Andrej Fištravec: Biti župan

Berlin, 29. oktobra 2013. Z družino sedim v kavarnici na Pariškem trgu tik ob Brandenburških vratih. S padcem Zidu se je središče Berlina (kot ga zaznavam in doživljam) znova preselilo od razrušene Spominske cerkve pri Europa centru na obsežno območje med Aleksandrovim trgom in poslopjem zveznega parlamenta. Komercialni in realni Berlin. Berlinski medved z nemško zastavo. Beli in črni ameriški vojaki z ameriškimi in nemškimi zastavami, pripravljeni na poziranje pred fotoaparati in kamerami. Zeleni krokodil. Iranski demonstranti v podporo gladovno stavkajočim pred ameriškim veleposlaništvom. Starbucks. Hotel Adlon. Ulična razstava, katere tema je nacistični vzpon leta 1933. Umetnostna akademija. Jean Paul: »Schreiben ist Wierklichkeit.« Pogled ustavi klic iz Ljubljane. Mladina. Alternative. Do 20 tisoč znakov s presledki. Do 6. novembra. Avtorefleksija mojega trenutnega položaja. Kje sem? Kje je Maribor? Kje je Slovenija?

Veličane, 3. novembra 2013. Še en telefonski klic. Mama. Prvič bomo skupaj jedli dober mesec po očetovi smrti. Nato mi pove, da je okoli polnoči do vhoda na dvorišče naše družinske hiše (kjer ne bivam) prišla gruča ljudi (prej so se nekaj časa zadrževali v parku v soseščini) in vpila: »Daj nam dela!« Kot da ima mama pri petinosemdesetih to moč. »Naj te ne skrbi. A to sem ti morala povedati. Nisem mogla zadržati zase.«

* * *

Nikdar si nisem mislil, da me bo kdaj doletelo županovanje. Roko na srce: vse od osnovne šole sem se vedno znova znašel v različnih dejavnostih za takšno ali drugačno obliko skupnega dobrega. Če se je sčasoma (po študiju) to delovanje tudi za nekaj časa prepletlo z opozicijsko obliko političnosti takratne ZSMS, v tem ni bilo nobenih načrtnih prizadevanj, da bi svojo pot usmeril v politiko kot tradicionalni mehanizem, s katerim se lahko zadovoljujejo skupni interesi in organizira delo v skupno dobro. Bliže sta mi bila civilnodružbeni angažma in položaj kritičnega intelektualca (ne glede na to, kako dolgo sem lahko bil na univerzi).

Županski kandidat sem postal v trenutku, ko je postalo jasno, da Maribor ne premore resnega kandidata za župana. Znotraj skupine Skupaj za Maribor (SZM) smo takoj po odstopu takratnega župana sestavili seznam šestih ali sedmih potencialnih kandidatov in tudi drugače aktivno iskali mogoče kandidate. Druge vstajniške skupine niso imele svojih kandidatov oziroma se niso lotile iskanja. Kandidat za župana sem postal 3. februarja 2013, potem ko kandidature ni mogla sprejeti sokandidatka z liste SZM Vesna V. Godina in sem spoznal skupinico vstajnikov, ki so me prepričali s svojo operativno pripravljenostjo in zagnanostjo. To, kar prej ure in ure ni bilo mogoče na primer na koordinaciji vstajnikov ali tudi na srečanjih moje matične skupine, smo rešili v nekaj minutah. Teh nekaj minut me je prepričalo, da ni več poti nazaj. Da ne morem požreti besed, ki sem jih izrekal med dotedanjim javnim nastopanjem (tudi na vstajah kot govornik) ter kot sopodpisnik Manifesta skupine SZM in poziva takratnemu županu k odstopu. Ne glede na strah in osebno stisko, ki sem ju pri tem čutil, nisem mogel zavrniti skupinice ljudi, ki sem jo spoznal tistega (mislim, da nedeljskega) večera. Čeprav sta me še pred srečanjem prevevala tesnoba in strah pred neznanim, sem po srečanju, ko sem zapuščal prostor, kjer smo se sestali, izgubil ves strah in tesnobo. V sebi sem začutil gotovost in nekakšno lahkotno olajšanje, da sem storil prav. In da se nisem tako ali drugače umaknil in skušal preložiti odločitve.

Glede na svoja leta in samoopazovanje svoje biografije in biografije nekaterih ožjih ali celo najožjih sorodnikov sem ugotovil, da sem zelo hitro pripravljen zadržati korak, se umakniti, počakati ali celo prepustiti mesto komu drugemu, raje, kot da bi sam stopil naprej. Tako sem na primer že v maminem trebuhu tik pred rojstvom tako spremenil predporodno lego, da sem moral priti na svet s carskim rezom. Podobne življenjske položaje sem spoznaval v celotni biografiji. In ga zaznal tudi 3. februarja 2013, ko je del mene iskal možnost, da bi se odzval na znani način, drugi del pa se je boril, da bi storil tisto, kar je trenutek tistega časa zahteval glede na svoj prav.

Ko sem sprejel kandidaturo za župana, sem bil ponosen sam nase. Bilo mi je jasno, da sem v bistvu premagal tudi velik del samega sebe. Gotovo svoj strah.

Ko sem odhajal z omenjenega srečanja s trdno zavestjo, da sem stopil na novo pot v svojem življenju kot županski kandidat, sem bil ponosen nase. Bilo mi je jasno, da nisem samo sprejel ene pomembnejših odločitev v dosedanjem življenju, ampak sem v bistvu premagal tudi velik del sebe. Gotovo svoj strah. Če je bil to tudi strah pred neznanim, ne morem z gotovostjo trditi. Ker je bila zavest o tem, kaj vse počne in kako opravlja delo »župan«, predvsem odsotna. Tako da se nisem mogel bati morebitnega »županovanja«, saj preprosto nisem vedel, kaj vse naj bi to sploh bilo. Da je res tako, so pokazala različna predvolilna soočenja, kjer sem znal nastopati dovolj samozavestno in prepričljivo prav zaradi tega, ker se v bistvu nisem zavedal oziroma nisem poznal realnosti pojmov »župan« in »županovanje«.

Ta vidik danes zaznavajo tudi nekateri novinarji in politiki, ki se trudijo s pisanjem in z razumevanjem mojega županovanja. Ko s primerjanjem nekaterih mojih predvolilnih premislekov s konkretnimi povolilnimi (županskimi) dejanji opozarjajo, da nekaterim mojim besedam niso sledila tudi (po njihovem) ustrezna dejanja. Pri tem pa pozabljajo, da besed iz predvolilnega časa (besede so v predvolilnem času pač prevladujoča in najkonkretnejša oblika takrat mogočega delovanja) ni mogoče v celoti primerjati z dejanji v povolilnem času. Na splošno se spremeni pomenski in socialni kontekst obeh obdobij. V mojem primeru pa je šlo za dodatno posebnost, da v predvolilnem času sploh še nisem imel zadostne predstave (kaj šele izkušnje) o tem, kaj in na kakšen način deluje posameznik v družbeni vlogi župana.

Ko govorim o samospoznavanju ob pomoči razumevanja svoje biografije, tudi laže razumem označevanje mojih odnosov z ožjim krogom sodelavcev (ki še kar in kar nastaja), ki govori, da sem čisto v redu, samo če me ne bi ugrabil ožji krog sodelavcev. Reči moram, da sem se s takimi označbami srečal že večkrat v življenju. Praviloma so jih izrekali ljudje, ki so bili tako ali drugače v nekem življenjskem obdobju povezani z menoj. In so bili bolj kot drugi življenjski sopotniki povezani z mojo biografijo. To pomeni, da so jo (če so hoteli) tudi lahko uporabili za razumevanje in spoznavanje mene kot osebnosti. Pri tem so seveda lahko naleteli na mojo značajsko potezo oziroma način odzivanja, da v posameznih življenjskih položajih raje storim korak nazaj kot korak naprej. To se v praktičnih medčloveških odnosih potem lahko pokaže kot moja pripravljenost počakati, prisluhniti, iti z nekom. Kar je tudi mogoče razumeti kot se pustiti voditi, še posebej, če je opazovalec, ki pride do takšnega spoznanja, osebnostno nagnjen k dominantnemu socialnemu nastopu. V življenju sem do sedaj naletel že na vsaj tri takšne ugrabitve svoje osebe, ki so se praviloma vedno ujemale z razmeroma dominantno osebnostno strukturo tistega, ki je izrekal takšne označbe. In avtor takšne označbe mi je bil vedno drag.

Kje sem?

Lahko rečem, da živim najintenzivnejši del dosedanjega življenja. Tako je od prvega dne, ko sem v začetku aprila uradno prevzel funkcijo. Vsak dan je praviloma prekratek. Glede na položaj v mestu in glede na kratkost mandata si s sodelavci tudi nisem mogel privoščiti razkošja prvih 90 dni, ko bi v miru spoznaval občino in javna podjetja ter nato zastavil delo glede na predvolilne obljube in predstave. Takoj smo se lotili dela, to pa je pri meni pomenilo, da je moj dan razpadel na polurne termine med osmo in osmo, ko sem se srečeval z množico pomembnih posameznikov in institucij mestnega življenja. Zato je bila enourna predstavitev dosežkov prvih 90 dni tako intenzivna, da sem imel po tiskovni konferenci občutek, da so navzoči novinarji kar pozabili na vprašanja, saj jih je bilo presenetljivo malo (morda sem zato po njej moral imeti še nekaj popravnih pogovorov z novinarji, da so nadomestili zamujeno).

Za prve dni in tedne smo si naredili seznam korakov, ki jih moramo storiti. Pač v skladu z dobro prakso iz predvolilnega časa, ko smo celotno kampanjo načrtovali po dnevih in tednih. Čeprav je predvolilna izkušnja govorila, da je načrtovanje pomembno, ker se potem laže prilagajaš novonastalim razmeram vsakega posameznega dneva, se ta način po prevzemu županovanja nikakor ni hotel obnesti. Kot da je vsak dan in teden želel vedno znova živeti čisto po svoje in se vedno znova izvija načrtovanju oziroma predstavam, kaj je mogoče postoriti znotraj možnosti sedanjega sistema javne uprave ter njenih pravil in postopkov. To, kar je bilo mogoče v predvolilnem času rešiti z nekaj potezami, se je začelo vleči kot jara kača. Nazoren primer je na primer naloga pregleda informacijskega sistema na občini, da bi lahko bili gotovi, da je sistem gospodaren in varen za komuniciranje in prenos podatkov. Ne glede na to, da je bil revizijski pregled informacijskega sistema zelo visoko na prednostnem seznamu nujnih nalog po prevzemu županovanja, šele sedaj (po sedmih mesecih dela) dobivam zaključno poročilo o nadzoru. Podoben primer je vprašanje, kaj storiti z ljudmi, ki so sodili v ožji krog bivšega župana, zaradi česar niso mogli biti deležni mojega zaupanja. Odgovor je na načelni ravni preprost in spektakelsko zelo zaželen, čeprav na konkretni ravni brez krivdnih razlogov ni mogoče storiti kaj dosti več kot nezaželenega posameznika premestiti na kakšno drugo mesto v občinski upravi (če ti sistemizacija to omogoča).

V predvolilnem času nisem imel zadostne predstave (kaj šele izkušnje) o tem, kaj počne in kako deluje posameznik v družbeni vlogi župana.

Pri tem se je meni in tudi sodelavcem postavilo vprašanje, kaj je glede na predvolilni čas realno mogoče v povolilnem času. Kajti razlika med predvolilnim in povolilnim časom je v tem, da sta oba časa v bistveno različnih socialnih in časovnih okvirih. V predvolilnem času je dovolj, da se govori o napakah ljudi in sistema, v povolilnem času pa je treba predvsem delovati z ljudmi in s sistemom, ki ti ni všeč, ter ga spreminjati. Ko nujnost govora zamenja nujnost delovanja, se zgodi velik preskok. Kar je bilo še nedavno (v glavi) tako preprosto in samo po sebi razumljivo, postane, ko gre za konkretna dejanja in konkretno spreminjanje razmer in razmerij, mukotrpen posel, ki ne izpolnjuje samo pravil logičnega mišljenja (to poteka tako rekoč hipno), ampak mora spoštovati posebna pravila formaliziranih postopkov v prostoru in času dolgih dni in tednov, podmazanih z lastnim neznanjem in poleni prijateljev prejšnjega režima ter vseh režimov nasploh.

Ker sem se zadnjih 30 let veliko gibal znotraj šolskega polja, sem si sčasoma izoblikoval mnenje o tretjinski sestavi šolskih kolektivov. V komunikaciji s kolegi, ki so bili bolj specializirani za druge družbene podsisteme, sem poslušal podobna mnenja. Da obstaja 1/3 zaposlenih, ki jim je mar in si prizadevajo za delo, ki ga opravljajo, nadaljnja 1/3 zaposlenih, ki jim je vseeno, in 1/3, ki bi jo prav lahko pogrešali znotraj »produkcijskega« procesa, ker prihaja samo v službo in ji sploh ni mar za to, kaj počne. Menim, da se takšna zgodba ponavlja tudi znotraj občinske uprave. Ko sem opazoval v javnosti prepoznane odlične kolektive, sem opazil, da tudi pri njih velja takšna tretjinska delitev, vendar s to razliko, da je vodstvu uspelo pritegniti sredinsko 1/3 (ki ji je bilo v izhodišču »vseeno«) k 1/3 najdejavnejših. Zame in za ekipo tako še vedno ostaja izziv, kako to narediti na mariborski občini, kjer je »običajna« distribucija obremenjena še s posebnostjo političnega in/ali VIP-kadrovanja.

Kje je Maribor?

Pred seboj imam dva Maribora. Maribor v ožjem pomenu in Maribor v širšem pomenu. Prvi Maribor je Maribor mestne občine ter vsa javna podjetja in javni zavodi, kjer se občina pojavlja kot ustanoviteljica oziroma soustanoviteljica. Tega Maribora je za približno 600 milijonov evrov. Drugi Maribor pa je mesto s približno 110 tisoč prebivalci, z nadpovprečno, skoraj 20-odstotno brezposelnostjo in s socialno, ekonomsko in kulturno stagnacijo zadnjih nekaj desetletij, ki jih simbolno ponazarjajo vse bolj zanemarjene občinske ceste. Te so (z radarji) tudi postale povod za največje in najintenzivnejše izražanje državljanskega nezadovoljstva v postsocialistični Sloveniji. In so sprožile procese, katerih del je tudi moje sedanje županovanje.

Zame je bilo grozljivo spoznanje, da se dosedanji demokratični župani (z delno izjemo župana Soviča) tako rekoč niso zanimali za sistematično ustvarjanje razmer za krepitev različnih oblik industrije v mestu z namenom zagotavljanja novih delovnih mest, ki jih someščani bolj ali manj kronično potrebujejo že zadnjega četrt stoletja. Če ne že zaradi drugega, pač zato, ker se iz dohodnine primarno polni občinski proračun (v več kot polovičnem deležu). Zato je bilo povsem razumljivo, da sem na to opozoril takoj po prevzemu županovanja in se začel tudi s krepitvijo osnovne ekipe prilagajati razmeram, saj mora svoj del posla pri zagonu gospodarstva opraviti tudi župan z ekipo. Na letni ravni tako ob proračunu dobrih sto milijonov evrov zagotavljamo še dodatnih vsaj deset milijonov evrov samo za podpore, s katerimi naj bi ohranjali in krepili gospodarstvo, kar je praktično neskončno več, kot se je do sedaj nabralo v občinskem proračunu za potrebe gospodarstva.

Na (ne)srečo slab položaj Maribora ni nekaj izjemnega glede na celotni družbeni položaj Slovenije in sedanjega sveta. Težave, v katerih smo, so samo kazalec neugodno prekrivajočih se dejavnikov.

Pri tem se mi zdi pomembno, da z ekipo postavljamo nove standarde pri pomoči pri udejanjanju novih gospodarskih naložb. V dveh mesecih smo rešili problem vlaganja v nova delovna mesta ob proizvodnji, ki že poteka v mednarodnem podjetju, kar prej v treh letih ni bilo mogoče, ker pač do vodstva podjetja nismo imeli nobenih nespodobnih zahtev. Prav tako je pomembno, da smo si določili jasna merila pri imenovanju nadzornih odborov občinskih javnih podjetij. In to so: strokovnost, interesna nepovezanost s podjetjem, v katerem posameznik postaja nadzornik, ter zaveza dela v javno dobro. Prvi premiki so bili vidni tako rekoč takoj. Ne samo z menjavo oziroma imenovanji nekaterih novih direktorjev, ampak tudi s tem, da smo pri rebalansu proračuna za tekoče leto prvič po dolgem času dobili iz javnih podjetij nazaj v proračun dober milijon evrov. V proračunu za prihodnje leto bi radi to vsoto vsaj podvojili. S čimer bi praktično pokazali, da začenjamo nadzorovati poslovno dogajanje v podjetjih in da nam počasi uspeva ustavljati nenamensko odtekanje denarja iz javnih podjetij v zasebne žepe. Prav tako sem prepričan, da nam bo do konca leta uspelo oblikovati realno prognozo sanacije nekaterih javnih podjetij, ki jih je prejšnja ekipa obremenila z nerazumno visokimi stroški začetnih investicij (praviloma preplačanih za vsaj 30 odstotkov).

O nekaterih vidikih mariborskega vstajništva sem govoril že na začetku tega zapisa. Sedaj omenjam še meni nerazumljivo zanimivost, da mi do trenutka pisanja tega besedila še nikakor ni uspelo prepričati članov vstajniškega sosveta (novega županovega posvetovalnega organa), da bi bilo edino primerno, če bi »svoj« sosvet vodili sami. Ne da mu moram po volji članov sosveta predsedovati. In pri tem sočasno delati tudi s posamezniki, ki se ob vsaki priložnosti spotikajo ob legitimnosti in kompetentnost bodisi mene bodisi moje ekipe, hkrati pa se jim zdi pomembno sedeti v sosvetu. In mi s tem podeljevati legitimnost za opravljanje moje sedanje družbene funkcije.

Kje je Slovenija?

Na (ne)srečo slab položaj Maribora ni nekaj izjemnega glede na celotni družbeni položaj Slovenije in sedanjega sveta. Težave, v katerih smo, so samo kazalec neugodno prekrivajočih se dejavnikov, s katerimi na splošno živimo vsi v Sloveniji in tudi v svetu, ki pa potem drugače odzvanjajo glede na posebnost in konkretnost socialne, kulturne, ekonomske in finančne obrobnosti in s tem povezanih malusov, v našem primeru Maribora (če govorimo o Sloveniji). Oziroma Slovenije v svetu, če pogled nekoliko razširimo.

Nesreča mesta je povezana z nekaterimi osnovnimi »boleznimi« sveta in slovenske družbe. Prvič, treba je upoštevati nov mehanizem koncentracije kapitala oziroma maksimizacije dobička v razmerah globalnega kapitalizma v obliki ustvarjanja svetovnih davčnih oaz, kamor lahko ponikne nelegalno pridobljeni nacionalni kapital. Preizkušnja oziroma mamljivost ustvarjanja ekstra kapitalskega dobička v razmerah slovenske družbene »tranzicije« pomeni ustvarjanje specifičnega modela slovenske privatizacije, ki ni pro-produktivno usmerjena, ampak omogoča razvoj špekulativne (divje) privatizacije s končnim učinkom skrivanja ekstra kapitalskih dobičkov. Končni namen velikega dela slovenske privatizacije tako ni ustvarjanje novega dela, ampak ustvarjanje kapitala zunaj procesov dela, za katerega seveda ne bi smelo biti prostora v nacionalnem gospodarstvu (to za obstoj po definiciji potrebuje spoj dela in kapitala).

V zgodovini zahodnega kapitalizma in razrednih družb je bila na začetku vedno takšna ali drugačna oblika nasilne privatizacije, ki se ji s preprostim izrazom reče kraja. V razmerah »tranzicije« državnega (prej družbenega) kapitala v zasebni kapital takšne kraje ni mogoče opraviti brez asistence birokratskih struktur, ki upravljajo državno premoženje. To se na praktični ravni kaže v različnih in razvejenih oblikah koruptivnega delovanja birokratskih struktur, ki imajo večji ali manjši dostop do skupnih dobrin (to je: omogočanja, da se državni kapital pretvarja v nedotakljivi zasebni kapital). Za to je sistemsko poskrbljeno. Na primer z razmeroma nizkimi plačami birokratov (z menoj vred), ki imamo dostop do skupnega premoženja (na primer proračuna). Pri čemer sploh ni več smešna zgodba logike nagrajevanja javnih uslužbencev na primer v Ukrajini, kjer je policistom pripadala najnižja plača v hierarhiji plač javnih uslužbencev, ker so si lahko sami priskrbeli preostanek potrebnega prihodka zaradi svojega družbenega položaja oziroma funkcije.

V življenju sem do sedaj naletel že na vsaj tri ugrabitve svoje osebe, to pa se je praviloma vedno ujemalo z razmeroma dominantno osebnostno strukturo tistega, ki je izrekal takšne označbe.

Edino tako si lahko razlagam, zakaj vsakoletne »ibunge« pri zgodovinsko potrebnih manevrih iskanja takšnih in drugačnih rezerv na strani dela (v podobi novih 10, 50 ali 100 milijonov evrov takšnih ali drugačnih nujnih prihrankov), sočasno pa najodgovornejših nosilcev oblasti (županek pri tem ni nikakršen dejavnik) ne zanimajo milijarde in milijarde evrov pokradenega slovenskega kapitala v davčnih oazah »all over the world«.

Kar nekaj desetletij sem bil prepričan, da človeka že samo dihanje slovenskega zraka obogati. Sedaj pa postaja dihanje v Sloveniji vedno težje. Zrak je vse bolj zatohel. Smrdljiv. In leglo različnih kužnih bolezni. Ki jih ponazarja resnična anekdota o skupini srbskih poslovnežev iz Bosne, ki so prišli sklepat posle v Slovenijo. Pa je po nekaj dnevih eden izmed njih začudeno dejal: »Jao, braća Slovenci. Što se dešava kod vas? Pa kod vas ima više korupcije nego kod nas.« In ne samo on, celotna skupina se je vrnila, od koder je bila prišla. Ne da bi sklenila en sam samcat posel.

Epilog

Lok slabih sedem mesecev po moji izvolitvi za župana Maribora in dobrih šest mesecev po prevzemu županske funkcije nazorno kažejo najpogostejše besede, s katerimi se ob priložnostnih srečanjih meščani in meščanke Maribora obračajo name. Ko sem začenjal zbirati podpise (da počasi končam, kjer sem tudi začel svoje pisanje), sem bil navadno deležen najprej čestitk za pogum, da sem se spustil v župansko bitko, in nato variant izjave, da pomenim novo upanje za mesto. Sedaj, pol leta pozneje, pa k meni pristopajo someščani in someščanke z besedami, naj vzdržim in naj se ne pustim. Ko sem to povedal ženi Ireni, mi je dejala: »Dragi moj, ne pozabi, da vse, kar te ne ubije, te krepi.«