Uplinjevalnik zemeljskega plina

Pred dnevi je Evropska komisija potrdila seznam prednostnih energetskih projektov za obdobje 2014-2020, katerim bo na voljo delež sofinanciranja v skupni vsoti 5 milijard in 800 milijonov evrov. Med 250 projekti je cca 100 za prenos in skladiščenje plina, tudi zemeljskega. Žaveljskega, za katerega se je potegovala Italija, ni več, a se tovrstnemu terminalu na območju severnega Jadrana EU vendarle ne odpoveduje. Določa le, da naj lokacijo Italija poišče v soglasju s Slovenijo.

Lepo, toda ali to tudi pomeni, da je sporni uplinjevalnik onstran miljskega zaliva povsem pokopan? Ne, le da ne more biti deležen evropskega denarja. Da ni več na spisku še ne pomeni, da je nad njim prepoved in investitor, španski GasNatural, bo ta svoj interes, da ga zgradi ali da si vsaj povrne že vloženi denar, skušal uveljavit z vsemi sredstvi, zlasti z zahtevo po čim višji odškodnini za propadli posel. In pri tem italijanska vlada, če ne bo toliko spretna, da bo dokazala goljufivost dokumentacije s katero je investitor operiral, bo imela kar nekaj preglavic.

A pustimo to njenim skrbem in verjemimo, da so Žavlje, kot ocenjuje naš infrastrukturni minister Samo Omerzel že »zgodovina«.

Kaj sedaj sledi? Ja, to, da mora Slovenija pristopiti k pogovorom z Italijo o tem kje in verjetno tudi s katero tehnologijo namestiti terminal, ki ga Evropska unija hoče v severnem Jadranu. Pri tem je koristno vedeti, da je postavitev takega objekta veliko bolj v poslovnem oziroma izvoznem interesu Italije kot notranje energetskem, ker zemeljskega plina Italija ima za svoje potrebe že sedaj dovolj (porabi ga letno cca 85 milijard m3 in bo, s prihodom »ruskega« južnega toka čez kako leto, kapaciteto povečala za še dodatnih 22 milijard, kar bo povsem zadostilo tudi dolgoročno načrtovani porabi 105 milijard!). Sicer je skupni interes članic EU, da se odvisnost od ruskega plina zmanjša z alternativnimi oziroma diferenciranimi potmi dobave in ena od najkrajših in najbolj uporabnih, zlasti za dobavitelje iz arabskega sveta, je seveda Jadran.

Sprejmimo torej ta izziv in podajmo se k iskanju čim polj pametnih rešitev. In zagotovo pametne niso, če težijo k kopenskim postavitvam ter s tehnologijami, kot je predvidena žaveljska, ki so že 40 let zastarele in zato toliko bolj nevarne. Obstajajo tri osnovne tipologije uplinjevalnikov zemeljskega plina: Onshore, torej kopenski terminal, kot so Žavlje ali tisti, ki ga je vsiljevala nemška TGE v Kopru, čeprav z različno tehniko uplinjevanja (prvi z uporabo morske vode, drugi z notranjim izgorevanjem), Offshore Gravity Base, ki je fiksni terminal na morju, kot je že nekaj let postavljen v Porto Viru pri Rovigu, ali kot bi ga neka druga španska družba rada postavila sredi Tržaškega zaliva tik ob morski meji s Slovenijo, ter Offshore FSRU (Floating Storage Regassification unit), kar pomeni plavajoča uplinjevalna skladiščna enota, kot jo poznajo v Livornu. Gre v bistvu za posebej predelan in uplinjevanju ter skladiščenju plina prilagojen tanker, ki je povezan z oddaljeno obalo preko plinovoda.

Zagotovo je slednja najmanj sporna rešitev, ker če ne drugo onemogoča tveganja za varnost naseljenih območjih in dejavnosti na kopnem in ker v večjih globinah tudi zmanjšuje škodljive vplive na morje in njegov ekosistem.

A obstajata, kolikor je znano skupini strokovnjakov zbranih v Čezmejnem Tehničnem Omizju za uplinjevalnike v Tržaškem zalivu (gre za dvajseterico profesorjev iz drugih ekspertov s področja ladjedelništva, pomorskega prava, energetike, varnosti in morske biologije, ki so s triletnim preučevanjem dokumentacije za žaveljski terminal ugotovili in utemeljili njegovo škodljivost in nesprejemljivost ter s tem prispevali k obratu mnenja lokalnih in deželnih oblasti FJK do omenjenega projekta), še dve manj invazivni rešitvi: To sta »žepni« plavajoči uplinjevalnik, kot ga na primer proizvaja norveška družba TORP, ki je zasidran sredi odprtega in globokega morja in na katerega se klasični plinski tanker priklopi ter prenese utekočinjen plin, ki ga sistem predela in preko plinovoda dostavi trgu, ali projekt znan z imenom Triplete, ki sestoji iz tankerja novejše generacije z uplinjevalnikom na krovu in z črpalno oziroma dostavno zasidrano bojo, ki enako kot prejšnji sistem omogoči dostavo plina v naravni obliki na kopno. Slednji bi naj bil, v kolikor bi prišlo do dogovora med Slovenijo, Italijo in Hrvaško, lociran v mednarodnih vodah a čim bližje stičišču med tremi teritorialnimi vodami ter povezan s tremi plinovodi na vse tri trge. Države bi ga upravljaje skupaj z neko vrsto joit venture.

O tem sem si, v imenu omenjenega Omizja, s katerim sodelujem že od njegovega nastanka, dovolil neformalno obvestiti naša pristojna ministra za okolje in infrastrukturo, Dejana Židana, in Sama Omerzela, v ne le upanju, ampak kar prepričanju, da bo v to smer, ob ustrezni preverbi povedanega in predlaganega s pomočjo domače stroke, tudi oblikovana slovenska pogajalska platforma, ali kar slovenska ponudba, za bližajoče se pogovore z Italijo s smiselnim povabilom tudi Hrvaške.

Odzivi bodo pokazali ali imamo v Tehničnem Omizju prav oziroma ali bo ta pobuda prijela in bo iz nje nekaj končno tudi nastalo. Srečno.