja nove, šele zdaj zares nove elite: ekonomske, politične, miselne elite, v vsej širini in globini, povezano in prepleteno. To ni mnenje, to je elementarno dejstvo. Preboj ne bo hiter, to ni nekaj, kar se zgodi v letu ali dveh; je pa edino, kar je pomembno.

Mikro in makro, zasebno in javno

Katera, konkretno, so bila dejanja opuščanja starega razvojnega projekta? Vpeljimo pojem našega »modernega sektorja«. V njegovem jedru so v svetovni konkurenci delujoča industrijska izvozna podjetja, vpeta v nujno nenehno tehnološko in poslovno napredovanje tako v podjetjih samih kakor prek procesov osipanja starih in nastajanja novih. To sistemsko dinamičnost morajo zagotavljati obdajajoči jo izobraževalni in drugi sistemi z zadostnimi zmogljivostmi, da potiskajo sámo ožje proizvodno jedro nenehno prek meja obstoječega. Ni prvega brez drugega, to je eno telo, eno bitje. Seveda so še drugi krogi te obsežne mašinerije družbene produktivnosti, »pravna država« in še marsikaj, ta najožja notranja sprega pa je temeljna. Njeno podjetniško jedro je (načeloma) v zasebni sferi, obdajajoči jo sistemi pa v sferi večinoma javnih institucij in vedno javnih politik.

V tranziciji se je krepila podjetniška učinkovitost ter usihala učinkovitost vsega javnega. Kaj je vplivalo bolj? Začetni veliki poskoki podjetniške produktivnosti so odsevali predvsem zmanjšanje podedovane presežne zaposlenosti, pa tudi nadaljnji napredek je bil v veliki meri oprt zgolj na slovensko marljivost, tj. na povečevanje intenzivnosti dela. Pravega tehnološkega razvoja je bilo vseh dvajset let zelo malo – obupno premalo v razmerju do sočasnih svetovnih trendov. Slovenski izvoz še vedno, tako kot pred tridesetimi leti, poganja slabo plačano srednje kvalificirano delo. Pred tridesetimi leti je bil to recept za uspeh, danes za neuspeh.

Prispevek znanja – prispevek podjetništva, utemeljenega na znanju – je izjemno skromen. Prispevek javnih politik, utemeljenih na znanju in usmerjenih k znanju, je že dolgo ničeln. V zadnjih letih je že prav agresivno negativen: »fiskalne« politike so izstopajoče usmerjene prav v siromašenje sistemov ustvarjanja in reprodukcije znanja. Z razkrajanjem javne sfere in javnih politik se razkraja tudi »moderni sektor«; in z njim vsa slovenska modernost.

»Slovensko gospodarstvo«

Bistvo neoliberalnega obrata je (bilo) v apriorni poziciji, da v kapitalizmu odloča zasebna sfera in nič več javna. Neoliberalni princip je odstranjevanje – realno in ideološko – vsega javnega, državnega, da se naredi prostor za zasebno, za »gospodarstvo«. Kakšno »gospodarstvo«? Tisto, ki se je takoj po tem obratu zadolžilo v tujini za 25 milijard evrov in ki zdaj ta svoj dolg korak za korakom prenaša v breme države in davkoplačevalcev, produkt, ki ga ustvarja, pa ni skoraj nič večji kot prej? Tisto »gospodarstvo«, v katerem ni več čisto nobene vizije lastnega napredka, saj so vse obljube zaposlovanja pogojene z zahtevo po (celo več kot sorazmernemu) zmanjšanju »stroškov dela« in »stroškov države« na zaposlenega!?

Plače, ki jih izplačujejo slovenski podjetniki, so pogosto kar enkrat manjše od plač v sosednjih, samo nekaj kilometrov oddaljenih Avstriji in severni Italiji. Enako velja za davke in prispevke na zaposlenega, ki jih plačujejo državi. Kdor gre delat čez mejo, dobi takoj bistveno večjo plačo, in ko se vrne, spet bistveno manjšo. Zakaj? Zato ker obvladujejo (povprečni) slovenski podjetniki tehnologije, tržne poti itn. bistveno slabše kot tisti čez mejo; in zato, ker so skoraj povsem odsotne funkcije, ki jih mora v sistemu opravljati država. Moraš biti zares zabit, da verjameš, da so glavni slovenski problem previsoke plače in davki. Vzroki zaostajanja družb so vedno v prostoru, ki ga zasedajo njihove elite. Tu so vzroki in tu so mesta za spreminjanje.

Velja opozorilo. V tej in drugih zadevah, v katerih se zdi nekaj (na primer zgornje) »edino logično«, nekaj čisto drugega pa »edino realno«, je večinoma posredi mešanje kratkega in dolgega roka. V kratkoročnem horizontu, v katerem so edina realnost obstoječa podjetja, je lahko rast zaposlovanja res povezana samo z zmanjševanjem plač. Tisto »edino logično« postane smiselno šele v srednje- do dolgoročnem horizontu, v katerem so že možnosti spreminjanja. Odločilno je zavedanje, da je treba razmišljanje prenesti v ta okvir! V kratkoročnem horizontu, v horizontu nespreminjanja – pa če traja sto let –, je v današnji Sloveniji samo naraščajoča beda.

Soočiti se moramo z dejstvom, da je naše obstoječe gospodarstvo zanič in da se moramo obrniti k nekemu bodočemu, ki ga bo treba šele ustvariti. Vprašanje ni več, kaj storiti, da ustrežemo gospodarstvu, temveč kaj storiti, da ga spremenimo. To ne pride samo od sebe; sami od sebe so na delu samo samoohranitveni nagoni obstoječih središč moči. Za spreminjanje mora vedno poskrbeti z lastno pobudo, neodvisno in samostojno, država.

Vizije in zahteve zdaj že izrazito parazitskih elit so še naprej samo o novem denarju, o novem kreditu za nove investicije, samo da bo spet tako, kot je bilo prej. Žalostno je, da je povsem v tem kontekstu tudi edina idejna ponudba »levice«: naj se država zadolži za nov denar, da bo spet rast. Ne bo. Ni bila prej in ne bo zdaj.

»Slovenska država«

Glavna vsebina slovenskega zloma je, da nam je v tranziciji razpadla država. Osamosvojili smo se, dobili »prvič v zgodovini svojo lastno državo« in si jo čez dobrih deset let že uničili. Tudi gospodarstvo je razpadlo zato, ker je razpadla država. Razpadlo je tisto temeljno, po čemer se uspešne kapitalistične družbe razlikujejo od neuspešnih: po svoji sposobnosti, da si tudi v tem kompliciranem svetu, ki ga poganja individualna svoboda, sestavijo delujočo sfero skupnega in javnega: pravil igre, institucij, strategij in politik. Ni resnega, delujočega »modernega« gospodarstva brez resne, delujoče države.

V Sloveniji smo ravnali v zadnjem desetletju prav nasprotno: po receptih, po katerih se ustvarjajo svetovne banana republike. Države pri nas praktično ni več. In kjer ni države, vemo, zavladajo v javnem in političnem prostoru mafije in organizirani kriminal.

Tu velja spet opozoriti na pogosto optično prevaro. V tranziciji so postale tudi formalne institucije demokracije in države samo še en prostor za uveljavljanje zasebnih interesov. »Javna« podjetja in panoge so v kvazizasebni lasti posameznih strankarskih združb, »javno« zdravstvo in visoko šolstvo sta prepuščena anarhičnemu samoupravljanju (in plenjenju) zaposlenih, nacionalnih politik ni, države ni. Ko je v Sloveniji razpadla stara država s svojimi starimi politiki, njenega prostora niso zasedli novi politiki, temveč nekakšni »podjetniki« in kriminalci. To ni država, to je samo še en »trg«. Države sploh nimamo.

Neoliberalni voditelji ne znajo voditi. Vodenje države prepustijo »gospodarstvu«, ki je pri nas takšno, kakršno je, in zato z rezultati, kakršni so, tako da postane neoliberalni projekt na koncu neizbežno kompradorski, kvizlinški. Javna podjetja, javne institucije, javne politike in javne strategije se sistematično predajajo tujcem, zlom nacionalnega vodenja je popoln in dokončen. Danes se v Sloveniji že uveljavljajo najprimitivnejši latinskoameriški vzorci izpred pol stoletja (z njihovimi »čikaškimi dečki« in vsem drugim). Ljudje, ki so bližje dogajanju, pravijo, da jim gre včasih že na bruhanje.

Dosegamo novo zgodovinsko dno, vse bolj primerljivo s tistim leta 1941. Takrat smo se zmogli spet vzdigniti; se bomo zmogli tudi zdaj? Ali pa bo ta človeški drek, ki ga je naplavilo tranzicijsko brezvladje, tokrat dokončno uničil Slovenijo?

Pogled naprej: ničelni scenarij

V prvih letih krize je gospodarstvo še reševala država z nezmanjšanimi javnimi izdatki, tako da se vsaj končna poraba takrat še ni skrčila in je začel BDP počasi spet rasti, približno vzporedno s povprečnim evropskim. Cena za to je bil velik javni primanjkljaj in z njim hitra rast javnega dolga (vštric z zdaj vsiljenim odplačevanjem zasebnega; skupni zunanji dolg se doslej sploh še ni zmanjšal, samo spreminja se iz zasebnega v državnega, iz dolga tistih, ki so krizo povzročili, v dolg vseh nas drugih). Zato bodo dosegla naslednje leto samo plačila obresti iz proračuna že skoraj milijardo evrov, v primerjavi z okrog 350 milijoni pred krizo.

V drugem polletju 2011 je stekla nujna fiskalna konsolidacija. Ukrepanje je bilo sprva ekstremno neoliberalno: zgolj zmanjševanje javnih izdatkov in večinoma v škodo revnejših slojev, tako da so bili ekstremni tudi učinki na porabo in proizvodnjo. Šele tedaj je gibanje slovenskega BDP-ja (krepko) zaostalo za gibanjem evropskega. Proračun je privarčeval okrog petsto milijonov evrov, a v okviru za tisoč milijonov zmanjšanega obsega gospodarske aktivnosti! Sprožil se je val stečajev in lani je stopnja brezposelnosti naravnost eksplodirala.

Letošnje politike so bile že bolj premišljene in so posegle tudi na stran davkov, tako da čim manj prizadenejo porabo, proizvodnjo in zaposlovanje. A je prisoten problem – ki ga vidimo najbolje, če primerjamo navdušenje, s katerim je »gospodarstvo« podprlo prejšnje ukrepe, ki so v njem povzročili takšno opustošenje, z njegovim ogorčenjem nad letošnjimi ukrepi, še posebno nad napovedjo kriznega davka (ki bi mu od vseh možnih posegov prav najmanj škodil).

To je norost, ki odseva očitne razlike znotraj samega gospodarstva. Kredit je presahnil, vodilne tranzicijske elite so se zdaj preusmerile v ropanje države, tj. vseh drugih delov gospodarstva in družbe. Zato bodo tujcem prodale vsa javna podjetja. V »sanaciji bank« bodo v javni dolg prenesle še dodatne milijarde svojega lastnega. Zato pa bo treba krčiti vso drugo, normalno javno porabo. In vse to se lepo skrije za temeljno neoliberalno floskulo, da mora država zmanjševati porabo in ne povečevati davkov – ne glede na posledice.

Politična sfera, reproducirana v parlamentu, vladi in drugih institucijah, seveda ni homogena. V ozadju skorumpiranih parlamentarnih glasovalnih strojev prevladuje navaden kriminal, malo olepšan, ampak to je to. Nasproti tej podivjani »domačijski« sferi se krepijo ekstremne, zdaj že povsem kvizlinške neoliberalne skupine. In imamo še vedno nekaj razpršenih točk približne normalnosti. Zaradi slednjih je lahko odnos do vlade tudi diferenciran, a je pri taki politični konstelaciji perspektiva le obupna. Ničelni scenarij, po katerem teče tok brez intervencije in brez preloma, kaže samo navzdol, nižje in nižje.

Tovarna Metalna v Mariboru

Tovarna Metalna v Mariboru
© Branko Čeak

Ideologije obstoječega

V tem trenutku se zdijo najaktualnejše finančne stvari, povezane s »sanacijo bank« in z načrtom totalne odprodaje slovenskega državnega premoženja tujcem. To so seveda zelo resne stvari, a o njih tukaj samo naslednje.

Saniranje slovenske prezadolženosti je resen zalogaj. Terja politično zrelost, mednarodne zveze in dobre državne strokovne aparate – vse tisto, kar so slovenske politične stranke do zdaj že uničile. Naloga je bila zato že leta 2012 predana v roke kompleksni kompradorski, kvizlinški mašineriji, ki jo usmerja interes evropskih institucij (tj. Nemčije), »da spravijo te pankrte v red«, vodi pa, kot kaže, zgolj kakofonija zasebnih profitnih interesov od New Yorka prek Londona do Dunaja (in Ljubljane). Ampak: ali so v tem kratkem času, v katerem bo treba nekaj storiti, na razpolago potrebni alternativni, domači politični in strokovni aparati?

In poglavitno: vsi bi se ukvarjali s financami, z denarjem in s kapitalom, medtem ko smo v tej žalostni Sloveniji že čisto pozabili, da so vse to samo posledice, samo zadnji rezultati nečesa drugega. Ne moreš jih zares imeti in delati z njimi, če nimaš tistega drugega, kar denar in kapital šele ustvarja. V krizi smo prav zato, ker smo enkrat pred leti že imeli neizmerno veliko denarja in nekaj časa celo kapitala, pa smo ju zapravili za prazen nič. In ali se je od takrat že kaj spremenilo? Bi bila zgodba danes drugačna?

Finance so samo posledica, samo zadnji, najvidnejši rezultat. Resnični problem, ki ga moramo rešiti, je, da smo izgubili sposobnost ustvarjanja – vsega: družbenega produkta, denarja in kapitala, države in družbe.

Po tridesetih letih tehnološke stagnacije temelji slovenska produktivna »baza« še vedno na slabo plačanem nizko kvalificiranem delu in nanj pripetem podjetniškem razredu. Vsi skupaj so ekonomska in volilna baza, ki reproducira, spet in spet, naš obstoječi politični razred – ki poskrbi, da se ta arhaična družbena struktura ohranja in ne spreminja.

»Razvojne« ideologije, ki jih generira ta struktura, se najbolje kažejo v nasvetih, kako bi bila kriza hitro presežena, če bi nam uspelo znižati slovenske plače in kolektivni standard bližje k ravnem kitajskih. (To je zelo perverzna logika. Približevanje Kitajski pomeni zmanjševanje BDP-ja. Ko dosežeš želeno dno, pa se morda res obnovi rast – nazaj do starega izhodišča, ko se vaja ponovi. »Rast« je zagotovljena pod pogojem nenehnega vračanja v revščino.)

Ta ostarela »baza« je doživela v zadnjem desetletju še povsem nevzdržno strukturno deformacijo, ki je spravila velike dele gospodarstva v odvisnost od tujega kredita in potem od »pomoči« države. Vizije in zahteve teh, zdaj že izrazito parazitskih elit so še naprej samo o novem denarju, o novem kreditu za nove investicije, kakršne koli, samo da bo spet tako, kot je bilo prej. Žalostno je, da je povsem v tem kontekstu tudi edina idejna ponudba »levice«: potrebujemo denar, naj se država zadolži za nov denar, da bo spet rast. Ne bo. Ni bila prej in ne bo zdaj.

V naših različnih »gibanjih« razumemo slovensko krizo večinoma samo kot rezultat tiste primitivne privatizacije, pospremljene z veliko navadne kraje. Odgovor na to diagnozo je »pravna država«, pa bo spet vse v redu (in smo že pri vseh mogočih postmodernih vizijah prihodnosti). Ne bo v redu! Tudi če preprečiš krajo, ostane primitivnost, ostane izguba nekdanje slovenske »modernosti« in strukturna deformiranost, ki blokirajo vsak materialni in drug napredek (kaj šele prehod v kar koli postmodernega).

Razsulo je razpredeno po vseh plasteh stvarnih in miselnih struktur. Tako globokega razkroja ne spraviš v red samo s praskanjem po najvidnejših površinah. V Sloveniji ne bo ne pravne ne socialne države in ne bo vzdržne in zelene rasti, dokler se ne začne temeljito spreminjati tudi sama produktivna »baza«; dokler ne pride, za začetek, spet v ospredje naša nekdanja, v tranziciji zavržena »modernost« – ne v videzih, temveč v samem jedru.

Vsi bi se ukvarjali s financami, z denarjem in s kapitalom, medtem ko smo v tej žalostni Sloveniji že čisto pozabili, da so vse to samo posledice, samo zadnji rezultati nečesa drugega.

Delo, znanje, podjetnost

Spremembe v jedru družbenih struktur niso nekaj, kar se preprosto predpiše z dekretom, naj bo ta še tako genialen. V demokraciji in v tržni ekonomiji so na razpolago samo povsem praktična, v posamezne izbrane točke sistema usmerjena dejanja, ki morajo vplivati na razmišljanje in obnašanje ljudi tako, da bodo sami, s svojim lastnim prizadevanjem ustvarjali tisti skupni rezultat, ki si ga želimo.

Temeljna skupna vsebina je, da moramo po tem brezglavem tranzicijskem razkroju vrniti Sloveniji skupnost, družbo, državo. Da si z njo povrnemo sposobnost – za začetek – sploh izražanja svojih skupnih, nacionalnih ciljev; in potem njihovega doseganja.

* * *

1.

V Sloveniji se ne krade. Kdor krade, gre v zapor. To ni Slovenija, to so smeti. Odslej bodo pravila igre druga. Uveljavljali jih bomo z okrepitvijo vseh temu namenjenih institucij. Trud in sredstva, vloženi vanje, so najproduktivnejše naložbe. (Do takrat pa si vsaj zapisujmo, kar vemo; in imena. Ta sodrga ne bo večno zaščitena.)

Pravna država se gradi od spodaj. Ministri morajo zagotoviti popoln nadzor nad zakonitostjo v zaposlovanju, v plačevanju davkov, v varovanju naravnega in urbanega okolja itn. V Sloveniji se bodo zakoni spoštovali.

2.

Sloveniji vračamo državo! Posel ministrov je, da zagotovijo učinkovitost slovenske javne sfere: državnih organov, javnih storitev in javnih politik. V sferi javnih storitev so nekatere naše najpomembnejše gospodarske panoge, ki nam zdaj razpadajo. Njihove sedanje zanemarjenosti in zato neučinkovitosti ne rešujemo z ukinjanjem, temveč z vračanjem učinkovitosti.

To ni lahko; za prvo slovensko normalno vlado bo to najobsežnejša in najzahtevnejša naloga. Ta točka je tista temeljna, na kateri se dokazuje zrelost (ali nezrelost) sodobnih družb – konkretno, sposobnost (ali nesposobnost) slovenske družbe, da se prebije iz močvirja svojega današnjega banana neoliberalizma.

Denarja ni, ampak saj državne politike niso stvar denarja. Politika je prostor za ljudi, ki znajo upravljati državo oziroma njene posamezne funkcije, ne za ljudi z zamislimi o »investiranju« in drugem obračanju denarja; ti naj se dokazujejo v zasebnem sektorju.

3.

Vlada mora sprejeti za določeno prihodnje obdobje moratorij na vse državno in občinsko infrastrukturno investiranje, z zelo strogimi pravili za izjeme. Redka razpoložljiva sredstva potrebujemo drugje, za podporo drugih, pomembnejših panog in politik. In drugič, odstraniti moramo ta, zdaj vseprisotni kanal sistemske korupcije. V infrastrukturo smo investirali enormno v prejšnjem obdobju in zdaj nekaj časa ne bomo, pika. To mora biti zelo jasno.

»Rast«: v Sloveniji vodi v novo gospodarsko rast samo temeljito prestrukturiranje na podlagi novega vala tehnološkega napredka. Razvojni procesi te vrste so odvisni od močnih državnih politik, usmerjenih v dolgi rok, brez hitrih rezultatov. Za sedanje stanje ni čudežnih odrešitev – razen začetka delanja, začetka kazanja nove smeri in novih ciljev.

Po več kot tridesetih letih popolnega zastoja so na dnevnem redu radikalni posegi v izobraževanje in njegovo okolje. Glavni namen je spreminjanje ekonomskih, političnih, intelektualnih elit. Izobraževati moramo za prihodnje podjetnike, bolj kot za delavce (pri sedanjih podjetnikih?!). Blokado starih elit, ob kateri ostajajo izobraženi mladi ljudje neizrabljeni, je mogoče prebiti samo z vztrajnim pritiskom množice in kakovosti.

Razume se, da gre za javno šolstvo; v majhni državi je cilj vedno celotna populacija (pa čeprav dvotirno). Seveda gre predvsem za univerze in njihovo zaledje. Minister mora znati delati praktično: posebej za Ljubljano, posebej za Maribor itn. in posebej za niše, ki jih lahko zasedejo zasebne šole; posebej za naravoslovje in tehniko, kjer je treba zagotoviti maksimalno, še vzdržno širitev, in posebej za druge smeri in humanistiko.

Politike sestavljajo predvsem posegi v pogoje delovanja sektorja. Financiranje mora podpirati kakovost in učinkovitost študija. Povsem je treba predelati štipendiranje in okrepiti druge oblike podpore in usmerjanja. Bistveno je treba okrepiti sisteme za prenašanje znanja v gospodarstvo (v obstoječa in nova podjetja) in druge dele družbe. Postavljamo novo osrednje žarišče gospodarske in širše družbene dinamike. Dokler ga ne, bomo še naprej v krizi.

5.

V obdobju, ko bosta gospodarska rast in zaposlovanje odvisna od dinamičnosti prestrukturiranja, je treba gospodarstvu zagotoviti »prožnost« v zaposlovanju. To pomeni, da je treba prenesti tudi več »varnosti« v breme države. In seveda je treba urediti obe strani, tako da se spravi pod nadzor sedanji kaotični in vse bolj roparski trg prekarnega dela.

Zato pa brez popuščanja pri plačah, kar pomeni vsaj inflacijsko usklajevanje minimalne plače in čvrst nadzor. Sporočilo mora biti jasno: v Sloveniji bosta ustvarjala dobičke in gospodarsko rast tehnološki in poslovni napredek – ne kredit, ne ropanje države, ne zniževanje plač zaposlenih. V »prehodnem obdobju« bo zato tudi nekaj škode, ki je sprejemljiva.

6.

»Socialna država« ni strošek, temveč cilj. Normalne (netranzicijske) majhne evropske države držijo skupaj institucije, ki zagotavljajo občutenje skupnosti in pripadanja, utemeljeno z nekim občutenjem enakosti. Vse po vrsti imajo dobro in zanesljivo javno zdravstvo, izobraževanje, pokojninsko in socialno varstvo, financirano v širokem osrednjem območju solidarno in s progresijo. Za majhne države je to pogoj, tudi za njihovo ekonomsko učinkovitost. Od tega ne more biti odstopanj.

7.

Pomembne bodo posamezne »industrijske politike«, posebno za energetsko varčnost (in nič več za gradnjo kapacitet) pa za kmetijstvo, za turizem itn. Na tem mestu o njih le to: da so uresničljive samo v kontekstu delujočega temeljnega modernizacijskega projekta; da je naša prva prioritetna panoga izobraževanje (z vsem zaledjem); in da je med prioritetami tudi zdravstvo, ki v Sloveniji, če se primerjamo mednarodno, med vsemi panogami najbolj zaostaja. In pozor: gre za politike, ne investicije.

8.

Vložek ni denar, vložek so politike, to se pravi ljudje, ki so jih voljni in sposobni voditi. V Sloveniji je že toliko dobrih mladih ljudi, ki to zmorejo – obstoječa, »stara« generacija pa se ohranja samo še s prisesavanjem na tujce! Slovenski razvojni preboj bo moral biti generacijski preboj. V vse državne in druge javne institucije in politike bomo množično vključevali nove ljudi. Začelo se bo veliko pomlajevanje Slovenije.

Spremembe, ki so pred nami, morajo uvajati politiki – teh pa v današnji Sloveniji, po razpadu (po zgnitju) stare partijske elite sploh ni več! Pred nami je sestavljanje novega političnega razreda. Narediti bo moral – končno, s to veliko zamudo – novo slovensko državo.

Ne smemo si delati utvar, da bo nova država vznikla zgolj iz prizadevanj najbolj razsvetljenih mislecev in aktivistov. Vedno morajo biti angažirani tudi konkretni »ekonomski interesi«, prizadevanja morajo imeti tudi »ekonomsko bazo«. Danes se zdi, da ni v slovenskem gospodarstvu prav nikogar več, ki bi gradil na delu, na znanju, na podjetnosti. To je grozno! Seveda se to samo zdi; ampak naj tisti, ki so drugačni od zdaj prevladujočih parazitskih in roparskih elit, to tudi na glas povedo!

Po sedanji bedni zgodovinski epizodi, v kateri je podivjano provincialno samozadovoljstvo pripeljalo slovensko družbo v zgolj nov tragičen izbruh najnagnusnejšega hlapčevstva in kolaboracije, moramo Sloveniji vrniti ponos in dostojanstvo.

* Več v knjigi Franček Drenovec: Kolaps elite; Iskanje normalnosti in naprednosti v majhni evropski državi

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Andrej Cetinski, Ljubljana

    Za preboj iz banana neoliberalizma

    Franček Drenovec je ekonomist, ki mu je vredno prisluhniti. Tudi njegova analiza krize v Sloveniji, ki jo je predstavil v prispevku z gornjim naslovom, je aktualna in poučna. Še predvsem je uporabna njegova ocena o vzrokih naše krize, ki jo je, citiram, tako zapisal: »Glavna vsebina slovenskega zloma je, da nam je v tranziciji razpadla država…Razpadlo je tisto temeljno, po čemur se uspešne... Več