Veliki režiser

Zgodovinar Jože Dežman za svoj poklic deplasirano udriha po reakcijah na podelitev nagrade Jožetu Možini – v maniri »pogromaštva«, ki ga sam obsoja. »Spet gre za brutalen napad na resnico. Prav to v filmu o P.O. moti ideološke skrajneže na Mladini ...«. Na kaj se ta kontroverzna izjava sploh nanaša? Kdo napada »resnico«? Resnica je samo ta, da je dokumentarec slab.

»98% civilistov pobitih brez sojenja« je v razpravi o dokumentarcu nepotrebna in zelo tendenciozna trditev. Je vštel tudi v imenu svete vere pobite s strani črnorokcev, domobrancev? Pristranost ni vrlina zgodovinarjev.

Javna stigmatizacija kogarkoli za zločinca, sploh pa še živih, ni naloga zgodovinarja; naj se obrne na pravosodje (ali ono nanj, če nima dokazov).

»Razbesneli titofili« in »podivjani dediči« sta oznaki, ki ju danes lahko izreče le od sovraštva zaslepljeni fanatik, nikakor ne poklicni zgodovinar.

O »uspešnicah J. Možine« ... Dokumentarcem ne zagotavljajo kakovosti izbrane téme, pač pa obvladanje metjeja. Za to se podeljuje nagrade. Dežman to ve, a je v besnilu raje sekal mimo. S podzavestnim refleksom v prid preživetju »študijskega krožka« in samega sebe? Kot mentor ni dober zgled udeležencem.