Odpisani namesto Nedotakljivih

Naivnost je lahko všečna, če si dvajsetletni aktivist študentskega gibanja, ne pa, ko si enkrat ali celo že drugič državni funkcionar najvišjega ranga.

Fotografija odstopljenih članov senata Komisije za preprečevanje korupcije na naslovnici prejšnje številke Mladine, verjamem, da namerno, močno spominja na Nedotakljive, tako na barvne iz filma Briana De Palme kot tudi na tiste črno-bele iz legendarne serije. Skupina odločnih varuhov zakonitosti z izpostavljenim glavnim igralcem, ki drug drugemu krijejo hrbet, medtem ko se nastavljajo tako fotografskemu objektivu kot soncu na njihovi desni. Za nedvomno garaško delo, ki so ga v zadnjih treh letih opravili pri osvetljevanju zgodb iz najglobljih korupcijskih katakomb te naše obubožane države, so si tovrstno medijsko priznanje nedvomno zaslužili. Ali so si ga zaslužili tudi oziroma prav za sklepno dejanje svoje sicer pretežno vrhunske predstave, pa je vsaj zame veliko bolj delikatno vprašanje, kot se zdi na prvi pogled.

Predsednik in oba namestnika so ob svojem nepreklicnem odstopu pojasnili, da gre za akt protesta in odgovornosti, saj da jim je raznorodna politična aliansa v parlamentu zgradila zid zakonskih pomanjkljivosti in politične sovražnosti. Preprosteje povedano to pomeni, da večini politikov ni v interesu, da bi imela komisija v rokah primerne vzvode za boj proti korupciji. Da je to res tako, je gotovo jasno praktično vsakemu izmed nas, vendar ali je to nekaj, nad čemer so člani komisije res lahko presenečeni? Prav politiki, in to tisti vodilni, so namreč najpogostejše tarče njenih postopkov in morali bi biti resnični samomorilci, če bi jim bilo v interesu isti komisiji dodeliti večje pristojnosti. A politiki so vse kaj drugega kot samomorilci, prej so umetniki preživetja, in ko se jih lotiš razgaljati, so polena pod noge in odkrita sovražnost najmanj, kar lahko pričakuješ v odgovor. Predsedniku komisije za preprečevanje korupcije, ki bi užival polno podporo aktualne politike, gotovo ne bi bilo ime Goran Klemenčič, ampak ... ne bom se igral z imeni, zagotovo pa tudi vam pride na misel katero od tistih, ki so v Sloveniji že vodila nadzorne institucije tako, da so uživala politično podporo na rovaš rezultatov.

Po drugi strani pa je imel ta senat komisije ves čas svojega dela visoko in nedvoumno podporo javnosti ter pozornost medijev, zaradi katerih so imele njihove ugotovitve tudi čisto oprijemljive posledice: padla je vlada enega njihovega preiskovanca, drugi je ne sme sestaviti, kar ga neskončno frustrira. Komisija je torej občutno omejila možnosti delovanja dveh domnevno najvplivnejših mož v državi, zato težko v celoti pristajam na tezo, da njeno delo ne daje otipljivih rezultatov. In seveda je res, da so s svojim delom »ljudem zbudili upanje«, kot sami pravijo, zato bi tudi o svojem odstopu morali razmišljati predvsem z vidika obstoja podpore javnosti, katere koristi v resnici zastopajo, ne pa z vidika podpore aktualne politike, katere nečednosti razgaljajo. Goran Klemenčič je sicer v intervjujih, ki so sledili odstopu, pojasnjeval, da ne bi bilo pošteno do ljudi, če bi vztrajali na položaju, kljub temu da zadeve v zvezi z bojem proti korupciji ne gredo v pravo smer. Izrazil je tudi upanje, da bo prav njihov protestni odstop tisto dejanje, ki bo spodbudilo politiko, da končno naredi korake v pravo smer. Katero politiko? Prav tisto, ki je njemu in namestnikoma zgradila zid, v katerega so trčili? Naivnost je lahko všečna, če si dvajsetletni aktivist študentskega gibanja, ne pa, ko si enkrat (ali celo že drugič) državni funkcionar najvišjega ranga. Na žalost ima prav dr. Vlado Miheljak, ko v svoji kolumni v zvezi s temi pričakovanji predsednika komisije napove: zgodilo se ne bo nič. Pokanje šampanjcev, ki ga je bilo mogoče slišati iz nekaterih poslanskih skupin po objavi odstopa, to le dodatno potrjuje.

Še bolj pa se po mojem Goran Klemenčič moti, ko pravi, da je odstop njega in namestnikov lahko najboljša popotnica njihovim naslednikom. Res? Kdorkoli bo stopil v čevlje odhajajoče trojice, se bo moral takoj na začetku mandata, še preden se bo lahko lotil dela, najprej otresti bremena, ki mu ga je naložil prav odstop predhodnikov. Če se namreč ekipa, o katere sposobnosti, pogumu in brezkompromisnosti javnost praktično ne dvomi, poslavlja zato, ker meni, da na tej funkciji ne more ničesar bistvenega spremeniti, potem bodo njihovi nasledniki s strani te iste javnosti lahko le vnaprej odpisani kot navadni kompromisarji, ki so kljub zvezanim rokam vseeno pripravljeni zasesti spodobno plačane funkcije.

Za konec bi zgolj citiral del izjave odhajajočih, ki pravijo, da se v Sloveniji nič ne izvede do konca. Prekleto res.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.