Ušesni seks?

Čeprav ima RKC novega papeža, ostaja sovražna do žensk

Moški poklic: Papež Frančišek in bivši papež Benedikt med skupno molitvijo

Moški poklic: Papež Frančišek in bivši papež Benedikt med skupno molitvijo
© Profimedia

Četudi smo z imenovanjem Frančiška I. dobili papeža, ki je v svoji preproščini in skrbi za revne marsikomu zgled, se glede žensk in spolne nestrpnosti z njim ne bo spremenilo prav nič. Resnično prav nič. Že takoj na začetku poti se je zahvalil predhodniku, papežu Benediktu XVI., in tako pokazal, da bo nadaljeval njegov nauk. In res, potem se je tudi on, papež Frančišek, izročil v varstvo »devici Mariji«.

Katoliška cerkev že skoraj dva tisoč let ženske ponižuje v plemenske kobile in stroje za rojevanje. Njen glavni učitelj Avguštin (+ 430) pravi: »Če žena možu ni bila dana v pomoč pri rojevanju otrok, za kaj bi mu bila potem še lahko koristna? Nemara za to, da bi skupaj obdelovala zemljo? Če bi bila za to potrebna pomoč, potem bi imel moški več koristi od drugega moškega. Enako velja za tolažbo v osamljenosti. Koliko prijetnejše je življenje in koliko zanimivejši je pogovor, če živita skupaj dva prijatelja, kot pa če živita skupaj mož in žena.« V tem času so se papeži in škofje že tako navadili na preganjanje in zatiranje žensk, da so v svoji kulturni nerazgledanosti, kar zadeva zgodovino, celo trdili, da naj bi bilo krščanstvo ženskam prineslo osvoboditev; četudi je osvoboditev žensk vedno potekala cerkvi navkljub in nikoli zaradi nje.

Krivdo za dosledno preganjanje žensk v cerkvi simbolizira prividna podoba »device in matere Marije«, ki so jo ustvarili teologi zgodnje cerkve, tako imenovani cerkveni očetje. Predvsem Avguštin, Hieronim in Ambrož so celibat oziroma nedolžnost (jungfraulichkeit) tako cenili, da so v silnem odporu do seksualnosti iz Marije naredili devico, čeprav je poleg Jezusa imela še štiri sinove, katerih imena poznamo, in več hčera. Ta popolna »marijinizacija«, s katero je »devica Marija« postala tudi zgled za vse ženske, je potekala v dveh korakih. Do drugega koraka – če začnem pri koncu – smo prišli prav zdaj, s papežema Janezom Pavlom II. in Benediktom XVI., ter še pred tem v 19. stoletju, ko je bila leta 1854 razglašena dogma o brezmadežnem Marijinem spočetju.

Pred tem je bil Jezus dejansko zadnji prijatelj žensk v katoliški cerkvi in pridigar, ki je nasprotoval peklu. Po njem pa je krščanstvo postalo edina svetovna vera, po naukih katere pekel traja večno; pri muslimanih traja recimo le tako dolgo, kolikor »Alah, vsemogočni, to želi«. Poleg Avguština je za največjega teologa katoliške cerkve obveljal dominikanski menih Tomaž Akvinski (+ 1274), ki je vpeljal teorijo o tem, kako hudiči prav pri spolnosti razvijejo posebne zmožnosti. Izčrpno je opisoval, kako poteka spolni odnos s hudičem in spočetje hudičevih otrok. Dve stoletji po Tomažu Akvinskem je Nemčija postala dežela z največ procesi proti čarovnicam. Papež Inocenc VIII. je leta 1484 v svoji slavni papeški buli o preganjanju čarovnic (glavni vir je bil Tomaž Akvinski) za inkvizitorja v Nemčiji postavil nemška dominikanska duhovnika Jacoba Sprengerja in Heinricha Institorisa. Leta 1487 sta sestavila dokument o upravičenosti preganjanja čarovnic, v katerem sta se zavzela za tako imenovano porazdelitev mučenja.

Vatikan je terarij brez žensk, rezervat v pragozdu, v katerega ima dostop le še devica Marija. Katerakoli druga ženska lahko tja prodre le s sesalnikom.

Nemčija je zatem postala dežela z največ čarovniškimi procesi. Njihovo število je tako občutno naraslo, da je 150 let kasneje jezuit Friedrich von Spee kljub nevarnosti, da bo tudi sam končal na grmadi, spregovoril proti procesom. V opozorilu proti njim Cautio Criminalis je napisal, da se zlasti v Nemčiji vsepovsod kadi z grmad, več kot v vseh drugih državah na svetu, razlog za to pa sta Jacob Sprenger in Heinrich Institoris. Začel se je bati oziroma je o tem tesnobno razmišljal že prej, da sta omenjena inkvizitorja vso to množico čarovnic pripeljala v Nemčijo s svojim domišljenim in zvitim porazdeljenim mučenjem. Ponovitev mučenja brez novih dokazov je bila prepovedana. Pa so ga zato poimenovali porazdeljeno mučenje – to pomeni, da so bili med mučenjem premori. Del mučenja so opravili prvi dan, del naslednji in tako dalje, dokler niso dobili priznanja in imen vseh vpletenih. Spee je napisal, da mučenja ne ponavljajo, to naj bi jim bilo tuje, temveč ga le nadaljujejo nekega drugega dne, dokler resnica ne pride na dan. Poudaril je, da se zavedajo prepovedi ponovnega mučenja, da je to proti zakonu in zdravi pameti. Spee je napisal tudi: »Da vsi skupaj nismo čarovnice, je kriv le en razlog, in sicer, da še nismo prišli v stik z mučenjem.«

In danes? Kmalu po tistem, ko je kardinal Ratzinger leta 1981 postal vodja kongregacije za verski nauk, ki se je nekdaj imenovala inkvizicija, sem slišala laskave izjave o njej. Inkvizicija naj bi bila »napredovanje, korak naprej pri nadzorovanem iskanju pravno ustrezne rešitve«. Šele pred nekaj tedni sem te pohvalne trditve o inkviziciji in celo porazdeljenem mučenju odkrila tudi črno na belem v nemščini, in sicer v standardnem katoliškem delu v nemščini v enajstih zvezkih, Leksikonu teologije in cerkve. V prvi izdaji iz leta 1960 v členu o inkviziciji popolnoma odklanjajo mučenje, ker je grozljivo. V drugi izdaji iz leta 1996 v petem zvezku na strani 528, potem ko je leta 1981 šef inkvizicije postal kardinal Ratzinger, piše čisto drugače. Namreč: mučenje je korak naprej pri iskanju pravno ustrezne rešitve. Uporabiti se sme le enkrat, vendar s prekinitvami in nadaljevanji. Mučenje je sredstvo za iskanje resnice.

Pod Janezom Pavlom II. in Benediktom XVI. se je odnos cerkve do seksualnosti in do ženske zaostril na štirih področjih, pri nedolžnosti, kontracepciji, splavu in spočetju. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu o dostojanstvu ženske že leta 1988 zapisal, da je devištvo največja novost, ki jo je krščanstvo vpeljalo z devico Marijo. Kar zadeva kontracepcijo, pa jo je Janez Pavel, še preden je postal papež, obsodil v istem stavku skupaj s splavom. Do leta 1869 se je ločevalo med zarodkom kot samostojnim bitjem in zarodkom kot delom materinega telesa: pred 80. dnem nosečnosti je zarodek veljal za del matere (pars viscerum) in te zaradi splava niso izobčili. A zaradi device Marije, za katero ne bi bilo primerno, če od prvega hipa ne bi imela razmišljujoče duše, so uvedli drugačen biološki nauk: sperma takoj, ko doseže žensko, že vsebuje inteligentno dušo, tudi če jo recimo ustavi kondom. Zato v katoliški cerkvi velja, da je prezervativ umor. Sama sicer trdim: tudi celibat bi potem morali označiti za splav. Kajti tudi zavezanec celibatu svojega semena ne prenaša na pravo mesto. S tem zgolj ponavljam mnenje judovskih učenjakov iz Jezusovih časov, rabinov Eliezerja in Eleazarja ben Azarja: »Kdor se izogiba razplojevanju, je morilec.«

Danes so kondomi dovoljeni le še moškim, ki se prostituirajo, kot je leta 2010 oznanil papež Benedikt v knjigi Luč sveta. Ko sem to slišala, bi se bila skoraj sesedla: papež Benedikt je iz evangelija za vse naredil evangelij za bordele. Je papeža skrbelo in se mu je zdel njegov monoseksualni Vatikan ogrožen zaradi moških prostitutk, okuženih z aidsom? Isto neverjetno pa je tudi na področju spočetja papež Benedikt prišel do popolnoma novega izsledka, na katerega se je treba šele navaditi: namreč do UŠESNEGA SEKSA. V knjigi o Jezusovem otroštvu je na 46. strani napisal, da je Marija sina spočela skozi uho, z besedami angelu: »Zgodi se mi po tvoji besedi.« Mama je torej postala zaradi poslušnosti. Ginekologi zdaj lahko zaprejo ordinacije, nadomestijo naj jih specialisti za grlo, nos in ušesa. Ušesni seks kot popolno novost v raziskavah spolnosti najdete tudi v novi vatikanski študiji knjige Josepha Ratzingerja/Benedikta XVI.: Jezus iz Nazareta iz leta 2012.

Kje smo torej danes? V razmerah Marijinega kulta so pod Janezom Pavlom II. in Benediktom XVI. po dva tisoč letih preganjanja žensk izbruhnili pedofilski škandali. Danes je očitno vsaj nekaj: dokler bodo prisilno deseksualizirani duhovniki v temačnih spovednicah sedeli skupaj z ženskami, moškimi, mladoletniki in otroki, tako dolgo bo spovednica ostajala igrišče za seksualne nevrotike, pri čemer niti pedofilov ne smemo izključiti. Zaradi tega bi morali mladoletnim in otrokom vstop v cerkve za zdaj prepovedati.

Pedofilija je posledica monoseksualnosti cerkve, ki ji je v dva tisoč letih uspelo iz svojih vrst pregnati ženske. Ženske sicer počasi, vendar nezadržno povsod po svetu zasedajo vse pomembnejše položaje tam, kjer ni bistvena telesna moč, ampak razum. A žal bodo to spremembo v cerkvi, kjer papeži veljajo za nezmotljive, sprejeli le stežka. Zaradi tega tudi trdim, da danes katoliška cerkev ne uči naukov Jezusa Kristusa, ampak je zgolj kult čaščenja »device Marije«. Vatikan je terarij brez žensk, rezervat v pragozdu, v katerega ima dostop le še devica Marija. Katerakoli druga ženska lahko tja prodre zgolj s sesalnikom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.