Velikopotezno in mednarodno

Arhitekturni biro OFIS vodita Rok Oman in Špela Videčnik. Morda zanju še niste slišali, gotovo pa poznate katero od njunih stavb – prenovljeni stadion Ljudski vrt v Mariboru, stanovanja na Mesarski ulici v Ljubljani, Mestni muzej v Ljubljani … V dobrih petnajstih letih sodelovanja sta ustvarila obsežen in kakovosten opus, ki je pomembno prispeval k ustvarjanju sodobne slovenske arhitekturne podobe, s svojim znanjem in navdihom pa v zadnjih letih uspešno prodirata tudi v tujino.

Kot tim sta začela ustvarjati že v času študija. Tako sta prekrila svoje šibkejše plati ter združila umetniško in tehnično nadarjenost. »Sam sem k študiju pristopil bolj umetniško, Špela pa je bila bolj tehnično pragmatična. Omislil sem si denimo barvni fotokopirni stroj in začel ustvarjati grafike, kar je bilo za tisti čas zelo nekonvencionalno. Ta dva ključa sta se dobro povezala in še danes delujeta,« pravi Rok. Špela je bolj uživala v risanju tlorisov, doseganju funkcionalnosti, organizaciji objekta, razporeditvi prostorov, Rokov pristop pa je bil bolj umetniški.

Že med študijem sta se udeleževala natečajev in se skušala ukvarjati z realnimi, izvedljivimi projekti. Zelo hitro sta prešla tudi v realno projektiranje in nato na gradbišča. Skokovit napredek so jima omogočile tudi poosamosvojitvene razmere. S propadom velikih projektantskih podjetij iz nekdanje države ter z velikim številom javnih natečajev za nove objekte je nastalo novo, odprto polje, ki je tudi mladim arhitektom dalo priložnost tekmovati z najboljšimi. Kot pravi Rok: »V času po osamosvojitvi je bilo razpisanih več natečajev, saj se je vzpostavljala državna, administrativna in kulturna infrastruktura nove države. Poleg tega je večina projektivnih skupin v sestavi velikih gradbenih podjetij razpadla, vsi so odpirali lastne biroje, torej smo bili mladi na isti štartni poziciji kot ostali in smo imeli enake možnosti.« Te možnosti sta odlično izkoristila. V kratkem obdobju med letoma 1997 in 1998 sta zmagala na treh večjih natečajih: za tri stanovanjske objekte pri Koseškem bajerju v Ljubljani, ljubljanski Mestni muzej in nogometni stadion v Mariboru (skupaj z Multiplan arhitekti). To jima je dalo dovolj potrditve, da sta ustanovila lastno podjetje.

Po koncu študija v Ljubljani sta hkrati z vodenjem prvih projektov opravila še podiplomsko izobraževanje na svetovno znani ustanovi Architectural Association v Londonu. »Kljub zmagam na natečajih in optimističnemu vzdušju, ki je takrat prevladovalo, je prišel občutek, da boš v življenju nekaj zamudil, če ne boš stopil izza okvirja in šel ven vsaj za leto, dve iskat dodatno izkušnjo. Zato sva se zavestno odločila, da delo v Sloveniji prekineva, ne glede na to, da smo dosegali uspehe na natečajih in nam je šlo razmeroma dobro. Imela sva srečo, še isto leto po zaključku študija sva dobila štipendijo in šla v London ter vzporedno z magistrskim študijem v Sloveniji delala tekoče projekte. To je bil dober korak za najin osebni in strokovni razvoj. Paradoks pa je bil, da po vrnitvi v Slovenijo zelo dolgo nismo zmagali na niti enem natečaju,« se spominja Špela.

V tujini vidita priložnosti ne le za slovensko arhitekturo, temveč za celotno gradbeno stroko.

Z uspehom na javnih natečajih sta dobila nekaj referenc in samozavesti, kmalu so začela prihajati tudi zasebna naročila. Sposobnost, da ohranita načrt znotraj predvidenih cenovnih okvirjev in iz tlorisne površine stavbe iztisneta še zadnji uporabni centimeter, jima je prinesla velike stanovanjske projekte, kot so stanovanjski bloki na Mesarski ulici v Ljubljani, na novo interpretirani kozolec v Cerkljah, prenova stanovanjske hiše na Mestnem trgu v Ljubljani …

Z zadovoljevanjem potreb naročnikov po dobičkonosnosti sta dobila proste roke, da ustvarita arhitekturo, kakršno želita. Njune stavbe so bile med uporabniki večinoma dobro sprejete. Stanovanjskim blokom se je uspelo ogniti očitkom o industrijski arhitekturi, ob izgradnji stadiona v Ljubljani pa smo od Štajercev slišali: »Lahko je večji, a lepši od mariborskega ne bo.«

Njuno delo sega tudi izven slovenskih meja. Skupaj s še petimi slovenskimi arhitekturnimi biroji, katerih vodje so se šolali v tujini, so zasnovali razstavo »sixpack« (šestorček), ki je predstavljala njihova izvedena dela po Evropi. Ta razstava je predstavljala delo mlade poosamosvojitvene generacije in je bila odlično sprejeta v strokovni javnosti. Veliko natečajev in realizacij je namreč v tako majhni državi, kot je Slovenija, dalo veliko prostora mladi generaciji in novim idejam, kar nas je postavilo ob bok takratnemu evropskemu razmišljanju in produkciji. V strokovnih krogih se slovenska arhitektura uspešno promovira še danes. »Sodobna slovenska arhitektura je ta čas v tujini zelo odmevna. Danes hodijo k nam tudi večje skupine arhitektov. Poleti smo imeli v biroju na obisku 30 Američanov, danes pride 40 Fincev, prejšnji teden je bilo tukaj 35 Švedov, naslednji teden pride večja skupina Jordancev. Hkrati poteka vrsta razstav o slovenski arhitekturi v tujini,« pravi Špela.

S stalnim in usmerjenim trudom sta se prebila tudi v tujino in začela izvajati prve večje projekte. Tako je bil pred kratkim dokončan študentski dom v Parizu, prav zdaj pa se gradi stadion za FC Bate v mestu Borisov v Belorusiji. Njuno arhitekturo jima je uspelo pretvoriti v izvozni produkt, tako strokovni kot poslovni, kar je občudovanja vredno, še zlasti glede na to, da ne gre za rezultat enega ali dveh poskusov, ampak dolgoletnega dela in sodelovanja na natečajih v tujini ter mnogih neuspehov, ki so sčasoma prerasli v uspeh. V tujini vidita priložnosti ne le za slovensko arhitekturo, temveč za celotno gradbeno stroko. »Naj omenim naš projekt v Parizu. Ta razmeroma velik projekt smo vodili v celoti samostojno – ustanovili smo podjetje v Franciji, vzpostavili licenco, skratka vodili smo ga od začetka do konca. Pa je šlo kljub temu razmeroma gladko. In ves čas, ko so potekala dela na gradbišču, sva primerjala in opažala, kako smo Slovenci, v nasprotju s Francozi, bolj fleksibilni, pridni, marljivi. Veliko stvari pri izvedbi bi slovenski izvajalci opravili hitreje in z manj zapleti, pa tudi znatno ceneje. Prizadevali smo si k projektu pripeljati kakšno slovensko podjetje, več jih je tudi dejansko prišlo v izbor, vendar je na razpisu zmagalo največje gradbeno podjetje v Franciji, ki je izbralo večinoma svoje podizvajalce. Tukaj bi lahko naša država skozi veleposlaništva vskočila, ne toliko s finančne plati kot s plati posrednika. Arhitekturni projekti v tujini bi lahko bili ne samo promocija slovenske arhitekture, ampak tudi nova priložnost za trenutno propadlo gradbeništvo,« pravi Špela. »Lahko na primeru povem, kako delujejo tuja veleposlaništva pri nas. Špansko veleposlaništvo nas denimo redno obvešča o obiskih njihovih arhitektov pri nas, zanimajo se za sodelovanja in udejstvovanja njihovih arhitektov na natečajih in podobno. Glede na njihove trenutne razmere v državi je to tudi logično,« pravi Rok, Špela pa dodaja: »Zanimajo se tudi, kakšne so njihove možnosti in da bi pripeljali k nam njihove produkte ali proizvajalce ali pa enostavno pridejo k nam na sestanek. Takšnega sodelovanja z našimi veleposlaništvi v tujini ni prav veliko. Večinoma se držijo ozke prakse, ni samoiniciativnosti, in v glavnem prevladuje izgovor o pomanjkanju finančnih sredstev.«

Biro imata zasnovan zelo neklasično. Večina delovne sile so tuji študentje, ki zaradi dobrega imena biroja samoiniciativno želijo priti k njim na prakso. Takšna kadrovska sestava vzpostavlja okolje, polno različnih idej, kar je ključno za kreativnost. »Z večino študentov ohranimo stike, tudi ko se vrnejo domov, obveščajo nas o različnih stvareh, tako da imamo nekakšne lastne ambasadorje. Ravno včeraj se nam je oglasil Anglež, ki nas je prijavil na dva natečaja v Angliji, vodja projekta v Parizu je postal arhitekt, ki pa je bil pri nas še kot študent na praksi … dober občutek je, da je vsak odšel z dobro izkušnjo. Tudi z življenjem v Ljubljani in Sloveniji so zelo zadovoljni in se radi vračajo,« pove Rok.

Zelo obsežen in kakovosten opus del jima je prinesel veliko nagrad in priznanj. Poleg platinastega svinčnika, ki ga podeljuje slovenska Zbornica za arhitekturo in prostor, in Plečnikove medalje sta bila večkrat nominirana za prestižno evropsko nagrado Mies van der Rohe. Špela predava tudi na prestižni ameriški univerzi Harvard. Ko jo povprašam, kaj bi svetovala mladi generaciji, odvrne: »Res ne vem, kaj bo z mladimi diplomanti v situaciji, kakršna je danes. Ne samo pri nas, tudi v tujini. Na Harvardu se študentje zadolžijo za visoke zneske, po šestdeset, sedemdeset tisoč dolarjev na leto, študij traja štiri do šest let, služb pa ni, ko pa jo dobijo, je ta slabo plačana. Resnično ne vem, kakšen nasvet bi jim dala, kako začeti, kako biti optimističen. Nič drugače ni doma. V Sloveniji projekti večinoma stojijo, naš biro že dve leti dela na projektih izključno v tujini, prijavljamo se na vabljene natečaje, kjer si izbran na podlagi referenc. In upamo, da bomo spet imeli srečo in zmagali pri kakem projektu. Ključ do preboja sta ogromno trdega dela in kanček sreče – to je najboljši nasvet, ki ga lahko dam mladim.«