Nevarna privatizacija državnih skrivnosti

Novinarje, ki razkrivajo, kako tajne službe nadzorujejo spletne kamere, gibanje ljudi in spletne igralnice, bo financiral mož, ki se je zavzemal za aretacijo 'tatov podatkov'

Razkritja iz zakladnice podatkov, ki jih je priskrbel Edward Snowden, iz dneva v dan prinesejo nekaj novega. Izvedeli smo, na primer, da zbrani 'metapodatki', ki jih zbira ameriška obveščevalna agencija NSA, vključujejo tudi podatke o petih milijardah premikov uporabnikov telefonov z funkcijo GPS dnevno. To je še posebej zanimivo z vidika ustavnih pravic in svoboščin, na primer v ZDA, kjer sicer za sledenje osumljencem veljajo stroga pravila. Kadar poskuša to narediti npr. FBI brez naloga sodišča, je takšno početje razglašeno za nezakonito, kot se je to nedavno zgodilo v tretjem okrožnem apelacijskem sodišču v Filadelfiji.

Vlada je sicer trdila, da kadar se ljudje sami gibljejo po javnih prostorih ni nič narobe, če jih policisti ob tem spremljajo s pomočjo tehničnih naprav, npr. oddajnikov položaja. Toda sodniki so presodili, da ljudje tedaj, ko se tako gibljejo, ne pričakujejo, da jih bo nekdo spremljal 24 ur na dan in sedem dni na teden. In imajo zato pravico do nekoliko več zasebnosti – razen če policija ne dokaže, da ima utemeljen sum za opazovanje take osebe in sodnik o tem izda tudi poseben nalog. Po drugi strani pa NSA preprosto in brez kakršnihkoli zamudnih nalogov zbira podatke o vseh premikih telefonov s funkcijo GPS, kar je seveda veliko bolj preprosto in udobno – zbere pa jih kar pet milijard dnevno. 

To seveda ni vse. Washington Post je odkril tudi, da lahko FBI brez vedenja lastnika aktivira poljubne spletne kamere na računalnikih in podobnih napravah, da bi tako policija lahko nadzorovala svoje tarče. NSA obenem uporablja še eno tehniko, ki je bila doslej znana iz primera spremljanja dejavnosti oseb na internetu s pomočjo 'kolačkov' in komercialnih strani. Prezentacijski dokumenti NSA, ki jih je razkril Edward Snowden, namreč kažejo, da NSA uporablja podobno tehniko tako da instalira kolačke na računalnike svojih tarč, preko njih pa dobi nato posebno številko spletnega brskalnika, preko katere ne samo da lahko spremlja dejavnost neke osebe, pač pa lahko točno ta spremljani in nadzorovani računalnik tudi okuži z vohunskim programom in prevzame upravljanje nad njim. Enako sposobnost naj bi imela tudi britanska služba GCHQ.

Obe službi uporabljata Googlov mehanizem znan kot 'PREF kolaček'. NSA je sicer zavrnila komentar in Washington Postu odgovorila le, da agencija »v okviru svojih zakonitih nalog zbira tuje obveščevalne vire da bi zaščitila ZDA in obvestila uporablja, da bi razumela namene tujih nasprotnikov ter jim preprečila, da bi storili zlo nedolžnim Američanom.« In tudi to še ni vse – agentje NSA naj bi se celo infiltrirali v spletne igralnice, da bi predvsem v vojaških igrah oziroma 'streljačinah' odkrili potencialno izmenjevanje sporočil med domnevnimi teroristi.

Vendar je ob vseh teh novicah morda najbolj zanimiva tista o nekdanjem prepričanju novega šefa enega od najbolj znanih novinarjev tega časa, Glenna Greenwalda. Gre za Pierra Omidyarja, v Franciji rojenega milijarderja ameriško-iranskega porekla, lastnika in ustanovitelja eBaya. Greenwald je namreč sporočil, da bo svojo novinarsko kariero nadaljeval v okviru novega projekta in da je to za vsakega novinarja »ponudba, ki je ni mogoče zavrniti«. Na isto ponudbo naj bi pristala tudi Laura Poitras, druga novinarka, ki ima dostop do Snowdenovih dokumentov. V ozadju tega novega projekta naj bi bil prav Pierre Omidyar. Na spletni strani Pando je bila nedavno zanimiva debata o privatizaciji Snowdenovih skrivnosti, kaj to pomeni za svobodno novinarstvo oziroma ali je to res korak naprej ali pa mora korak nazaj. Pri Guardianu so namreč obžalovali Greenwaldov skorajšnji odhod, o novem projektu pa še vedno ni znanega nič otipljivega.

Postavilo pa se je tudi vprašanje, ali bo multimilijarder, čigar interes je predvsem finančni, znal varovati novinarsko svobodo in neodvisnost, saj to pomeni, da bi lahko medij v njegovi lasti prišel tudi v resne spore z državo, kar bi lahko imelo tudi finančne posledice za lastnika takšnega podjetja in njegova povezana podjetja. Mnogi so tedaj menili, da preprosto ni mogoče vedeti, kako se bo Omidyar odzval na ta vprašanja. Toda nato je eden od 'spremljevalcev' Omidyarja z vzdevkom OhTarzie našel komentar Pierra Omidyarja iz leta 2009, ki ga je milijarder napisal potem, ko je stran TechCrunch objavila nekatere zanimive dokumente iz servisa Twitter. »Sem napisal že včeraj. TechCrounch in vsi, ki so objavili ukradene dokumente, bi morali pomagati, da se odkrije lopov. In tega sploh ne bi smeli objaviti.«

Do podatkov je namreč prišel heker (pozneje aretiran v Franciji), ki je na ta način uspel odkriti tudi okoli 300 internih dokumentov podjetja. Večina jih je bila res zasebnih in neprimernih za objavo, vendar so nekateri razkrivali tudi strategijo korporacije, ki je ena od najhitreje rastočih na trgu in so bili zato za javnost precej pomembni. Če je bil Omidyar takšnega mnenja ob tem razkritju, se zastavlja vsaj vprašanje, ali ne bo glavni podpornik dveh novinarjev z dostopom do največje gore najbolj zanimivih podatkov na svetu morda podobnega mnenja tudi ob razkrivanju kakšnih drugih, za javnost pomembnih, za države in največja podjetja sveta pa zelo neprijetnih zadev.