Socialist na čelu New Yorka

V New Yorku je presenetljivo zmagal nekdanji levičarski aktivist v Nikaragvi, kandidat '99 odstotkov' najbolj revnih, ki je prepričljivo pometel s konkurenco in stereotipi

Potem ko je Bill di Blasio zmagal na primarnih demokratskih volitvah, se mu je posrečilo tudi to, kar so mu napovedovale javnomnenjske ankete – zmagal je tudi na volitvah za župana New Yorka. Premagal je republikanskega kandidata Josepha Lhoto, pred njim pa še celo vrsto drugih kandidatov iz republikanskega in demokratskega tabora. 'Veliko jabolko' je tako prvič po 20 letih znova dobilo demokratskega župana, ki je za povrh še izrazito socialističnih prepričanj in se zavzema za spremembe v korist najbolj šibkih.

Bill di Blasio si je simpatije pridobival tudi s pomočjo lastne družine, predvsem svojega sina Danteja in temnopolte soproge Chirlane McCray. V mestu so sicer prebivalci, ki niso bele polti, že od osemdesetih let vse številnejši in presegajo belo populacijo. Vendar je Bill di Blasio uspel na politični sceni na tako jasen in prepričljiv način premagati vse stereotipe.

Di Blassio je imel težko mladost. Njegovi starši so se ločili, ko je bil star 6 let. Njegov oče, ki je v drugi svetovni vojni na Okinavi izgubil nogo, se je zaposlil kot svetovalec uprave, vendar se je predajal alkoholizmu in naredil samomor, ko je bil Bill di Blasio star 18 let. Študiral je na Univerzi Columbia in Univerzi v New Yorku. V tem času je obiskal tudi Nikaragvo, Kubo in Sovjetsko zvezo. Pozneje je delal v različnih službah, povezanih z mestno upravo v New Yorku ter vodil uspešno kampanjo Hillary Clinton v New Yorku.

Nasprotniki so ga poskusili očrniti zaradi političnega aktivizma, vendar se je prav to pokazalo kot največji adut di Blasia. Bodoči župan se je namreč redno zavzemal za pravice najšibkejših, eden od vrhuncev v njegovem nastopu pa je bil zagotovo trenutek, ko ga je policija aretirala in mu nadela lisice, ker je skupaj z drugimi demonstranti protestiral zoper zaprtje bolnišnice Long Island College, kar je bila zadeva, ki je zelo pestila predvsem prebivalce Brooklyna.

Bill de Blasio je na podoben način ravnal tudi v preteklosti. Kot 26-letni mladenič je odšel v Nikaragvo in se postavil na stran vladajočih sandinistov. V latinskoameriško državo, ki jo je Reaganova administracija označila za komunistično nevarnost in jo temeljito spodkopavala s 'kontraši' (kar je Meddržavno sodišče označilo kot intervencijo in kršitev mednarodnega prava), je šel kot humanitarni delavec. Ni se ukvarjal samo z razdeljevanjem hrane, v devetdesetih letih se je vrnil domov in se za svoje levičarske ideje pričel boriti na državni ravni. Svojega ravnanja v Nikaragvi nikoli ni obžaloval. Dejal je, da je bil to »odziv na takratno ameriško zunanjo politiko«, ker je po prepričanju »demokratični socialist«.

Zmagal je z obljubami, da bo ustavil politiko 'stoj in zmrzni' oziroma policijsko taktiko velikih racij, v katerih policija obkoli določene četrti mesta in nato preprosto prečeše in pregleda vse, ki jih v takšni akciji zajame, ne glede na razlog in povod za akcijo. Poleg tega je obljubil, da bo izboljšal javno šolstvo v mestu, zdravstveni sistem in da bo bolj obdavčil meščane, ki zaslužijo več kot pol milijona dolarjev na leto. Njegovi volivci so bili predvsem mladi, priseljenci, študentje in afroameriške družine. Več kot 70-odstotno podporo je imel tudi med starejšimi od 65 let. Odločno se zavzema tudi za enakost spolov, versko toleranco in nasprotuje vsakršni diskriminaciji.

Bill di Blasio je doslej delal kot javni zagovornik v New Yorku, Lhoto pa je premagal s 73 odstotki proti 24 odstotkom. Njegov vzpon je bil bliskovit, saj je bil še junija komaj na četrtem mestu med demokrati. New York bo vodil potem, ko je mesto z največ prebivalci v ZDA v dveh mandatih vodil Rudy Giuliani, v treh pa Michael Bloomberg, ki je dvakrat kandidiral kot republikanec, enkrat pa kot neodvisni kandidat. »Pot naprej bo težka, vendar jo bomo premagali. Spremembe na boljše se ne bodo zgodile preko noči, vendar se bodo zgodile,« je ob svoji zmagi dejal Bill di Blasio.

Njegovi predhodniki so sicer uspeli zmanjšati stopnjo kriminala za 74 odstotkov, vendar se je istočasno povečala stopnja neenakosti med bogatimi in revnimi. Leta 2012 je na primer samo 1 odstotek najbogatejših v New Yorku zaslužil 40 odstotkov vseh prihodkov v mestu.