Božo Repe: Saj imamo internet!

Slovenci smo na geografskem križišču od vekomaj. Na stičišču germanskega, madžarskega, romanskega in slovanskega sveta. Imamo kar tri tromeje. Iz Ljubljane si po sodobnih avtocestah v nekaj urah ali enem dnevu v najbolj atraktivnih evropskih mestih. Dežela na prepihu, sem zapisal, ko smo postavljali razstavo o slovenski zgodovini (ne zgolj zgodovini Slovencev!) na Ljubljanskem gradu, ki je postala priljubljena turistična točka v Ljubljani.

Pa smo zato svetovljanski, odprti, multikulturni, ne nazadnje, tudi zdravo tekmovalni? Seveda ne. Smo daleč od tega. A tu je še en paradoks. Človek bi dejal: Ok. Pač nismo, imamo radi to svojo šentflorjansko dolino, novonastala država nas je povezala, očarani smo nad tem, kar imamo, svojo domovinico dobro poznamo in to nam zadostuje. Pa jo res poznamo? Vsake toliko študentke in študente vprašam, ali so že bili kdaj v Prekmurju. Razen tistih, ki od tam prihajajo, vse druge skoraj vsako leto lahko preštejem na prste ene roke. In podobno je še s številnimi drugimi območji. Po osamosvojitvi, kljub evforičnemu patriotizmu, pravzaprav nacionalizmu, nismo poskrbeli niti za to, da bi vsak osnovnošolec ali vsaj dijak dobro spoznal Slovenijo in se morda otresel predsodkov, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

Svetovljanski, v svet odprti, naj bi Slovenci postali v samostojni, v Evropsko unijo in globalizacijske tokove vpeti državi. Potem ko se bomo rešili utesnjujočega jugoslovanskega jarma, bo za nas vse odprto, so obljubljali pred osamosvojitvijo. Pa smo res? Ljubljana je danes po zaslugi Jankovića (karkoli si že kdo misli o njem) in podžupana Koželja prijetno (srednje)evropsko mestece, ali vsaj na poti, da to postane. A nič več. Takih mest je med Weimarjem in Novim Sadom, pa med Strasbourgom in Krakovom in še daleč naokrog na desetine. Razmerja med Ljubljano, Zagrebom in Beogradom pa niso nič drugačna, kot so bila v času obeh Jugoslavij. Zagreb je morda malce nad Ljubljano, z nekaj več »hohštaplarije«, danes bi rekli glamurja, Beograd pa je resnična metropola. Po razsežnostih in po načinu življenja. V dobrem in slabem. V Beogradu ni, da ni. Mesto ne spi. Terazije so žive, kot si v Ljubljani ne moremo predstavljati, trgovine odprte pozno v noč. Še v najbolj kriznih časih si lahko dobil vse. Kolega iz bančnih krogov mi je nekoč omenil, da so mu diskretno svetovali, naj v Beograd za darilo ne nosi Diorjevih kravat in podobnih zadev, ker se bo osramotil. Seveda to ni nobeno merilo, zgolj ilustracija. Tudi revščina in kriminal imata tam neprimerno večje razsežnosti. In mesto je moralo preživeti invazijo beguncev z vseh koncev ponesrečenega projekta Velike Srbije. A se je pobralo. Gre pač za vprašanje kritične mase, ki je Ljubljana ne premore in je nikoli ne bo. Pa ne zgolj za to, gre tudi za vprašanje mentalitete. Tudi za način, kako vzpostaviti elite. V dobrem pomenu besede. Ko sem bil te dni v Beogradu in hotel s prijateljicami in prijatelji na kavo, so bili trije na raznih koncih sveta, četrti pa se je odpravljal na pot. Nič bistveno drugače ni bilo, ko je bila Srbija mednarodno izolirana. Vedno so našli pot. Vsaj tisti najbolj prodorni. Seveda gre tu tudi za individualne povezave in še kaj. A bistvo je drugje. Srbija na koncu, kot kaže, res ni imela velike sreče s svojimi državnimi načrti. Hotela je preveč in zlasti je hotela na račun drugih (v čemer se sicer ne razlikuje od večjih držav, ki so bile v tem bolj uspešne in danes pridigajo o demokraciji, sem in tja pa tistim, ki so jih nekoč podjarmili, celo izrečejo kakšno sramežljivo opravičilo, ki že dolgo nima nobenih posledic). Dr. Latinka Perović je v nekem predavanju o srbski meščanski družbi med drugim povedala, da so ob nastanku sodobne srbske države v 19. stoletju oblasti načrtno in dolgoročno šolale kadre v tujini. Tam, kjer so lahko dobili največ. Uradnike na elitnih šolah v Franciji in Avstriji, vojake v Rusiji, Franciji in Prusiji in tako naprej. Ob Nušićevih gospeh ministricah in drugih skorojevičevskih likih, ki jih tako sočno lahko razbiramo tudi v sodobni slovenski družbi, je tako nastajal sloj, ki je bil sposoben upravljati državo. Ne glede na vse politične kreature, ki so se skozi čaršijsko politiko in po zvezah prebile v njen vrh. Zato je Srbija kot država sploh obstala. Je Sloveniji kdaj prišlo na misel, ko je sama začela z državnostjo, da bi vzpostavila v tujini izšolano profesionalno birokratsko strukturo, ki bi s svojo avtoriteto zmogla prenesti vse neumnosti političnih elit in narediti državo spodobno in svetovljansko? Za slovenske uradniške funkcije ni pogoj šolanje na elitnih univerzah v tujini, pač pa politične funkcije in zveze. Če po naključju kakšni gospe ali gospodu v politiki spodleti, mu celo politični nasprotniki iz stanovske solidarnosti pomagajo vsaj do uradniške funkcije. Desetine sposobnih in šolanih, tudi takih na tujih univerzah, pa ostaja brez zaposlitve.

S kom tekmujejo slovenske univerze? Z Gradcem, Dunajem, Zagrebom, Trstom, Benetkami, Milanom? Koliko tujih študentov so pritegnile? Koliko konkurenčnih mednarodnih programov imajo?

Po desetletju in več zaničevanja Balkana, ki ga je načrtno izvajala slovenska politika, je sicer prišlo do zapoznelega spoznanja, da je to neumno in zapravljena priložnost. Slovenija se je skušala vzpostaviti kot nekakšna mediatorka in »mentorica« držav na ozemlju nekdanje Jugoslavije. A mnogo prepozno, tako v ekonomskem kot političnem smislu. Pa tudi v intelektualnem in kulturnem. Zaradi nekaj milijonov neizplačanih tedanjih nemških mark Ljubljanske banke smo si tam za desetletja zaprli finančni trg. Še tiste slovenske investicije, ki so bile, so v glavnem služile pranju denarja in provizijam ali pa so, s cerkvenimi vred, klavrno propadle. Danes srbska in hrvaška podjetja kupujejo slovenska, namesto da bi bilo obratno. V osemdesetih letih, pod Miloševićem, je bila v Srbiji razširjena teza, da Fructal, ki je sicer za gotovino kupoval srbsko sadje, kmete izkorišča, poceni dobiva sadje in jim nato drago prodaja sokove. Danes, paradoksalno, poslušamo briške pridelovalce sadja, kako jih sedaj srbski Fructal izkorišča. Politična »vrnitev« na Balkan so zgolj fototermini brez vsebine na Brdu, namenjeni samopromociji. Zapravljanje časa in denarja, kar je tako ali tako način življenja slovenske diplomacije in politike. Še na Balkan se nam gospodarsko ni uspelo vrniti, kaj šele, da bi se suvereno vpeli v globalizacijske tokove.

Kulturni odmik od nekdanjega okolja je slovenske umetnike in intelektualce zreduciral na lokalno raven, kjer se drenjajo in med sabo žrejo za državne podpore. Tako kot ekonomsko Slovenija ni v resnici nikoli nadomestila nekdanjega jugoslovanskega okolja, ga ni tudi v kulturnem smislu – z redkimi izjemami, to je morda s filmom in z nekaj posameznimi ustvarjalci na drugih področjih. Ste v zadnjih dvajsetih letih opazili kakšno polemiko med slovenskimi in francoskimi ali nemškimi intelektualci, kakršna je bila med srbskimi in slovenskimi, Ćosićem in Pirjevcem, na primer? Slovencev, z izjemo Slavoja Žižka in še nekaj družboslovk in družboslovcev, uveljavljenih v ozkih strokovnih krogih, ni na intelektualnem zemljevidu Evrope. Ni jih v večjih časopisih, kot so bili nekdaj v Jugoslaviji, ni jih v medijskih polemikah o prihodnosti Evrope. Mreža intelektualnih povezav je bila pri generaciji slovenskih profesorjev in raziskovalcev, raztresenih po avstro-ogrskih univerzah, po njihovi teži in ugledu precej večja, kot je danes. Kljub temu da so pisma tedaj dneve potovala s poštnimi kočijami ali vlakom, danes pa v sekundah po internetu. Pa so vprašanja o jezikovnem, državnem in narodnem obstoju vsaj toliko relevantna, kot so bila tedaj.

Slovenske frustracije se izražajo, kot je to nekoč označil Boris Kidrič, v »biciklizmu«. Slovenci navzdol, na tiste, na katere lahko, pritiskajo. Navzgor ponižno upogibajo glavo. Še posebej pred tujimi avtoritetami.

Slovenija je v državnem, političnem ekonomskem in kulturnem pomenu zapustila Balkan, ni pa postala del zahodnega sveta. Formalno že, v resnici pa ne. Vsak dan sproti ji evropski birokrati povedo, da je na periferiji. Nekdanji položaj prvega na vasi je zamenjala za položaj zadnjega v mestu. Po padcu berlinskega zidu so možnosti za udobne vmesne pozicije odpadle. Ali pa so nas vsaj učinkovito prepričali, da so postale nepotrebne. Brutalna igra neoliberalizma je postala javna. In celo hvaljena. Slovenija kot nekdaj najbolj zahodni del vzhodnega sveta je sedaj najbolj vzhodni del zahodnega, skupaj z nekdanjimi državami »realnega socializma«, pred katerimi je bila v času socializma razvojno desetletja. Za nagrado je lahko nekdanje socialistično potrošništvo v sicer socialni državi zamenjala za nebrzdan zahodni tip z neštetimi trgovskimi centri in »vitko državo«.

Gotovo ima Slovenija določen odstotek ljudi, ki potujejo in so svetovljani. Živijo svoj način življenja, dom je pač tukaj, ker sta tukaj eksistenca in družina in še kaj, potovanja pa so hkrati intelektualni užitek in beg, kot je to že v zgodnjem 19. stoletju ugotovila George Sand. Tako je bilo in tako je tudi danes. Že spontano slikanje z Mladino po najbolj eksotičnih koncih sveta to potrjuje. A tako je bilo že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se odprle meje in je bil s pomočjo JLA zgrajen Brnik (ki je danes po mentaliteti upravljanja in po videzu le podeželska avtobusna postaja, namenjena zgodnji jutranji dostavi na prava svetovna vozlišča ali pa občasnim čarterskim letom). Tedaj so mladi začeli spoznavati ne samo zahod, ampak tudi tretji svet. In tako je bilo še prej, odstotkovno se najbrž od časov Matije Čopa, Alme Karlin ali Izidorja Cankarja ni kaj dosti spremenilo. Če bi bila kritična masa slovenskih svetovljanov večja, bi bila verjetno tudi Slovenija precej drugačna. Zgolj internet tega ne more spremeniti. Lahko širi obzorja, a hkrati tudi poglablja stereotipe in predsodke. Res se milijon in več Slovencev vsako leto preseli iz države. A gredo na Hrvaško. V vikende, ki so jih v prejšnji državi zgradili njihovi starši, ali v prikolice in kampe in apartmaje, ki jih poznajo

desetletja. Edina razlika od sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja je v tem, da jih gre po zahodnem vzoru del tudi na destinacije izven realnega sveta, kamor jih pripeljejo in od tam odpeljejo agencije. V kubanski Varadero, na primer. Nedavno je bilo šokantno opazovati izjave turistov iz egiptovskega Šarm el Šejka, ki so morali, vsi užaljeni, prekiniti dopust. Pojma niso imeli o dogajanju v državi, v kateri so dopustovali, o problemih njihovih ljudi, o vzrokih za demonstracije, nemire in žrtve. O državi, v katero so šli, razen tistega, kar so prebrali v turističnem prospektu, niso vedeli nič. Le to, da jim je vzela del dopusta, a saj bodo že iztožili agencijo!

Slovenija ima še vrsto drugih tipov »svetovljanstva«. Politično, na primer. Slovenski politiki potujejo po posebnem sistemu. Ni jim treba iskati nizkocenovnih prevoznikov, spati v poceni hotelih, vsakokrat znova naštudirati javni promet in logistiko do kraja sestanka, se mučiti z avtomati za podzemne železnice in podobno, kot to pritiče raziskovalcem in univerzitetnim profesorjem ter podobnim poklicem. V kakih drugačnih okoliščinah bi zapisal, da so zato prikrajšani za resnično življenje. Ki pa si ga tako ali tako ne želijo in se ga bojijo, ker je zunaj utečenih in predvidljivih domačijskih poti. Najverjetneje bi ob takem komentarju celo cinično dodali, da se s svojim načinom potovanj pravzaprav žrtvujejo za Slovenijo. Sedaj že bivša poslanka mi je zaupala, da se je po strankarskem delitvenem sistemu kandidatskih mest dala izvoliti iz enega samega razloga. Da bi na stroške državnega zbora potovala. Sicer da se ji je politika zagnusila. No, ona je od tega imela vsaj nekaj koristi. Danes mrežo, ki jo je ustvarila kot potujoča poslanka, koristno uporablja na trenutnem delovnem mestu (sicer prav tako povezanem s politiko). Drago za državo, a vendarle. Politiki potujejo po posebnem sistemu »delivery door to door«. Pripeljejo jih in odpeljejo, gostijo, vmes jim razkažejo znamenitosti. Fotografirajo se, če je le mogoče s kakšnimi eksotičnimi dekleti. Zlasti tisti »destrniškega tipa« imajo to še posebej radi. Že sicer iz povprečja izstopajoče dnevnice so v resnici ekstra zaslužek. Vse skupaj pa spremlja zaklinjanje, kako je vse to pomembno za državo, kaj vse so zanjo storili s tem ali onim potovanjem in kakšna škoda bi nastala, če ne bi šli tja nekam na drugi konec sveta. Pa ima država res kaj od tega političnega turizma? Ali oni sami? So postali bolj multikulturni, strpnejši, so se navzeli kakšnih modernih idej, ki bi Slovenijo naredile boljšo? Vzemimo za primer najljubšega poslanca Svetlane Makarovič, Jožefa Jerovška. Leta in leta je v Odboru za zunanjo politiko (v letih 2004–2008 tudi kot predsednik) in zdaj za Evropsko unijo; spozna se na vse in komentira vse. Saj ne, da bi pri njem računali na kakšno multikulturnost, to bi bilo močno pretirano pričakovanje. Pa se ga je na potovanjih v resnici prijelo vsaj kaj malega? Se je na državne stroške naučil nekaj artikuliranega in vljudnega političnega izražanja, kakršnega poznajo bolj kulturne države od slovenske? Ni videti. No, morda z izjemo hvalevrednega truda, da se vsake toliko trudi s kakšno na novo naučeno tujko, ki jo ali napačno razume ali napačno izgovori, največkrat pa oboje.

Obstajajo še druge oblike »političnega svetovljanstva«. Ponosno kazanje na Opernballu ali podobnih prireditvah, ki naj bi pokazale, da slovenski politiki pripadajo evropski smetani. Ali »tvitersko svetovljanstvo«. V starih časih so žene ali (in) ljubice politikov s potovanj dobile kak parfum. Danes jim, še raje pa kar vsej slovenski javnosti, pošiljajo abotne tvite ali slike s tega ali onega večernega druženja, na katerem so se žrtvovali za Slovenijo. Tviti namesto kakšnih konkretnih poslov ali dogovorov za Slovenijo so postali sestavni del »svetovljanskega« piara. Poseben primer je »bruseljsko svetovljanstvo«. Tega je do potankosti s porcelanastim nasmeškom, trepljanjem po ramenih, seslajočo angleščino po vzoru bivšega danskega premiera in trenutnega sekretarja Nata Rassmusena, izjavah o francosko-nemških vlakih in dramatičnem zaklinjanju na »Evropo« brez definicije, kaj naj bi to bilo, izdelal Borut Pahor. Pahor naj bi, kot pravijo zlobni jeziki, v evropskih poslanskih letih več časa preživel v zastonjkarskem fitnesu kot na zasedanjih parlamentarnih odborov in na plenarnih zasedanjih. Presenetljivo tak bleferski tip »svetovljanstva« pri Slovencih očitno vžge, saj so s Pahorjem kljub vsem premierskim in drugim fiaskom zamenjali v resnici državniškega in svetovljanskega dr. Danila Türka. Če je že skušal Pahor »evropeizirati« Slovenijo po bruseljskih birokratskih načelih, želijo nekateri drugi, zlasti desničarski politiki, »slovenizirati« Bruselj. Z izvozom domačih ideoloških problemov in tožarjenjem o vsem in vsakomer, ki ni v njihovem kontekstu. Nekateri pa so prednosti bruseljskega »svetovljanstva« razumeli bolje kot drugi. Zoran Thaler na primer. Le da je prehitro nasedel in ni prišel do zasluženega plačila. Res pa so bili tudi taki, ki jim je bil Bruselj odveč in so si skušali poti tja olajšati z bolj domačijskimi zadevami. Kot tista ministrica, ki so ji zacingljale letališke varnostne kontrole, ker je s sabo vozila krojaške škarje: po srečanju ali med srečanji z ministri EU naj bi se kratkočasila s krojenjem.

Sicer pa je, kar zadeva Bruselj, celotna slovenska politika ostala nekako na začetku nacionalnih zahtev, izraženih v programu Zedinjene Slovenije iz leta 1848. Dovolj jim je jezikovna enakopravnost. To, da v Bruslju, kot ponosno izjavlja sedanja premierka, lahko »enakopravno« uporabljajo slovenščino, je torej glavni dosežek t. i. »slovenskega narodnega vzpona«. V vsem drugem zgolj ubogajo. Iz leta v leto bolj poslušno. Nekdaj usmeritve, direktive in priporočila so se spremenili v konkretne domače naloge s podrobnimi navodili tja do spiskov, kaj naj Slovenija proda, da bo smela ostati v razredu. (Seveda bi nastala v EU strahovita panika, če bi Slovenija, ali kakšna druga od poniževanih držav, zagrozila, da iz razreda gre, a kakšne tovrstne bojazni ob tej politični strukturi ni). V avstro-ogrskih časih so politiki res govorili nemško in tudi bili bilingualni, kar za današnje (z redkimi izjemami) ni ravno mogoče trditi. Korošec je celo Majniško deklaracijo, ki je zahtevala jugoslovansko državo znotraj Avstro-Ogrske, v avstrijskem parlamentu prebral v nemščini. Tudi v »jugo časih« so politiki, če ni šlo ravno za simbolične geste, v Beogradu govorili srbohrvaško. A so vsaj imeli politično težo. Tako kot jo je v mednarodnih odnosih imela, v primerjavi z današnjo uradniško in povečini nenačelno slovensko zunanjo politiko, jugoslovanska diplomacija, ki je nekajkrat presegala ekonomsko in vojaško moč svoje države.

Slovensko gospodarstvo naj bi bilo po osamosvojitvi že v izhodišču izvozno naravnano, torej tekmovalno. Povsem drugačno torej, kot je bilo v jugoslovanskih časih, ko je sicer izkoriščalo nezahtevni jugoslovanski trg in zaščitne carine, a naj bi ga hkrati utesnjevali jugoslovanska ekonomska politika in pomoč nerazvitim. Pa je res tako? S čim pa danes Slovenija ekonomsko tekmuje v svetu? Z nekaj redkimi izjemami gre za, kot so včasih rekli, »lon« posle za tuja podjetja ali njihove izpostave v Sloveniji, kakršna je Renaultova v Novem mestu, ki je z državnimi subvencijami leto za letom preplačana zaradi določenega števila (kljub temu negotovih) delovnih mest. S seznama desetih ali petnajstih najbolj propulzivnih in svetovno znanih slovenskih podjetij iz socialističnih časov ni skoraj nobenega več. Postala so, kot npr. Iskra, plen privatizacije in kot oskubljeni ostanki nekdanje razvojne naravnanosti služijo le še za dobiček lokalnih tajkunov. Ti pa bi, kot Dušan Šešok (ki je, mimogrede, kot finančni minister Demosove vlade v parlamentu tik pred osamosvojitvijo javno razlagal, da Slovenija ekonomsko in fiskalno na osamosvojitev ni pripravljena), v samostojni Sloveniji ukinili še minimalno plačo in »svetovljansko« dodatno stisnili delavce v sužnjelastniška razmerja. Če jih je bolj sploh še mogoče! Podjetij, ki so imela svoje razvojne laboratorije, znane proizvode in uveljavljen dizajn, ni več. Vse je poniknilo v privatizaciji, razvojni potencial je bil uničen, tovarne so bile razkosane, uničene in razprodane, največkrat le za ceno zemljišč, na katerih so stale. Znamke, s katerimi so se istovetile generacije, zrasle v socializmu, so za drobiž prešle v tuje roke. Novih niti približno ni na obzorju. Kje je tu tako opevana »globalizacija«? In menedžerji, ki so to le po zaslužkih, sicer pa svetlobna leta od tistega, kar v stabilnih državah pomeni kratica CEO (Chief Executive Officer). Tudi teh ni Slovenija izšolala, ne doma in ne v tujini, njihova lokalna združenja in nagrade, ki jih podeljujejo, pa so zunaj meja lahko kvečjemu v posmeh stroki. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile tovarne lokalne, po decentraliziranem principu postavljene v okolje, ki je potrebovalo industrijo za preživetje, od Baške grape do Bele krajine. A hkrati tudi globalne. Morda ne na najbolj zahtevnih trgih, a kaj zato. Tisto, kar so proizvedle, so lahko prodale. Če ne v Nemčijo, pa v Sovjetsko zvezo ali v (po osamosvojitvi zaničevani) neuvrščeni tretji svet. Kaj pa prodajamo danes? Kaj smo od tistih časov nadgradili?

Ljubljana je danes po zaslugi Jankovića (karkoli si že kdo misli o njem) in podžupana Koželja prijetno (srednje)evropsko mestece, ali vsaj na poti, da to postane. A nič več.

Načrt zahodnih držav s t. i. mladimi demokracijami je bil ob širitvi EU jasen. Vključno s Slovenijo, ki je bila zaradi svoje posebnosti moteča in jo je bilo treba s pomočjo domačih, ideološko »pravih« politikov, čim prej »glajhšaltati« z vzhodom. Tega – razen kadar je šlo za visokoleteče načelne govore – niti niso pretirano skrivali. Tudi sam sem v devetdesetih letih ob robu kakšnega posveta od francoskih in nemških kolegov večkrat slišal, da je cilj njihovih politikov in držav zagotovitev trgov za njihove manj kakovostne proizvode, ki jih na Zahodu ne morejo prodati. In zagotovitev poceni delovne sile. Pa tudi dobiti najboljše diplomante z univerz bodočih članic. In tu se zastavlja eno ključnih vprašanj. Če seveda predpostavljamo, da je prihodnost v resnici v znanju in razvoju in da ne gre zgolj za še eno floskulo slovenskih politikov. S kom tekmujejo slovenske univerze? Z Gradcem, Dunajem, Zagrebom, Trstom, Benetkami, Milanom? Koliko tujih študentov so pritegnile? Koliko konkurenčnih mednarodnih programov imajo?

V Sloveniji se »tekmovalnost« ne meri v mednarodnem merilu, razen morda v tem, da se ljubljanska univerza kot edina solidno uvršča na take ali drugačne mednarodne lestvice. V Sloveniji je »tekmovalnost« v tem, da se državni denar po političnih merilih in zvezah deli za vaške in ideološko konstruirane nove fakultete in takoj, ko se bo dalo, tudi za univerze. Z zvenečimi »evropskimi«, »uporabnimi« in podobnimi imeni. Vsaka od teh se akademsko osamosvoji in samoreproducira svoje kadre in svoje nazive. Ko sem sam pred več kot dvajsetimi leti začel akademsko kariero, je pridobljeni naziv veljal vsaj za obe tedanji univerzi, priznavala pa ga je tudi marsikakšna v sosednjih državah. Danes ne več, vsak odloča zase, mednarodna konkurenčnost na razpisih za univerzitetna mesta pa je znanstvena fantastika. Pa ne samo zaradi plač ali jezika, ki je prepogosto zgolj učinkovita metoda za odganjanje nezaželenih tujcev. Norvežani so kar hudi nacionalisti, kljub drugačnemu videzu. A neki moj madžarski kolega, ki je prej predaval na Švedskem, nima nobenih težav, da predava v švedskem jeziku na norveški univerzi, čeprav ga malo slabše razumejo. So pač ocenili, da ga potrebujejo. Vsaj tretjina profesorjev na njegovi univerzi pa tako ali tako predava v angleščini.

Slovenske frustracije se izražajo, kot je to nekoč označil Boris Kidrič, v »biciklizmu«. Slovenci navzdol, na tiste, na katere lahko, pritiskajo. Navzgor ponižno upogibajo glavo. Še posebej pred tujimi avtoritetami ali tistimi redkimi Slovenci, ki so ali naj bi uspeli v tujini. Tuje avtoritete so danes t. i. trojka, pa kakšen senzacionalističen novinar, ki se iz tega ali onega, tudi preračunljivega razloga (ali naročila), obregne ob Slovenijo. Pa kakšen Boris Pleskovič, ki je zlasti za nacionalko finančni bog z absolutnimi odgovori, kaj je narobe in kaj bi bilo v Sloveniji nujno storiti. Le da tovrstne »avtoritete« doslej še niso utegnile povedati, kaj so same, če rečemo po kennedyjevsko, že storile za slovensko državo. Tak način obnašanja Slovencev izhaja iz pomanjkanja samozavesti, ki ga dosežena državnost ni prav nič spremenila. Vključitev v Evropsko unijo in globalizacija pa sta ga kvečjemu še povečali.

Slovenci imajo internet. In avtoceste. In evropske potne liste. Hkrati pa so se sami odrezali od sveta. Upoštevajoč vsakokratne okoliščine primerjalno verjetno bolj kot kadarkoli v sodobni zgodovini.